Umrli in vstali s Kristusom

Novozavezna etika in duhovna formacija Jezusovih učencev

Življenja zgodnjekrščanskih skupnosti v prvi vrsti ne določajo pravila oziroma zapovedi, temveč dogodek. Velikonočni dogodek – Jezusova žrtvena smrt na križu in njegova nepreklicna vrnitev v življenje, s katero je »postavljen za Božjega Sina v moči« (Rim 1,4). Ta dogodek se verujočim razkriva kot dokončno razodetje Boga in hkrati njegov odločilni poseg v svet, s katerim je v naš čas že lansirano novo stvarjenje. Prek krsta in z darom Svetega Duha se ta dogodek vpisuje v način bivanja Jezusovih učencev in usodno opredeljuje njihovo identiteto: »S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja.« (Rim 6,4) »Če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo.« (Jn 3,5) Gre za nič manj kot temeljno spremembo subjektivitete, se pravi, kako je »jaz« jaz v verujočih (prim. Gal 2,19–20).

Nadaljuj z branjem →

Petnajst tez za ponovno utelešenje cerkve po četrt stoletja

Pred točno petindvajsetimi leti mi je Aleksander France, brat v Kristusu, ki zdaj že dalj časa počiva pri Njem, poslal osnutek prevoda Simsonovega udarnega besedila Petnajst tez za ponovno utelešenje Cerkve, ki je leto prej nastalo v nemščini. Imelo je naslednji pripis: »Prosim, da proučite naslednje teze in jih predložite svojemu pastorju.« Prevod sem pregledal in ga nemudoma poslal vsem svojim znancem v krščanskih krogih.

Nadaljuj z branjem →

Koronska kriza – kaj naj stori Jezusov učenec

Ob premišljevanju Psalma 11

Stopimo korak nazaj in poglejmo, kaj se dogaja v svetu. Znašli smo se v informacijski vojni. Gre za pravo vojno: ljudje množično umirajo, ker nimajo pravih informacij – takšnih ali drugačnih. Stave so visoke na obeh straneh.

Poglejmo, kdo je na eni in kdo na drugi strani tega spopada. Na eni strani, ki jo imenujem »uradna«, so politični voditelji s svojimi zdravstvenimi organizacijami, z množičnimi mediji in nato tudi z vzvodi prisile in organi pregona. Za njimi stoji samooklicani konsenz medicinske stroke, za njim pa velike farmacevtske družbe, katerih finančni interesi in lobistične moči niso neznani. Še za njimi stojijo vplivne gospodarske elite, nekakšni »arhonti«, arhitekti nove digitalizirane svetovne ureditve s komaj prikritimi željami po kreiranju javnega soglasja, po popolni oblasti in po množičnem nadzoru. Ob njihovem boku stojijo sociopatski verniki v tehniko, ki naj bi bila končna rešitev za vse človeške tegobe, s svojimi utopičnimi ali distopičnimi vizijami prihodnosti.

Na drugi strani, ki jo imenujem »skeptična«, je manjšinski del medicinskih strokovnjakov, ki ugovarjajo političnemu konsenzu, da je cepivo edina pot iz epidemije in da drugih zdravil ni. Ob njihovem boku najdemo mnoge pravnike, ki opozarjajo na kršitve mednarodnih pravnih konvencij ter mnogih lokalnih ustav in zakonov. Za njimi stojijo zapriseženi proticepilci, ki načelno ugovarjajo vsem cepljenjem. Ob njihovem boku so mnogi drugi, ki so v zadnjih desetletjih izgubili zaupanje v prevladujočo doktrino in prakso samooklicane medicinsko-farmacevtske stroke, ki na vseh področjih enostransko zagovarja in razvija kurativo in ne preventive. Za njimi so pripadniki različnih duhovnosti in novodobnih gibanj s komaj prikritimi strahovi, paranojami in blodnimi utopičnimi ali distopičnimi vizijami prihodnosti.

Nadaljuj z branjem →

Poslušnost in ljubezen

Zakaj je poslušnost Bogu tako pomembna, da je celo izenačena z ljubeznijo do njega? “Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi” (Jn 14,15.21.23; 15,10.14). Kako sta lahko poslušnost in ljubezen eno in isto? Ali ni poslušnost nekaj precej bolj hladnega, trdega, formalnega, tudi prisilnega?

Poslušnost je z ljubeznijo izenačena zato, ker nam Bog prek svoje besede posreduje, izliva, podarja samega sebe. Njegovi ukazi so stvariteljski ukazi; ko jih poslušamo, jih čuvamo, se jih držimo in jih udejanjamo, dejansko nastaja nova resničnost, Božje kraljestvo, novo stvarjenje. Kdor je poslušen Božjim besedam, v njih sprejema Boga samega, njegovo podarjanje, iztekanje navzven. “Beseda je bila Bog” (Jn 1,1). In je. Ker ga ljubi, ga sprejema, in ker ga sprejema, ga ljubi. Vse veliko Kristusovo delo odrešenja na križu ima za cilj to, da se odstranijo vse ovire za človeško poslušnost. Odstranjen je greh, ki je odtujenost in sovražnost Bogu, zavračanje Boga-v-podarjanju-samega-sebe prek svoje besede. Novi človek, ustvarjen skladno s podobo Božjega Sina, z veseljem upošteva in dela vse, kar mu govori Oče (Ps 40,9).

Poleg tega pa je prva in glavna beseda, ki naj bi ji bili poslušni, zapoved ljubezni. Tako stara zapoved (5 Mz 6,5 in 3 Mz 19,18, povzeta v Mt 22,37.39), kakor nova zapoved (Jn 13,34; 17,26), ki staro še radikalizira, ker ukazuje, kliče, ustvarja med ljudmi ljubezen samega Boga. Vse ostale besede in zapovedi so samo različni vidiki te glavne zapovedi. Torej gre tudi s te, vsebinske strani pri poslušnosti za čisto ljubezen. Ali še drugače povedano. Vse Božje besede imajo samo en cilj: ustvarjanje in širjenje troedine Božje resničnosti v svetu, med ljudmi in v vsem stvarstvu; kreiranje ljubezni, ki se podarja in se podreja drug drugemu. “Bog je ljubezen” (1 Jn 4,8.16). Bogotvorno, theopoion.

Christosis

Božji načrt z nami je nadvse preprost: da postanemo kakor Kristus. In to je torej tudi naš klic in cilj: da postajamo vse bolj skladni z njegovo podobo (Rim 8,29). Da bivamo in delamo kakor on (1 Jn 2,6; 4,17). On je delal predvsem učence, ki bodo, ko se izučijo, postali enaki njemu (Lk 6,40).* Torej je tudi naš cilj pri učenčevstvu enak: z Božjo močjo moramo “delati” ljudi, ki bodo kakor Jezus. In seveda pred tem in pri tem tudi sami rasti v to. Pri tem imamo lahko različne pripomočke, ki predstavljajo različne korake k temu cilju, vendar cilja nikoli ne smemo izgubiti izpred oči. Gledano s te perspektive, postane vsa Nova zaveza izredno jasna, preprosto usmerjena k enemu cilju.

Nadaljuj z branjem “Christosis” →

Primat učenčevstva

Kako lahko vemo, da je učenčevstvo res tisti prvi, najpomembnejši klic, ki prihaja od Boga do ljudi, tudi in še posebej do “vernih”? Da je tista primarna prizma, skozi katero smemo in moramo gledati vse “krščansko”?

Jezus in Nova zaveza govorita ves čas o učencih, samo trikrat pa o “kristjanih”. Ko Jezus pokliče človeka, ga vedno pokliče, naj hodi za njim – kot njegov učenec. Ljudi iz širše množice, ki potrebujejo od njega čudež, kliče k veri, tiste, ki naj bi bili ali mu hočejo biti osebno blizu, pa k učenčevstvu, življenju učenca. Prvo je evangelizacija, drugo življenje v novi zavezi z Bogom.

Nadaljuj z branjem →

Osnovno vprašanje: Kako razlagati Sveto pismo?

Glede tega, kako beremo Sveto pismo, kako pristopamo k besedilom in kako ravnamo z odlomki, ki nam niso všeč, imamo v osnovi dve možnosti:

Določene odlomke izberemo in jih naredimo za osnovo in merilo razlaganja celote (tako nastane slavni »kanon znotraj kanona«); okrog njih razporedimo vsa druga besedila; vse druge odlomke, ki (na videz ali v resnici) govorijo drugače, upognemo pod ta »kanon«, lahko s pomočjo alegorije, eisegeze in drugih interpretativnih prijemov. Tako lahko dobimo jasno definiran, pregleden in lepo urejen sistem verovanja, kjer je vse razumljivo in določeno.
Pustimo vsem odlomkom, da govorijo z nezmanjšano močjo; ne upogibamo enega pod drugega, čeprav to lahko pusti paradokse, kontradikcije in oksimorone, ki jih ne znamo povsem razložiti, urediti, pojasniti, razvezati, razrešiti. Tako ne dobimo jasno preglednega teološkega sistema, ampak serijo močnih besed, ki nas klešejo in spodbujajo, spodbijajo in spodbadajo ter ljubeče napadajo z različnih smeri. To je eksplozivna mešanica, ki aktivno deluje v nas, da bi bili aktivni v Božjem kraljestvu.

Nadaljuj z branjem →

Molitev Kristusovega učenca

Po tvojem Duhu, ki deluje v moji notranjosti v umu in volji in čustvih moje duše, me spreminjaš od znotraj navzven, da bi »imel Kristusov um« (1 Kor 2,16), da bi veljal za »Kristusovega« (Mr 9,41), da bi bil napolnjen s »Kristusovim Duhom« (Rim 8,9), bil deležen »Kristusove krvi« (1 Kor 10,16), deležen »Kristusovega telesa« Nadaljuj z branjem “Molitev Kristusovega učenca” →

Zatemnjena svetilka

Udomačevanje Svetega pisma

Že nekaj časa razmišljam o članku Davida Bentleya Harta Kristusova sodrga (drhal, svojat), ki je izšel v katoliški reviji Commonweal, v nekoliko drugačni obliki s provokativnim naslovom Ali naj bi bili kristjani komunisti? pa tudi v New York Timesu.

Za tiste, ki ne veste: David B. Hart je ameriški pravoslavni teolog, ki spada med najpomembnejše sodobne krščanske mislece. Nadaljuj z branjem “Zatemnjena svetilka” →