Oznaka: posvečenje

Postani svetišče

“Jezus, kaj je naslednji korak v mojem življenju?”

– “Postani moje svetišče.”

“Ali ni to dolgoročen življenjski cilj?”

– “Ne, sploh ne. Kdor je v meni, je nova stvaritev (2 Kor 5,17). Že zdaj. Samo postrgati mora stari kvas (1 Kor 5,7). Ker je že nov, ne ker bo nov. Jaz sem umrl, da bi ti lahko postal moje prebivališče (Ef 3,17). To je zate in za vsakogar, ki je stopil na mojo pot. To ni nekaj, kar traja, ampak nekaj, kar poslušno sprejmeš in se začneš tega zvesto zavedati, stalno.”

Torej moram zdaj začeti sebe in druge spraševati: “Ali si svetišče?” In če ne: “Kaj te pri tem ovira?”

Če se zavedam, da sem svetišče, potem bom občutljiv na vsako malenkost, ki me oskrunja – duhovno, duševno, telesno –, na vse, kar ne spada na ta veselo sveti kraj.

Bolno telo

Težava v bolezni je pravzaprav samo ena: telo hoče zavladati. S svojimi zahtevami, bolečinami, utrujenostjo. Toda če sem ga res izočil Gospodu, ga krstil v njegov križ, potem mora imeti Gospod oblast tudi tu, v takšnih okoliščinah moje duše. Telo je za Gospoda, njegovo svetišče. Tudi v tem času moram in smem najprej služiti Gospodu, ne svojemu telesu; Duhu, ne mesu; slednje bi pomenilo, da me je bolezen porazila. In nasprotno, ko služim njemu, je on močan, da mi dá moč v moji slabotnosti/bolezni. Če živimo ali umiramo, smo Gospodovi. Torej tudi če smo bolni.

Problem je v miselnem vzorcu: “Jaz sem bolan,” ki prikrito, ampak učinkovito spet ustoliči Jaz na prestolu mojega življenja. Kot da moram zdaj jaz prevzeti vajeti in poskrbeti zase. Kot da Jezus ni Gospod tudi te – in še posebej te! – situacije. Pravilno mišljenje je: “Jaz sem slaboten, ampak Gospod misli name” (prim. Ps 40,18). On še vedno odreja moj čas, moj fokus, moje omejeno delo, moj potreben počitek. On skrbi zame, ne jaz. Zato mu moram biti še toliko bližje.

Ali to pomeni pretvarjanje, nepripravljenost, da bi se soočil z realnostjo? Ne, dejstva so dejstva: v mojem telesu so simptomi bolezni. Toda celotna resnica je takšna: to telo je bilo ob krstu v celoti izročeno Kristusu; je njegovo in on, Zdravnik, Gospod telesa, je tudi zdaj tukaj, kljub simptomom oziroma poleg simptomov. Ključno je, kaj bo s telesom, ki mu pripada, naredil on. Nič se ne zgodi brez njegove volje, zato je tudi v tej situaciji potrebno predvsem iskati to – njegovo voljo. “Pravični pade in gleda Gospoda” (prim. PsSal 3,5). Celotna resnica je: nekaj se dogaja z mojim telesom, nekaj pa se dogaja tudi v Duhu. In to, kar želi storiti Duh, je tisto ključno, na kar moram biti osredotočen. Telo pa je slabotno in tudi to upoštevam.

Kristusov Duh

Sveti Duh, s katerim bi bili radi napolnjeni, ni moč, s katero lahko ozdravljamo ali naredimo to ali ono čudežno dejanje po svojem hotenju in preudarku, ampak je najprej Kristusov um, njegovo mišljenje, njegova notranja mentalna drža (1 Kor 2,16; Rim 8,4–10). Če hočemo biti polni Božjega Duha, moramo pustiti, da Kristus opravi različne odprte kirurške posege v našem umu in volji, našem mentalnem, duševnem in čustvenem svetu, da začnemo misliti in bivati in želeti in hoteti in sploh “čutiti” kakor on. On pa je mislil in čutil tako, da se je izpraznil sebe in privzel vlogo in identiteto sužnja. Ni bival sebi in zase. Ne samostojno in ne avtonomno. Bil je poslušen. Vse je mislil, želel, govoril in delal za Očeta, in tako za ljudi. Bival je Očetu, ne sebi. Tako je čutil, to je bil njegov notranji svet in tega želi njegov Duh prinesti, presaditi, vcepiti, naseliti v nas.

Sveti Duh v meni torej že v začetku predpostavlja križanje samega sebe, usmrtitev starega sebičnega bivanja, jaza, samoljubnega sebovanja, starega gledanja nase in na svet (Rim 8,13). Pomeni vzpostavitev Kristusa v meni. Infuzija njegovega karakterja. Pomeni, da ne mislim, bivam, želim, skrbim zase, ampak za to, kar je njegovega (Flp 2,21). Živim Kristusa (Flp 1,21). Flp 2,5–11.

Vsako iskanje polnosti in moči Svetega Duha, ki tega ne upošteva, je zgrešeno in nevarno, ker človeka izpostavlja lažnim duhovom in močem, ki se zgolj pretvarjajo, da so Sveti Duh. Če se nisi pripravljen odreči sebi, svoji samostojnosti in avtonomnosti, če nočeš postati povsem tak kot Jezus, če nisi pripravljen privzeti njegovega poslanstva in značaja, ne prosi za Svetega Duha, ker boš prejel ponaredek. On prihaja zato, da opravi prav to “obrezo srca” – da nas od znotraj predela v Kristusa. In tam potem lahko delujejo tudi njegove moči, svobodno in naravno.

Človek je ustvarjen za Boga

Človek je bil ustvarjen kot Božja podoba (1 Mz 1,26; Rim 8,29), kot njegovo svetišče. Torej je moje naravno stanje, da sem popolnoma združen s Kristusom – on v meni in jaz v njem – in da sem poln Svetega Duha. Čeprav se sliši antiintuitivno in daleč od dejanskega stanja, sem bil prav za to narejen – takšen sem v resnici, tako sem koncipiran. Za to sem kot človek. Vsako drugačno bivanje je dejansko nenaravno, proti moji pravi naravi. Greh je izkrivljenje te prave narave, njeno popačenje in iznakaženje, toda Božji Sin se je razodel zato, da uniči to hudičevo delo in obnovi to pravo naravo ter jo pripelje do njenega smotra: popolne združenosti z Bogom, popolne prosojnosti za Boga v svet, da človek postane luč sveta (Mt 5,14), Božja luč v temi (Rim 2,19). Kristus je samega sebe žrtvoval, da bi bili čisti brez vsakega madeža ali hibe, polni Božjega veličastva (Ef 5,27). To velja zame kot človeka v celoti, še posebej pa za moje telo, kot tisto oprijemljivo, čudno, čudežno čutenje sebe v svetu, kot tisti del sveta, ki je jaz in ki je pod mojim neposrednim nadzorom in čutenjem. Zato: telo je za Gospoda in Gospod za telo (1 Kor 6,13). Zato je edino pravo bogoslužje, ki ostaja v Kristusu, darovanje svojega telesa kot žive žrtve Bogu (Rim 12,1). Tako postajamo – skupaj z brati in sestrami – njegovo telo, njegovo vidno, oprijemljivo svetišče v svetu.

Ko torej molim, da bi bil Kristus v meni in jaz v njem, ko molim, da bi se Kristus v polnosti naselil v moje srce, ko molim, da bi bil poln Svetega Duha, molim za nekaj naravnega, nekaj primernega temu, kako sem bil zamišljen in ustvarjen kot človek. Prosim za to, kar je samoumevno. To, da bi bival sam, brez njega in brez Svetega Duha, je neprimerno, nepristojno, perverzno, nenaravno v globokem pomenu te besede. Je temna zastranitev, bolezen, invalidnost, ki jo je povzročil greh. Ta pa v Kristusu nima več zadnje besede, nima več oblasti nad človekom, ker smo pod njegovo milostjo (Rim 6,14).

Pridi, Gospod Jezus, v svetišče, ki so ga pripravile tvoje roke. Ti boš tudi preobrazil naše bedno telo, da bo podobno telesu tvoje slave (Flp 3,21).

Bitka našega časa

Česar se oni bojijo, se ne bojte in ne plašite. Gospoda Kristusa posvetite v svojih srcih. Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas. Vendar pa odgovarjajte s krotkostjo in strahospoštovanjem, iz dobre vesti, da bodo tisti, ki sramotijo vaše dobro življenje v Kristusu, osramočeni prav v tem, v čemer vas obrekujejo.

Prvo Petrovo pismo 3,14b–16

Poleg tega poznate čas, v katerem smo. Ura je že, da se zbudite iz spanja, zdaj je naša rešitev bliže kakor takrat, ko smo vero sprejeli. Noč se je pomaknila naprej in dan se je približal. Odvrzimo torej dela teme in nadenimo si orožje luči. Živimo pošteno, kakor se podnevi spodobi: ne v požrešnosti in v popivanju, ne v posteljah in v razuzdanosti, ne v prepirljivosti in v nevoščljivosti. Pač pa si oblecite Gospoda Jezusa Kristusa in ne skrbite za meso, da bi stregli njegovim poželenjem.

Pismo Rimljanom 13,11–14

Pr(a)va bitka naših časov ni, kako se izogniti bolezni, epidemiji, gospodarski krizi ali kaj si misliti glede stanja v svetu in glede spletk, ki jih morda pletejo njegovi arhonti.

Nadaljuj z branjem “Bitka našega časa” →

Molitev Kristusovega učenca

Po tvojem Duhu, ki deluje v moji notranjosti v umu in volji in čustvih moje duše, me spreminjaš od znotraj navzven, da bi »imel Kristusov um« (1 Kor 2,16), da bi veljal za »Kristusovega« (Mr 9,41), da bi bil napolnjen s »Kristusovim Duhom« (Rim 8,9), bil deležen »Kristusove krvi« (1 Kor 10,16), deležen »Kristusovega telesa« Nadaljuj z branjem “Molitev Kristusovega učenca” →

Molitev za ozdravljenje duše

To je predloga za molitev, ki naj bi jo vsak ponotranjil in posvojil na svoj način. Vsak Božji otrok in Jezusov učenec ima v sebi Svetega Duha, zato te besede lahko vzamemo kot izhodišče, ki ga bo Duh dopolnil in poglobil oziroma nas še podrobneje vodil na razna področja molitve. Dejstvo je, da je vsak od nas v večji ali manjši meri poškodovan zaradi posledic greha, ki smo mu služili, zato vsi potrebujemo tovrstno ozdravljenje, obnovitev oziroma posvečenje.

Nadaljuj z branjem “Molitev za ozdravljenje duše” →

O Andrewu Murrayu in njegovi Popolni predaji

Spis Popolna predaja, ki je zdaj na voljo na tej strani, je, kolikor vem, prvo besedilo Andrewa Murraya, ki je dostopno v slovenščini. Murray (1828–1917) se je rodil in večino življenja preživel v Južni Afriki. Deloval je kot potujoči pridigar, voditelj in učitelj v okviru Nizozemske reformirane cerkve. Bil je človek molitve in Bog je uslišal njegove goreče prošnje po prenovi Cerkve, saj je v 60-ih letih 19. stoletja v njegovi skupnosti izbruhnilo prebujenje, ki je prišlo tako nenadoma, da je presenetilo tudi njega samega. Nadaljuj z branjem “O Andrewu Murrayu in njegovi Popolni predaji” →