Petnajst tez za ponovno utelešenje cerkve po četrt stoletja

Pred točno petindvajsetimi leti mi je Aleksander France, brat v Kristusu, ki zdaj že dalj časa počiva pri Njem, poslal osnutek prevoda Simsonovega udarnega besedila Petnajst tez za ponovno utelešenje Cerkve, ki je leto prej nastalo v nemščini. Imelo je naslednji pripis: »Prosim, da proučite naslednje teze in jih predložite svojemu pastorju.« Prevod sem pregledal in ga nemudoma poslal vsem svojim znancem v krščanskih krogih.

Leto pozneje sem besedilo skušal tudi objaviti v reviji Tretji dan, kjer sem nekaj časa sodeloval kot urednik za »biblicistiko in protestantsko duhovnost«. Da bi bilo besedilo vsaj približno prebavljivo tudi za katoliško publiko, sem napisal kratek uvod, ki je zdaj v nekoliko spremenjeni obliki na začetku besedila. Seveda to ni pomagalo. Pri Tretjem dnevu so se ravno v tistem času dogajale spremembe – vplivneži niso bili zadovoljni s preveliko odprtostjo ekipe (ki je npr. vključevala takšne, kot sem jaz) in so želeli revijo peljati v izrecno katoliško smer. To je povzročilo, da je del ekipe zapustil Tretji dan in smo pod vodstvom Gorazda Kocijančiča ustanovili KUD Logos. V takšnih razmerah je bila objava Simsonovega besedila, ki je provokativno ne le za katoličane temveč tudi za protestante, seveda povsem nemogoča.

Petnajst tez pa je naletelo na odprta ušesa pri nekaterih prijateljih, s katerimi smo leta 1999 začeli prvo hišno cerkev. Besedilo sem nato objavil na njeni spletni strani kot vodilo našega delovanja. Ta hišna cerkev je s svojimi vzponi in padci obstajala petnajst let, po nekaj letih premora pa smo leta 2018 nadaljevali z njenim delom v nekoliko drugačni zasedbi in v drugih okoliščinah.

Kaj lahko po četrt stoletja rečemo o Simsonovih Petnajstih tezah? Besedilo nikakor ni izgubilo svoje relevantnosti in veljave. Z enako nujnostjo ga lahko priporočim vsem cerkvenim voditeljem in sploh vsem kristjanom, ki jim je mar za rast Božjega kraljestva. Gledano v svetovni perspektivi moramo tudi reči, da je zgodovina nedvomno potrdila vizijo Petnajstih tez. Gibanja, ki so bila tedaj šele v zametkih, so močno zrasla in se pomnožila po vsem svetu, tako da je zdaj v skoraj dva tisoč neodvisnih učenčevskih gibanjih po podatkih mreže 24:14 že več kot sto milijonov ljudi, večinoma novo spreobrnjenih. Ta gibanja v precejšnji meri sledijo viziji teh tez in Wolfgang Simson je osebno povezan z nekaterimi od teh učenčevskih mrež.

Kaj pa naša izkušnja? Simsonova vizija hišne cerkve je bila zame velika potrditev nečesa, kar sem čutil v sebi že prej in kar smo delno izkušali na raznih neformalnih molitvenih srečanjih po domovih. Prva hišna cerkev je bila za nas prava duhovna osvoboditev in razbremenitev, ki je sprostila naše kreativne potenciale. Vendar pa smo kmalu naleteli tudi na težave. Glavna je bila ta, da kot mladi kristjani nismo imeli ob sebi zrelejših bratov v Kristusu, »duhovnih mentorjev« z enako vizijo, ki bi nam stali ob strani, nam pomagali rasti v veri in poslušnosti, nam svetovali pri dinamiki malega občestva ter molili za nas. Poleg tega nam je manjkala jasnejša usmerjenost navzven. Hišna cerkev namreč ni cilj, temveč orodje – ključno, najpomembnejše orodje Boga v svetu, vendar še vedno samo orodje. Cilj je misijon, izpolnjevanje Jezusovega velikega naročila, naj vsepovsod delamo njegove učence (Mt 28,18–20). Hišna cerkev sama zase kaj hitro lahko postane »klub«, ki se ukvarja samo še s svojimi problemi, namesto da bi se stegovala ven k izgubljenim, jih iskala in z njimi začenjala nove skupnosti. Manjkala nam je jasna vizija učenčevstva in pomnoževanja. Namesto da bi z novo spreobrnjenimi skušali ustanavljati nove skupnosti, smo jih dodajali k obstoječi. Naša hišna cerkev je bila v veliki meri samo pomanjšava klasične cerkve. Te pomanjkljivosti smo odpravili šele pred dobrimi petimi leti, ko smo na novo začeli z učenčevskim delom. Takrat nam je Bog po svoji milosti priskrbel tako zrelejše brate, izkušene v učenčevskem delu, ki so nam v zgled in oporo, kot jasnejše razumevanje, kako naj bi konkretno delali učence in kakšna naj bi bila notranja dinamika skupnosti. Učenčevska hišna cerkev ni pomanjšana kongregacijska cerkev, kjer nekdo pripravi pridigo, drugi vodi slavljenje ipd., temveč skupno vadbišče, kjer se vsi urijo v Jezusovem misijonu v svetu in kjer tudi vsi sodelujejo pri Božji besedi, pri njenem poslušanju, medsebojnem podeljevanju ter aplikaciji v vsakodnevnem življenju in kjer so vsi v ljubezni drug drugemu odgovorni za svojo hojo s Kristusom.

Simsonovo besedilo omenjenih vidikov ne poudari dovolj, kar pa ni njegova napaka.[1] Njegov namen ni bil predstaviti celote krščanskega življenja, temveč predvsem v preroškem duhu lansirati glavne obrise sveže vizije Božjega delovanja v svetu. Dejstvo, da je Bog očitno potrdil to vizijo, govori o njeni pristnosti. In kot takšno je Simsonovo besedilo nezamenljivo orodje za premislek o naravi in smislu Cerkve še danes.

---

Besedilo Petnajstih tez sem ob tej priložnosti še enkrat pregledal in je na voljo tukaj. Vesel bom vaših mnenj, pripomb, pomislekov in kritik, ki jih lahko napišete tu spodaj ali pod besedilom!

---

Nekaj besed o avtorju

Wolfgang Simson se je rodil leta 1959 v Nemčiji in ima nemške, judovske in madžarske korenine. Med pripravljanjem na politično kariero so ga številne nadnaravne izkušnje pripeljale do soočenja s Kristusovo resničnostjo. Potem ko je bil zaposlen kot socialni delavec in taksist v Stuttgartu v Nemčiji, je diplomiral na Svobodni evangelijski teološki akademiji (Basel, Švica), kjer je pozneje predaval predmete o cerkveni rasti in misijonski strategiji ter postal pomočnik dekana, profesorja Samuela Küllinga. Med doktorskim študijem na različnih akademskih ustanovah v Belgiji in ZDA, kjer je opravljal podiplomski študij misijonarstva in kulturne antropologije, je ugotovil, da akademska sfera nima odgovorov na vprašanja, ki so se mu zastavljala – toda imel jih je Bog. V še eni neposredni izkušnji z Bogom so se mu pokazali namen, smer in pot njegovega življenja in od takrat si za to prizadeva.

Od leta 1983 naprej je Wolfgang sodeloval pri ustanovitvi več cerkva in bil na vodstvenih položajih v cerkvah, hkrati pa se je začel ukvarjati z obsežnim globalnim raziskovanjem rastočih cerkva, gibanj za ustanavljanje cerkva ter prebujenj in misijonskih prebojev.

Wolfgang je dve desetletji deloval kot svetovalec za cerkveno rast, evangelizacijo in strategijo, kot raziskovalec in novinar v različnih krščanskih mrežah ter regionalnih in globalnih strateških možganskih trustih v skoraj šestdesetih državah. Bil je eden od ustanoviteljev organizacije Dawn Europe, član upravnega odbora britanskega in nemškega združenja za cerkveno rast, član Lozanskega gibanja v Nemčiji, urednik e-časopisov Fridayfax, StarFish Fax, The Mammon-Fax idr. Je avtor dvanajstih knjig, ki so bile prevedene v dvajset jezikov. Wolfgang je poročen z Mercy in ima tri otroke. Po bivanju v Veliki Britaniji in Indiji zdaj živi na jugu Nemčije.

---

[1] Dejansko Simson v svojem poznejšem besedilu opozori na podobne nevarnosti: »Drugi del [nove reformacije] je ponovno odkritje apostolske in preroške razsežnosti cerkve, obnovitev preroške navigacije in apostolskega vodenja ter izvajanje apostolskih načel gradnje, brez katerih bo tudi nastajajoče gibanje novih hišnih cerkva v nevarnosti, da se razkroji v egocentrične majhne skupine ›mi štirje noben več‹, ki imajo malo ali nič učinka na vas, mesto ali regijo, v kateri živijo, in se igrajo s skupnostjo v lastno korist, namesto da bi jo živeli kot orodje za odrešenje širše skupnosti v njihovi okolici.« (The Starfish Manifesto: A Prophetic Roadmap for an Apostolic Journey, 2009, str. 112)