Joe de Swardt: Tri oblike molitve

Molitev zapustitve in čaščenja

Poskusi vstopiti v molitev z izrecno željo, da ne dobiš nazaj ničesar. Prosi Boga, naj ti ne da nobenih občutkov prebujenja v telesu, nobenih duhovnih čutov ali umske spodbude. Prosi, da v tem molitvenem času ne prejmeš nobenega razodetja. Povej Bogu, da bi želel, da v tvojo dušo ne priteče niti kapljica moči Svetega Duha.

Prosi, da ne zadosti nobeni od tvojih potreb, niti eni. Telesne, medsebojne ali delovne zahteve niso bistvene. Tvoja družina, prijatelji in bližnji ostanejo zunaj. Tu sta ti in Bog. In ti ne potrebuješ, ne želiš in ne iščeš ničesar. Iz tega molitvena časa poskušaš oditi tako, da bodo vsi tvoji problemi, vsi tvoji strahovi in težave popolnoma nedotaknjeni; prav nič se jih ne bo obravnavalo.

Zdaj začni častiti Boga.

Nadaljuj z branjem →

Katera zemlja želiš biti?

Poslušajte! Sejalec je šel sejat. Pri sejanju je nekaj semena padlo ob pot. Priletele so ptice in ga pozobale. Drugo je padlo na kamnita tla, kjer ni imelo veliko prsti. Hitro je pognalo, ker ni imelo globoke zemlje. Ko pa je sonce vzšlo, ga je ožgalo, in ker ni imelo korenine, se je posušilo. Spet drugo je padlo med trnje, in trnje je zrastlo ter ga zadušilo, da ni obrodilo sadu. Druga semena pa so padla na dobro zemljo, rastla, se množila in dajala sad; eno je obrodilo trideseternega, drugo šestdeseternega in spet drugo stoternega.
Evangelij po Marku 4,3–8

Jezus sam je povedal, da je ta prilika ključna za razumevanje vseh ostalih prilik (Mr 4,13) – in s tem Jezusa ter Božjega kraljestva. Bistvenega pomena je tudi za učenčevstvo, ker govori o pomnoževanju. Odločilno vlogo v tej priliki ima zemlja – kakšna je, kakšna je njena kvaliteta. Ob tem se lahko spomnimo na še eno prispodobo iz evangelijev: »Nihče, kdor položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo.« (Lk 9,62) Jezusov evangelij je predstavljen kot plug, ki orje skozi svet.

Nedavno mi je bilo rečeno: »Plug evangelija mora zarezati globoko, sicer ne boste videli sadu. Obrniti mora stvari globoko v vas.« Ko sem se sprehajal po Barju, so se mi same od sebe ponudile naslednje slike, ki ilustrirajo različne oblike tretje in četrte »zemlje« iz Jezusove prilike, oziroma natančneje, različne stopnje, koliko so zorane in s tem rodovitne.

Nadaljuj z branjem →

Krst

Poleg Svetega pisma nam je Jezus dal dve konkretni dejanji, prek katerih nam posreduje svojo milost in svojo oživljajočo, stvariteljsko Besedo: krst in Gospodovo večerjo. Pri obeh je človek na poseben, konkreten, otipljiv način združen s Kristusom in povezan z njegovim glavnim dejanjem: s smrtjo na križu in z vstajenjem od mrtvih. Obe delujeta po človekovi veri in torej ne sami od sebe (kot kakšna magična obreda) – po veri v Kristusa, o katerem pričuje Sveto pismo. Sta sredstvi oziroma orodji, prek katerih prejemamo Božjo milost, ne milost sáma. Moč krsta in Gospodove večerje torej ni v njiju samih, ampak v Božji Besedi, ki je za njima in ki jo posredujeta.

Jezus nikoli ni zapovedal praznih stvari, ki bi bile zgolj formalne. Krst in Gospodova večerja sta Jezusova zapoved, ukaz, zato sta »opasana« z Božjo močjo. Sta efektivni dejanji, pri katerih se nekaj zgodi, spremeni.

Pomen

Vstop v krščansko življenje

Krst je enkratno dejanje. Je svetopisemski vstop v krščansko življenje, pravi začetek naše poti z Jezusom (Mt 28,19–20; Apd 2,38.41; 8,36-38; 9,18; 18,8 itd.). Je »sprejetje Jezusa« pod njegovimi pogoji, na način, ki ga je izbral in predvidel on sam.[1] Je konec starega in začetek novega življenja. Kot konkreten dogodek, izvršen ob določen času, na določenem kraju in pred pričami, nam ponuja trdno, od Boga dano izhodišče, na katero se lahko pozneje opiramo in sklicujemo. Zgolj vero sámo po sebi namreč lahko doživljamo kot psihološko dejstvo, ki se spreminja in niha ter je pogosto precej nepopolno – zato nam je Bog priskrbel konkreten zunanji dogodek, ki se je neizpodbitno izvršil in v katerega ni mogoče dvomiti. Krst torej sloni na veri, potem, ko je izvršen, pa resnično vero tudi krepi.

Nadaljuj z branjem →

Mlačnost

Praviš: premožen sem, obogatel sem in ničesar ne potrebujem. Ne zavedaš se, da si siromak in bednež, ubog, slep in nag. Svetujem ti, da kupiš od mene zlata, v ognju prečiščenega, tako da obogatiš, in belih oblačil, da se pokriješ in se ne pokaže sramota tvoje golote, ter mazila, da si natreš oči in spregledaš. Jaz karam in vzgajam vse, ki jih ljubim: bodi torej goreč in se spreobrni.
Raz 3,17–19

Rak-rana cerkve na Zahodu je mlačnost, lahkomiselnost v odnosu z Bogom in zaskrbljenost ali zavzetost za stvari tega sveta, ker smo materialno bogati. Pred Bogom smo najbolj revna, uboga in bedna ljudstva, ker nimamo časa in srca zanj. Smo slepi za njegovo slavo in kraljestvo. Smo nagi, ker hodimo v mesu, ne v Duhu. Vladar Mesija nas kliče k pravemu bogastvu, k nedolžnosti novega človeka in k maziljenju Duha. In predvsem: k spreobrnjenju, da postanemo goreči.

Aba, Oče, vžgi nas, da bomo goreči za Vladarja, za Mesija Jezusa. Priznavamo ti svojo bedo in zaslepljenost. Krsti nas z ognjem, kakor si obljubil.

Sveti Duh, prvina Božjega kraljestva

Evangelij je mogoče oznanjati le po »Svetem Duhu, poslanem iz nebes« (1 Pt 1,12). V evangeliju se oznanja nastop Mesija, križanega in vstalega, ki je zdaj kralj, vladar vsega (pánton kýrios) in sodnik vesoljne sodbe (Apd 10,36.42). V evangeliju se učinkovito razglaša Jezusovo gospostvo, da mu morajo prisluhniti vsi in se mu podvreči. Razglaša se njegovo vladanje in s tem, da se mu ljudje podvržejo, se efektivno tudi že začenja. Ker Jezus zdaj vlada iz nebes z Očetove desnice, se ta vladavina dejansko lahko širi samo s pomočjo Svetega Duha, ki je poslan iz nebes. Zato je v absolutnem smislu samo v moči Duha mogoče reči (oznaniti, priznati), da je Jezus Gospod (kýrios Iesoûs, 1 Kor 12,3), se pravi, da je vladar on in ne cesar ali katera koli druga človeška oblast. Sveti Duh to Kristusovo gospostvo, to vladavino dejansko vzpostavlja na zemlji. Zato je Sveti Duh, poslan iz nebes, prvina, prvenec, prvi sad nebeškega kraljestva na zemlji. Zato mu moramo biti poslušni kot Gospodu, ki nas preobraža v Božjo podobo (2 Kor 3,18), se mu pustiti voditi (Rim 8,14), poslušati, kaj govori cerkvam (Raz 2,29), in ga ne žalostiti (Ef 4,30). Poslušati in podrejati se mu moramo kot točno temu: kot prvemu valu Božje oblasti, nebeške realnosti, Kristusove moči na zemlji.

»Božje kraljestvo ni jed in pijača, marveč pravičnost, mir in veselje v Svetem Duhu.«
Rim 14,17

Motiv za evangelizacijo

Zakaj naj bi prav vsak Jezusov učenec aktivno delil evangelij z drugimi? Kaj naj bi ga navdihovalo, gnalo, spodbujalo k evangelizaciji? V krščanskih krogih najdemo različne odgovore, ki naj bi osmislili in pojasnili ta klic ter spodbudili učence k akciji.

Tako kot pri vsem ostalem moramo tudi pri tem vprašanju izhajati iz Jezusa osebno. Iz njegovega srca. Kakšen je bil njegov motiv? Zakaj je oznanjal on?

Nadaljuj z branjem →

Kristus Božja Beseda

Zakaj se Kristus imenuje Božja Beseda? Ne samo, da ima Božjo besedo, ampak da to je? Zato, ker je že samo s tem, da obstaja, on Božja beseda nam: bodite taki! Je Božji ukaz vsemu človeštvu: živite kakor on, mislite kakor on, govorite kakor on, delujte kakor on, ljubite kakor on, učite kakor on, ozdravljajte kakor on, borite se kakor on, trpite kakor on, umrite kakor on, vstanite od mrtvih kakor on, bodite poveličani kakor on in prejmite njegovo slavo. Impakt Boga na človeka. Udarni pritisk; odtis Boga na vsako človeško bitje, ki se mu ukloni. Obnovitev človeka kot Božje podobe. Božji klic, ki je skrajno preprost, hkrati pa vseobsegajoč, bogat in globok in težak brez mere. Mogoč samo v moči Živega Boga, njegove žive Besede in oživljajočega Duha.

To je osnova osnove učenčevstva. Rim 8,29; Ef 4,15; Kol 3,11; 2 Mz 33,20..

Zato je Bog postal človek.

Koronska kriza – kaj naj stori Jezusov učenec

Ob premišljevanju Psalma 11

Stopimo korak nazaj in poglejmo, kaj se dogaja v svetu. Znašli smo se v informacijski vojni. Gre za pravo vojno: ljudje množično umirajo, ker nimajo pravih informacij – takšnih ali drugačnih. Stave so visoke na obeh straneh.

Poglejmo, kdo je na eni in kdo na drugi strani tega spopada. Na eni strani, ki jo imenujem »uradna«, so politični voditelji s svojimi zdravstvenimi organizacijami, z množičnimi mediji in nato tudi z vzvodi prisile in organi pregona. Za njimi stoji samooklicani konsenz medicinske stroke, za njim pa velike farmacevtske družbe, katerih finančni interesi in lobistične moči niso neznani. Še za njimi stojijo vplivne gospodarske elite, nekakšni »arhonti«, arhitekti nove digitalizirane svetovne ureditve s komaj prikritimi željami po kreiranju javnega soglasja, po popolni oblasti in po množičnem nadzoru. Ob njihovem boku stojijo sociopatski verniki v tehniko, ki naj bi bila končna rešitev za vse človeške tegobe, s svojimi utopičnimi ali distopičnimi vizijami prihodnosti.

Na drugi strani, ki jo imenujem »skeptična«, je manjšinski del medicinskih strokovnjakov, ki ugovarjajo političnemu konsenzu, da je cepivo edina pot iz epidemije in da drugih zdravil ni. Ob njihovem boku najdemo mnoge pravnike, ki opozarjajo na kršitve mednarodnih pravnih konvencij ter mnogih lokalnih ustav in zakonov. Za njimi stojijo zapriseženi proticepilci, ki načelno ugovarjajo vsem cepljenjem. Ob njihovem boku so mnogi drugi, ki so v zadnjih desetletjih izgubili zaupanje v prevladujočo doktrino in prakso samooklicane medicinsko-farmacevtske stroke, ki na vseh področjih enostransko zagovarja in razvija kurativo in ne preventive. Za njimi so pripadniki različnih duhovnosti in novodobnih gibanj s komaj prikritimi strahovi, paranojami in blodnimi utopičnimi ali distopičnimi vizijami prihodnosti.

Nadaljuj z branjem →

Se je res treba cepiti proti covidu iz odgovornosti in skrbi do drugih?

Zdi se, da je ta trditev v različnih oblikah glavno gibalo javne kampanje, ki spodbuja k cepljenju. Izrekajo jo državni, zdravstveni, medijski in tudi mnogi verski voditelji. Gre za moralni naboj, ki poganja kolesje enega največjih projektov v zgodovini človeštva. Celotni argument gre nekako takole: cepiti se je treba iz skrbi in ljubezni do drugih, to je družbeno odgovorno dejanje. Če se ne cepiš, ogrožaš sebe in druge. Pravzaprav v obeh primerih ogrožaš druge: če se okužiš sam in pri tem zboliš za hujšo obliko koronavirusa, boš moral v bolnišnico, tam boš po nepotrebnem obremenil že tako preobremenjeno zdravstveno osebje, ki se zaradi tvoje sebičnosti ne bo moglo posvetiti drugim covidnim bolnikom ali pa drugim bolnikom nasploh. V priostreni obliki: zaradi tebe, ki se nisi hotel cepiti, s čimer bi lahko preprečil svojo okužbo ali vsaj resnejši potek bolezni, bo v težavah nekdo drug, morda bo celo umrl, ker ne bo dobil potrebne zdravstvene oskrbe.

Nadaljuj z branjem →

Molitev v času poginov ali smrti zaradi bolezni

Vsemogočni Bog, usmiljeni nebeški Oče, iz srca in javno priznavamo pred tvojim obličjem, da smo z našimi velikimi grehi, z nepoštenim, grdim življenjem, z vso hudobijo, nečistostjo in z nehvaležnostjo v celoti in obilno zaslužili ne samo kugo in kazen tega sveta, ampak tudi večno smrt in večno pogubljenje. A ker si milostno obljubil in resnično prisegel, da nočeš grešnikove smrti in pogubljenja, ampak da bi se spreobrnil, naredil pravo pokoro in bi bil pri tebi živ, in ker si k nam na ta svet poslal tudi svojega ljubljenega Sina Jezusa Kristusa, našega Gospoda, da vabi in kliče grešnike k pokori – zato ponižno in iz srca kličemo k tebi in te prosimo, da bi nas milostno obvaroval in rešil sedanjih nadlog, nesreč in svoje kazni in da bi se popravili po pridigi tvojega svetega evangelija, slavili in hvalili tvoje sveto ime, sledili tvojemu klicu in tvojim zapovedim; in da bi nas odrešil vseh grehov, da bi dosegli in dobili večno zveličanje. Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, ki s teboj in Svetim Duhom vlada in gospoduje vselej in vekomaj. Amen.

Primož Trubar, Cerkveni red, str. 369 / 127b–128a