Molitev v času poginov ali smrti zaradi bolezni

Vsemogočni Bog, usmiljeni nebeški Oče, iz srca in javno priznavamo pred tvojim obličjem, da smo z našimi velikimi grehi, z nepoštenim, grdim življenjem, z vso hudobijo, nečistostjo in z nehvaležnostjo v celoti in obilno zaslužili ne samo kugo in kazen tega sveta, ampak tudi večno smrt in večno pogubljenje. A ker si milostno obljubil in resnično prisegel, da nočeš grešnikove smrti in pogubljenja, ampak da bi se spreobrnil, naredil pravo pokoro in bi bil pri tebi živ, in ker si k nam na ta svet poslal tudi svojega ljubljenega Sina Jezusa Kristusa, našega Gospoda, da vabi in kliče grešnike k pokori – zato ponižno in iz srca kličemo k tebi in te prosimo, da bi nas milostno obvaroval in rešil sedanjih nadlog, nesreč in svoje kazni in da bi se popravili po pridigi tvojega svetega evangelija, slavili in hvalili tvoje sveto ime, sledili tvojemu klicu in tvojim zapovedim; in da bi nas odrešil vseh grehov, da bi dosegli in dobili večno zveličanje. Po našem Gospodu Jezusu Kristusu, ki s teboj in Svetim Duhom vlada in gospoduje vselej in vekomaj. Amen.

Primož Trubar, Cerkveni red, str. 369 / 127b–128a

Duhovna formula slovenstva

Vsem Slovencem
milost, mir, usmiljenje
in pravo spoznanje Boga
po Jezusu Kristusu
prosim.

Prve slovenske besede v prvi slovenski knjigi (Primož Trubar, Katekizem 1550) in prva znana omemba imena Slovenec. Po mnenju književnika Vinka Ošlaka je to »duhovna formula slovenstva«.

Trubar o nujnosti spokorjenja

Primož Trubar daje v Cerkovni ordningi [Gg 2a] naslednje navodilo:

Pridigarji morajo zvesto in pogosto opominjati ljudi ter jih poučiti, da molitve in prošnje brez pravega spokorjenja, brez vere in brez pravega Božjega spoznanja ne veljajo nič in pri Bogu ne opravijo, izprosijo ali pridobijo ničesar. Zato je potrebno, da tisti ljudje, ki hočejo svoje prošnje dobro naložiti in kaj izprositi od Boga, najprej odstopijo od grehov, ki so proti naši vesti, in nato s pravo vero v imenu Jezusa Kristusa kličejo Gospoda Boga. Če tega namreč ne storimo, slišimo od Boga, po preroku Izaiju 1,15, naslednje: »Čeprav iztegujete ali vzdigujete svoje roke, vseeno obračam od vas svoje oči, in tudi če veliko molite, vas ne uslišim, kajti vaše roke so polne krvi« itn. Zato morajo pridigarji s svojo Cerkvijo še posebej skupne molitve opravljati tako, da bodo ljudje pripravljeni na spokorjenje. Kajti nihče ne moli prav in z gotovostjo, če ne stoji v pravem spokorjenju, v ponižnosti in v pravi veri.

Koliko to velja za nas danes – za pridigarje in za vse kristjane?