Kristusovo telo, cerkev, Božje ljudstvo, je bilo 1600 let (40 × 40) ujeto v sheme in strukture vladarstev in oblasti tega sveta. Ne samo navzven, v smislu sodelovanja z njimi, prejemanja ugodnosti, subvencij in privilegijev, širjenja evangelija s silo ipd., temveč tudi navznoter, glede notranje dinamike bogoslužja in ureditve skupnosti. Vzorci, strukture in oblike oblasti v zunanji družbi so vplivali na razumevanje avtoritete v krščanskem občestvu in posledično na njegovo notranje delovanje. Ta proces se je začel že v 2. stoletju, zapečatil in dokončno uveljavil pa se je z letom 313, ko je krščanstvo postalo favorizirana (in kmalu zatem tudi edina dovoljena) religija rimskega cesarstva. Po vzoru človeških oblasti in religij se je znotraj telesa oblikovala ločitev na klerike in laike (tudi če se tako ne poimenuje!), ki v praksi pomeni, da večino opravil Kristusovega telesa prevzame majhna skupina voditeljev, ostali udje pa so pasivni, atrofirani, odmirajoči. Voditelji pa so ponavadi pregoreli – sploh, če so vestni. Namesto telesa, kjer vsak ud prispeva (1 Kor 12,6–7; 14,26; Ef 4,16) in so-deluje, imamo nekakšno združbo, kjer je večina nedejavna in kjer vodilni pogosto prevladujejo po zgledu oblasti tega sveta (Mr 10,42). Gre za shod po vzoru imperialne javne službe, precej birokratski, ne pa za svetišče Kristusovega telesa, kjer Duh močno in učinkovito deluje po vsakem udu; telesa, ki se širi in razrašča v majhnih svetih skupnostih (Mt 18,18–20) po vsem svetu (Mt 28,18–20; Kol 1,6).
Ali ne bi bil čas, da se tudi pri nas začne graditi Božje svetišče, kot si ga je zamislil Kristus? Da nehamo skrbeti najprej zase in začnemo skrbeti za to, kar je Kristusovo (Ag 1,2–4; Flp 2,21)?
Nekateri deli Evrope so sicer nekaj tega že doživeli – bratovščine in laična gibanja v srednjem veku, Moravski bratje na Češkem in v Nemčiji, metodistično gibanje v Angliji. Tudi pri nas so nekateri izkusili lepoto in moč srečevanja v malem občestvu.
To, kar prakticirajo sodobna učenčevska gibanja, ni vsebinsko nič novega, vsi elementi so bili že zdavnaj tu. Drugače je samo to, da se teh stvari lotevajo sistematično, dosledno, načelno. Brez občutka krivde, da se ne vzpostavi organizacija s posvečenim vodstvom, prostorom ipd. Z vizijo Božjega svetišča, ki vzhaja v moči Duha iz malih skupnosti, kjer je vzpostavljen stik med nebom in zemljo (Mt 18,18–19; 1 Kr 8,30; Mt 6,10!), kjer se daruje sveta daritev teles, se pravi celotnega življenja posameznikov (Rim 12,1), kjer je Božja šekina (Mt 18,20; 28,20; 2 Kor 3,18), kjer Božji Duh deluje po vseh (1 Kor 12,6), da se vsi učijo in so vsi spodbujeni (1 Kor 14,31).
Ali ni čas, da se cerkev dokončno osvobodi človeških vzorcev oblasti, navznoter in navzven, in se začne učiti hoditi v dobri, ponižni in krotki Kristusovi oblasti, ki zdravi in oživlja, da bodo občestva lahko služila kot ambasade Božjega kraljestva in kot luč temu svetu? Da se začne učiti hoditi za Kristusom, ki je ustanovil malo občestvo dvanajstih, ki se je množilo in napolnilo cele pokrajine z Božjimi družinami? Da se vrnemo k ureditvi, ki vrednoti veličino voditeljskih služb po tem, koliko so sposobne aktivirati druge za delo služenja (Ef 4,7–12!), se pravi dvigniti druge, okrepiti druge, opolnomočiti druge, opremiti druge, poslati druge? – Po Kristusovem zgledu (Mr 10,43–45). Ali ni čas, da se cerkev osvobodi Babilona ne samo na zunaj, ampak tudi navznoter? Ne samo doktrinalno, ampak tudi v notranji dinamiki občestva?
Dragi Martin Luter, ali ni po petsto letih čas, da končno vpeljemo tretji red bogoslužja in izpeljemo reformacijo do konca ter postanemo kristjani, kot si zapisal?
Matjaž Črnivec 