pisanja & zamisli
Zaradi Jezusovega vstajenja nismo več »v svojih grehih« (1 Kor 15,17). Ne samo, da je on premagal greh, premagali smo ga tudi »mi«. Kdo so ti »mi«? Tisti, ki so se združili z Mesijem v njegovi smrti in vstajenju – s krstom. Tisti, ki jim je bilo »telo greha uničeno« (Rim 6,6). Zatrto, odpravljeno, ukinjeno.
Nadaljuj z branjem “Sad Mesijevega vstajenja: svoboda”
Nekaj časa že razmišljam o vlogi Jezusa kot kralja, vladarja, voditelja. Kako naravnost srhljivo in osupljivo je dejstvo, da neka voditeljska figura takšnega ranga napravi, kar je napravil on – da se pusti ujeti, po krivem obtožiti, mučiti, sleči, pribiti na križ, umreti v sramoti in psovkah, kot zločinec … Voditelji vladajo in kažejo svojo moč – ta pa napravi to!? Kako čudno, grozljivo, protislovno. Vladar, ki umre za svoje. To spremeni vse, razstreli vse, ves svet človeških voditeljev in predstav. Klofuta vladarjem tega sveta z njihovim bliščem in pompom. Redefinicija oblasti, bistva oblasti v Božji vladavini. Da, na glavo obrnjeno kraljestvo. Vendar zakaj res tako? Kot bi gledal v črno luknjo, ki nima dna in vse vleče vase …
Nadaljuj z branjem “Zmaga voditelja Jezusa”
Življenja zgodnjekrščanskih skupnosti v prvi vrsti ne določajo pravila oziroma zapovedi, temveč dogodek. Velikonočni dogodek – Jezusova žrtvena smrt na križu in njegova nepreklicna vrnitev v življenje, s katero je »postavljen za Božjega Sina v moči« (Rim 1,4). Ta dogodek se verujočim razkriva kot dokončno razodetje Boga in hkrati njegov odločilni poseg v svet, s katerim je v naš čas že lansirano novo stvarjenje. Prek krsta in z darom Svetega Duha se ta dogodek vpisuje v način bivanja Jezusovih učencev in usodno opredeljuje njihovo identiteto: »S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja.« (Rim 6,4) »Če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo.« (Jn 3,5) Gre za nič manj kot temeljno spremembo subjektivitete, se pravi, kako je »jaz« jaz v verujočih (prim. Gal 2,19–20).
Nadaljuj z branjem “Umrli in vstali s Kristusom”
Pred točno petindvajsetimi leti mi je Aleksander France, brat v Kristusu, ki zdaj že dalj časa počiva pri Njem, poslal osnutek prevoda Simsonovega udarnega besedila Petnajst tez za ponovno utelešenje Cerkve, ki je leto prej nastalo v nemščini. Imelo je naslednji pripis: »Prosim, da proučite naslednje teze in jih predložite svojemu pastorju.« Prevod sem pregledal in ga nemudoma poslal vsem svojim znancem v krščanskih krogih.
Nadaljuj z branjem “Petnajst tez za ponovno utelešenje cerkve po četrt stoletja”
Iz oblakov se vije svetla reka.
Lestve, lestve,
angelske lestve,
ognjene lestve
nad gručami razcapanih
begávih goljufov,
uteklih iz vihravega časa,
ki so pozabili svoja imena
in svoje domovine.
Trdnjave, utrjene kašče,
zavetja luči na robu gozda.
Neizrekljivo, strašno
nežno,
tiho jokam
z obrazom na tleh.
V svetli sveti deželi,
kjer ljudje hvalijo in se zahvaljujejo
in gostijo in se darujejo,
čisti v očiščenje.
Nihče jim ne more več postaviti meje,
saj so umrli
in premagali smrt.
»Štejem, da trpljenja sedanjega trenutka niso vredna proti prihodnji slavi, ki se bo razodela na nas.« (Rim 8,18)
»Vsi mi, ki z odkritim obrazom odsevamo Gospodovo slavo, se preobražamo v isto podobo, iz slave v slavo, po Gospodu Duhu«. (2 Kor 3,18)
»Slavo, ki si jo dal meni, sem dal njim …« (Jn 17,22)
Pred nami je slava. Božja lastna slava. Slava vstalega Mesija. Veličastvo, luč, dobra oblast. Od znotraj navzven, na vsem stvarstvu. Čistina. Mir. Prosojnost. Odsotnost vsake nevarnosti. Izliv Boga, vse napolnjeno z Bogom, Bog vse v vsem … In nekaj tega nam daje Duh okušati že zdaj, da lahko vztrajno prinašamo težave tega časa.
Nadaljuj z branjem “Slava”
Kristusovo telo, cerkev, Božje ljudstvo, je bilo 1600 let (40 × 40) ujeto v sheme in strukture vladarstev in oblasti tega sveta. Ne samo navzven, v smislu sodelovanja z njimi, prejemanja ugodnosti, subvencij in privilegijev, širjenja evangelija s silo ipd., temveč tudi navznoter, glede notranje dinamike bogoslužja in ureditve skupnosti. Vzorci, strukture in oblike oblasti v zunanji družbi so vplivali na razumevanje avtoritete v krščanskem občestvu in posledično na njegovo notranje delovanje. Ta proces se je začel že v 2. stoletju, zapečatil in dokončno uveljavil pa se je z letom 313, ko je krščanstvo postalo favorizirana (in kmalu zatem tudi edina dovoljena) religija rimskega cesarstva. Po vzoru človeških oblasti in religij se je znotraj telesa oblikovala ločitev na klerike in laike (tudi če se tako ne poimenuje!), ki v praksi pomeni, da večino opravil Kristusovega telesa prevzame majhna skupina voditeljev, ostali udje pa so pasivni, atrofirani, odmirajoči. Voditelji pa so ponavadi pregoreli – sploh, če so vestni. Namesto telesa, kjer vsak ud prispeva (1 Kor 12,6–7; 14,26; Ef 4,16) in so-deluje, imamo nekakšno združbo, kjer je večina nedejavna in kjer vodilni pogosto prevladujejo po zgledu oblasti tega sveta (Mr 10,42). Gre za shod po vzoru imperialne javne službe, precej birokratski, ne pa za svetišče Kristusovega telesa, kjer Duh močno in učinkovito deluje po vsakem udu; telesa, ki se širi in razrašča v majhnih svetih skupnostih (Mt 18,18–20) po vsem svetu (Mt 28,18–20; Kol 1,6).
Nadaljuj z branjem “1600-letno suženjstvo cerkve”
Nadaljuj z branjem “Martin Luther o hišni cerkvi”Tretja vrsta bogoslužja, ki je v skladu s pravim evangeljskim redom, pa se ne sme dogajati tako javno, na trgu med vsemi mogočimi ljudmi. Tisti, ki si iskreno želijo biti kristjani in izpovedovati evangelij z rokami in usti, se morajo vpisati z imenom in se zbirati na samem v kakšni hiši, da bi molili, brali, krščevali in prejemali zakrament ter se vadili v ostalem krščanskem delu. V takšnem redu je mogoče človeka, ki se ne obnaša krščansko, prepoznati, kaznovati, poboljšati, zavreči ali izključiti – po Kristusovem pravilu v Mt 18. Tukaj je mogoče tudi vsem kristjanom naložiti dajanje miloščine, ki se jo daje prostovoljno in deli med revne – po zgledu svetega Pavla v 2 Kor 9. Tukaj ni potrebnega mnogo veličastnega petja. Tukaj bi lahko izvajali krst in zakrament na kratek in preprost način ter vse usmerjali k besedi in molitvi in ljubezni. Tu bi morali imeti dober kratek pouk (katekizem, katehezo) o veri (veroizpovedi), desetih zapovedih in očenašu. Skratka, če bi imeli ljudi, ki si iskreno želijo biti kristjani, bi se oblika in red hitro napravila. Toda jaz zaenkrat ne morem in nočem urediti ali vzpostaviti takšne skupnosti oziroma shoda. Nimam namreč primernih ljudi za to, niti ne vidim, da bi si mnogi tega močno želeli. Če pa se bo zgodilo, da moram to storiti, da bodo tako pritiskali name s prošnjami, da z dobro vestjo tega ne bom mogel zavrniti, bom rade volje opravil svoje delo in pomagal najbolj, kar morem. Zaenkrat pa bom ostal pri prej omenjenih dveh vrstah bogoslužja in pomagal spodbujati javno bogoslužje med ljudstvom, ki uri mlade ter druge kliče k veri in jih privablja z oznanjevanjem (pridigo), dokler tisti, ki iskreno hočejo biti kristjani, ne najdejo drug drugega in se ne povežejo med sabo – da zaradi tega ne bi prišlo do strankarstva, če bi to delal po svoji glavi. Kajti mi, Nemci, smo divji, vihravi ljudje, pri katerih ne gre lahkomiselno vpeljevati česa novega, razen kadar je to najbolj nujno.
Martin Luther: Deutsche Messe, Wittemberg, 1526 (del predgovora)
The body of Christ, the church, the people of God, has been trapped for 1600 years (40 × 40) in the schemes and structures of the powers and principalities of this world. Not only externally, in terms of cooperating with them, receiving benefits, subsidies and privileges, spreading the gospel by force, etc., but also internally, in terms of the internal dynamics of worship and community order. Patterns, structures and forms of authority in external society have influenced the understanding of authority within the Christian community and, consequently, its internal functioning. This process began as early as the 2nd century, and was sealed and finally established by 313 AD, when Christianity became the favoured (and soon afterwards the only permitted) religion of the Roman Empire. Following the pattern of human powers and religions, a separation between clergy and laity (even if it is not called that!) has developed within the body of Christ, which in practice means that most of the bodily functions are taken over by a small group of leaders, while the other members are passive, atrophied, moribund. And the leaders tend to get burned out – especially if they are conscientious in their work. Instead of a body where every member contributes (1Co 12:6–7; 14:26; Eph 4:16) and co-labours, we have a kind of association where the majority is inactive and where the leaders often dominate according to the pattern of the worldly authority and power (Mk 10:42). It is a gathering modelled by the imperial civil service, quite bureaucratic, rather than a sanctuary of the body of Christ where the Spirit works powerfully and effectively through every member; a body that spreads and grows in small holy communities (Mt 18:18–20) throughout the whole world (Mt 28:18–20; Col 1:6).
Nadaljuj z branjem “1600 Years of Church’s Slavery”Nadaljuj z branjem “Martin Luther on the House Church”But the third sort [of Divine Service], which the true type of Evangelical Order should embrace, must not be celebrated so publicly in the square amongst all and sundry. Those, however, who are desirous of being Christians in earnest, and are ready to profess the Gospel with hand and mouth, should register their names and assemble by themselves in some house to pray, to read, to baptize and to receive the sacrament and practise other Christian works. In this Order, those whose conduct was not such as befits Christians could be recognized, reproved, reformed, rejected, or excommunicated, according to the rule of Christ in Matt. xviii. Here, too, a general giving of alms could be imposed on Christians, to be willingly given and divided among the poor, after the example of St. Paul in 2 Cor. ix. Here there would not be need of much fine singing. Here we could have baptism and the sacrament in short and simple fashion: and direct everything towards the Word and prayer and love. Here we should have a good short Catechism about the Creed, the Ten Commandments, and the Lord’s Prayer. In one word, if we only had people who longed to be Christians in earnest, Form and Order would soon shape itself. But I cannot and would not order or arrange such a community or congregation at present. I have not the requisite persons for it, nor do I see many who are urgent for it. But should it come to pass that I must do it, and that such pressure is put upon me as that I find myself unable with a good conscience to leave it undone, then I will gladly do my part to secure it, and will help it on as best I can.
Martin Luther: German Mass, Wittemberg, 1526 (part of the preface)
Matjaž Črnivec 