Oznaka: cerkev

Petnajst tez za ponovno utelešenje cerkve po četrt stoletja

Pred točno petindvajsetimi leti mi je Aleksander France, brat v Kristusu, ki zdaj že dalj časa počiva pri Njem, poslal osnutek prevoda Simsonovega udarnega besedila Petnajst tez za ponovno utelešenje Cerkve, ki je leto prej nastalo v nemščini. Imelo je naslednji pripis: »Prosim, da proučite naslednje teze in jih predložite svojemu pastorju.« Prevod sem pregledal in ga nemudoma poslal vsem svojim znancem v krščanskih krogih.

Nadaljuj z branjem “Petnajst tez za ponovno utelešenje cerkve po četrt stoletja” →

1600-letno suženjstvo cerkve

Kristusovo telo, cerkev, Božje ljudstvo, je bilo 1600 let (40 × 40) ujeto v sheme in strukture vladarstev in oblasti tega sveta. Ne samo navzven, v smislu sodelovanja z njimi, prejemanja ugodnosti, subvencij in privilegijev, širjenja evangelija s silo ipd., temveč tudi navznoter, glede notranje dinamike bogoslužja in ureditve skupnosti. Vzorci, strukture in oblike oblasti v zunanji družbi so vplivali na razumevanje avtoritete v krščanskem občestvu in posledično na njegovo notranje delovanje. Ta proces se je začel že v 2. stoletju, zapečatil in dokončno uveljavil pa se je z letom 313, ko je krščanstvo postalo favorizirana (in kmalu zatem tudi edina dovoljena) religija rimskega cesarstva. Po vzoru človeških oblasti in religij se je znotraj telesa oblikovala ločitev na klerike in laike (tudi če se tako ne poimenuje!), ki v praksi pomeni, da večino opravil Kristusovega telesa prevzame majhna skupina voditeljev, ostali udje pa so pasivni, atrofirani, odmirajoči. Voditelji pa so ponavadi pregoreli – sploh, če so vestni. Namesto telesa, kjer vsak ud prispeva (1 Kor 12,6–7; 14,26; Ef 4,16) in so-deluje, imamo nekakšno združbo, kjer je večina nedejavna in kjer vodilni pogosto prevladujejo po zgledu oblasti tega sveta (Mr 10,42). Gre za shod po vzoru imperialne javne službe, precej birokratski, ne pa za svetišče Kristusovega telesa, kjer Duh močno in učinkovito deluje po vsakem udu; telesa, ki se širi in razrašča v majhnih svetih skupnostih (Mt 18,18–20) po vsem svetu (Mt 28,18–20; Kol 1,6).

Nadaljuj z branjem “1600-letno suženjstvo cerkve” →

Martin Luther o hišni cerkvi

Tretja vrsta bogoslužja, ki je v skladu s pravim evangeljskim redom, pa se ne sme dogajati tako javno, na trgu med vsemi mogočimi ljudmi. Tisti, ki si iskreno želijo biti kristjani in izpovedovati evangelij z rokami in usti, se morajo vpisati z imenom in se zbirati na samem v kakšni hiši, da bi molili, brali, krščevali in prejemali zakrament ter se vadili v ostalem krščanskem delu. V takšnem redu je mogoče človeka, ki se ne obnaša krščansko, prepoznati, kaznovati, poboljšati, zavreči ali izključiti – po Kristusovem pravilu v Mt 18. Tukaj je mogoče tudi vsem kristjanom naložiti dajanje miloščine, ki se jo daje prostovoljno in deli med revne – po zgledu svetega Pavla v 2 Kor 9. Tukaj ni potrebnega mnogo veličastnega petja. Tukaj bi lahko izvajali krst in zakrament na kratek in preprost način ter vse usmerjali k besedi in molitvi in ljubezni. Tu bi morali imeti dober kratek pouk (katekizem, katehezo) o veri (veroizpovedi), desetih zapovedih in očenašu. Skratka, če bi imeli ljudi, ki si iskreno želijo biti kristjani, bi se oblika in red hitro napravila. Toda jaz zaenkrat ne morem in nočem urediti ali vzpostaviti takšne skupnosti oziroma shoda. Nimam namreč primernih ljudi za to, niti ne vidim, da bi si mnogi tega močno želeli. Če pa se bo zgodilo, da moram to storiti, da bodo tako pritiskali name s prošnjami, da z dobro vestjo tega ne bom mogel zavrniti, bom rade volje opravil svoje delo in pomagal najbolj, kar morem. Zaenkrat pa bom ostal pri prej omenjenih dveh vrstah bogoslužja in pomagal spodbujati javno bogoslužje med ljudstvom, ki uri mlade ter druge kliče k veri in jih privablja z oznanjevanjem (pridigo), dokler tisti, ki iskreno hočejo biti kristjani, ne najdejo drug drugega in se ne povežejo med sabo – da zaradi tega ne bi prišlo do strankarstva, če bi to delal po svoji glavi. Kajti mi, Nemci, smo divji, vihravi ljudje, pri katerih ne gre lahkomiselno vpeljevati česa novega, razen kadar je to najbolj nujno.

Martin Luther: Deutsche Messe, Wittemberg, 1526 (del predgovora)
Nadaljuj z branjem “Martin Luther o hišni cerkvi” →

Mlačnost

Praviš: premožen sem, obogatel sem in ničesar ne potrebujem. Ne zavedaš se, da si siromak in bednež, ubog, slep in nag. Svetujem ti, da kupiš od mene zlata, v ognju prečiščenega, tako da obogatiš, in belih oblačil, da se pokriješ in se ne pokaže sramota tvoje golote, ter mazila, da si natreš oči in spregledaš. Jaz karam in vzgajam vse, ki jih ljubim: bodi torej goreč in se spreobrni.

Raz 3,17–19

Rak-rana cerkve na Zahodu je mlačnost, lahkomiselnost v odnosu z Bogom in zaskrbljenost ali zavzetost za stvari tega sveta, ker smo materialno bogati. Pred Bogom smo najbolj revna, uboga in bedna ljudstva, ker nimamo časa in srca zanj. Smo slepi za njegovo slavo in kraljestvo. Smo nagi, ker hodimo v mesu, ne v Duhu. Vladar Mesija nas kliče k pravemu bogastvu, k nedolžnosti novega človeka in k maziljenju Duha. In predvsem: k spreobrnjenju, da postanemo goreči.

Aba, Oče, vžgi nas, da bomo goreči za Vladarja, za Mesija Jezusa. Priznavamo ti svojo bedo in zaslepljenost. Krsti nas z ognjem, kakor si obljubil.

Kristjani in pogoj cepljenja za udeležbo na bogoslužju

To razmišljanje je nastalo v spletni debati na Facebooku kjer so nekateri sogovorniki zastopali stališče, da morajo krščanske skupnosti dosledno upoštevati vladni odlok, v skladu s katerim se je mogoče bogoslužja udeležiti le z izpolnjevanjem pogoja PCT. V svojem razmišljanju sem se osredotočil samo na pogoj C, ki predstavlja glavni etični in praktični problem. Naj uvodoma povem: nisem a priori proti cepljenju in testiranju, spoštujem brate in sestre v Kristusu, ki so se cepili in ki v skladu s svojo vestjo sledijo večinskim smernicam reševanja covida-19. Odločno zagovarjam dolžnost vseh, da pazimo drug na drugega, da z vsemi razpoložljivimi sredstvi zavarujemo sebe in druge ter tako preprečujemo okužbe. Vendar je še nekaj bolj svetega od tega. Kot je rekel Luter: »Tu stojim, ujetnik Božje besede in svoje vesti, tako mi Bog pomagaj!«

Stališča sogovornikov v obrisih povzemam takole:

  1. Vprašanje varnosti: kdor pride v občestvo necepljen, ogroža njegovo varnost.
  2. Etično vprašanje: ravnanje nekoga, ki se noče cepiti, je »nekrščansko in neljubeče«, takšnemu »ni mar za blagor bližnjega in občestva«, tak je »brezbrižen ali ignorantski«. Z drugimi besedami: to je nemoralno, to je greh.
  3. Izključitev iz občestva: takšnemu človeku je pred Bogom prav preprečiti udeležbo na bogoslužju.

Preden odgovorim po točkah, naj povem na splošno: če so ta vprašanja upravičena, so upravičena zgolj kot stvar internega razmisleka Gospodove skupnosti. Ne morejo biti preprosto kopija nekega vladnega odloka, ker se tičejo enosti Božjega ljudstva in cerkvene discipline, o katerih država seveda ne ve ničesar (in prav je tako). In sploh ne morejo biti preprosta kopija vladnega odloka v podrobnostih, kako se izvajajo, ker ima cerkev v zvezi s cerkveno disciplino svoja lastna pravila, ki jih je postavil sam Kristus, Glava cerkve (Mt 18,15–20).

V zvezi s temi vprašanji opozarjam tudi na javno izjavo angleških kristjanov (https://vaccinepassportletter.wordpress.com/), s katero se v celoti strinjam. Tam je že precej dobro formuliranih odgovorov in stališč, ki se jim preprosto pridružujem.

Nadaljuj z branjem “Kristjani in pogoj cepljenja za udeležbo na bogoslužju” →

Osnovna oblika Cerkve

Vprašanje, kaj je Cerkev, se zdi precej samoumevno, vendar čim hočemo podati natančnejši odgovor, vidimo, da stvari niso tako preproste, kot se zdi na prvi pogled. Obstajajo različne, celo nasprotne predstave o tem, kaj naj bi bila Cerkev, kako naj bi se vzpostavljala in kaj naj bi bilo njeno bistvo oziroma njeno glavno opravilo v svetu. Od tega je odvisna celotna vizija in nato tudi konkretna organizacija krščanskega življenja in delovanja. Gre torej za bistveno vprašanje, kako naj bi kristjani obstajali in delovali v sodobnem svetu, kako naj bi se povezovali in kako naj bi izvrševali misijon »do skrajnih mej sveta«, ki nam je bil zaupan.

Nadaljuj z branjem “Osnovna oblika Cerkve” →

Božja hiša kot Kristusovo telo

Slišal sem o vaši veri v Gospoda Jezusa in ljubezni do vseh svetih. Zaradi tega se ne neham zahvaljevati za vas in se vas spominjati v svojih molitvah, da bi vam Bog našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče veličastva, dal duha modrosti in razodetja, v spoznanju njega, in razsvetljene oči srca, da bi vedeli, v kakšno upanje vas je poklical, kako bogato je veličastvo njegove dediščine v svetih, kakšna je čezmerna veličina njegove zmožnosti do nas, ki verujemo po dejavnosti njegove silne moči, ki jo je udejanjil v Kristusu, ko ga je obudil od mrtvih in ga posadil na svojo desnico v nebesih, nad vsakršno vladarstvo in oblast, nad vsakršno silo in gospostvo ter nad vsakršno ime, ki se ne imenuje samo na tem svetu, temveč tudi v prihodnjem. In vse je položil pod njegove noge, njega pa postavil čez vse kot glavo Cerkvi, ki je njegovo telo, polnost njega, ki v vsem vse izpolnjuje. (Pismo Efežanom 1,15–23)

Govoril naj bi o Božji hiši kot Kristusovem telesu. Pred tem klecam. Gre za neizrekljivo milost, o kateri je težko govoriti. Naokrog sebe v cerkvi vidite telo Jezusa Kristusa. Nadaljuj z branjem “Božja hiša kot Kristusovo telo” →

Poslanstvo Cerkve

Prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta. (Apd 1,8)

Saj ste vendar živi kamni. Zato se vgrajujte v duhovno stavbo, tako da boste sveto duhovništvo in boste darovali duhovne žrtve, ki bodo po Jezusu Kristusu prijetne Bogu. … Vi pa ste izvoljeni rod, kraljevsko duhovništvo, svet narod, ljudstvo za Božjo last, da bi oznanjali odlike tistega, ki vas je poklical iz teme v svojo čudovito luč. (1 Pt 2,5.9)

… zdaj pa [Bog] naroča, naj se vsepovsod vsi spreobrnejo. (Apd 17,30)

… [evangelij] je navzoč pri vas, kakor tudi sicer prinaša sad in se razrašča po vsem svetu. (Kol 1,6)

Cerkev ne obstaja sama zaradi sebe; njen namen ni, da skrbi zase in ohranja nekakšen status quo, ampak da oznanja, razglaša, pričuje za Jezusa in razširja dobro novico o njem; skratka da je “agent” rasti Božjega kraljestva. Nadaljuj z branjem “Poslanstvo Cerkve” →