Glede na to, da sem se v debatni skupini zapletel v debato o krstu, se mi zdi prav, da navedem nekaj misli o članku, “Is baptism necessary for salvation?“, ki je nekakšna osnova omenjene debate. Ob tem bi rad razvil nekaj svojih misli.
Najprej: gre za napačno vprašanje. Na napačno vprašanje ni pravega odgovora, saj če rečeš DA ali NE, odgovoriš narobe. Ker je torej vprašanje napačno zastavljeno, je vsa argumentacija v članku nekako čudno nagnjena, v nekem smislu gre za pobijanje “slamnatega moža”.
Potem sledi definicija. Krst naj bi bil dejanje “poslušnosti”. Vendar je poslušnost v tem primeru “slepa poslušnost”, ker naj bi šlo za dejanje, ki samo po sebi nima vsebine, ampak je le “ilustracija” nečesa kar že obstaja pred tem dogodkom in mimo tega dogodka. Želel bi si, da mi kdo pokaže, na katero svetopisemsko mesto se naslanja ta dogma o krstu kot “ilustraciji”, “sliki” oziroma “zgolj-simbolu”. Zakaj bi sploh potreboval “ilustracijo”, če že v polnosti imaš realnost? Ti, ki tako mislijo, pravzaprav Boga obtožujejo formalizma, birokratstva. Zato dejansko v evangelijskih krogih krst pogosto tudi izpade tako: “Vemo, da smo rešeni in že vse imamo … ah, čakaj, Sveto pismo nekaj pravi o krstu … no prav, zaradi poslušnosti opravimo še to, čeprav ne vemo čisto dobro, zakaj je to res potrebno.”
Potem pa pride glavni stavek, o katerem bi se dalo napisati knjige. “Requiring anything in addition to faith in Jesus Christ for salvation is a works-based salvation.” Spet: stavek odgovarja na napačno vprašanje. Krst ničesar ne dodaja k veri v Jezusa, ampak je dejansko, vidno, izpričano utemeljitveno dejanje te vere. Nič več in nič manj. Razmišljati drugače, je podobno bizarno, kot da bi se spraševali, “Kaj poroka dodaja k zakonu?” ali “Imamo lahko srečen zakon brez poroke?” Vsakomur je jasno, da obred poroke in zakon pač nista isto, še zdaleč ne. Je pa poroka vstop v zakon. Zaljubljenca, ki sta se spoznala že prej in si tudi že začela zaupati, se odločita za usodni korak nepreklicne izročitve drug drugemu. In to storita pred pričami. Njun odnos se neprekinjeno nadaljuje, vendar zdaj dobi drug pomen/lastnost/naravo. Tako lahko povsem navaden zunanji obred dejansko spremeni naravo odnosa – lahko bi rekli, da je ta obred aktivno znamenje, “simbol”(!), ki aktivno označuje in redefinira in določa mladoporočenca.
Zelo podobno lahko razumemo krst. Vsakomur je jasno, da mora imeti tisti, ki pristopa h krstu, očiten in zelo jasen odnos z Jezusom že pred krstom. (Vprašanje krsta otrok pustimo tukaj za drugo debato.) S krstom pa ta odnos pripelje do edine možne in logične točke, kamor po svoji naravi teži: da svoje življenje nepreklicno preda Jezusu, tako kot je On že prej nepreklicno predal svoje življenje verujočemu.
Spraševati, ali je tak kandidat za krst odrešen že prej ali šele po krstu je zgrešeno, ker nas usmeri na napačno miselno sled. Vsakomur je jasno, da je nekdo, ki se je iskreno, zaradi vere v evangelij, odločil za krst, pa mu je to dejanje preprečila smrt, odrešen. Božja milost je močna in Bog ni birokrat, kar je navsezadnje res dobra, osvobajajoča novica. Toda to je izjema, ki potrjuje pravilo. Iz izjeme pa ne smemo postavljati pravila, sicer ustvarimo zmedo, ki napravi iz krsta birmo (v smislu dejanja, ki potrdi vero), kot se je očitno nekaterim zgodilo.
Tako kot prava ljubezen med moškim in žensko teži k poroki-zavezi, tako prava ljubezen in vera med človekom in Kristusom teži h krstu-zavezi. To je njena izpolnitev, consummatio. Kdor bi hotel eno in drugo razdvajati, bi ravnal perverzno. Oboje spada skupaj, ni pa oboje isto. Tako poroka kot krst sta “samo” zunanja dogodka, ki vzpostavljata določeno realnost, nista pa ta realnost.
Potem pa je tukaj še drugi del glavnega stavka, “is a works-based salvation” (podobno izrazje sledi v nadaljevanju odstavka). To pa je nadvse zaskrbljujoče iz hermenevtičnega vidika. Ta članek preprosto meša kategorije 16. stoletja z vprašanji, ki jih obravnava Nova zaveza. Oziroma: zaradi svoje doktrinalne predispozicije predpostavlja, da je to edino (ali vsaj glavno) vprašanje, o katerem mora govoriti vsak svetopisemski tekst in na katerega mora tudi vedno dati tak in tak odgovor. Preprosto dejstvo je, da temu ni tako. Nobeno od novozaveznih besedil (in dejansko tudi drugih besedil zgodnjekrščanske književnosti) ne imenuje krsta “dobro delo” ali celo “delo postave” in ga tako tudi ne pojmuje. Zato krstu ne smemo nasprotovati z arzenalom za pobijanje “zveličanja po delih postave”.
In podobno: svetopisemska mesta, ki govorijo o odrešenju zgolj po veri, ne po delih, ne govorijo o krstu in ga ne omenjajo. Iz Jn 3,16 ali iz Ef 2,8-9 ne moremo sklepati, da se v “vero”, ki jo te vrstice omenjajo, vstopi kako drugače kot s krstom. Mesto Apd 16,31, ki je v zvezi s tem tudi navedeno, pa je prav zelo povedno zaradi konteksta. Na Pavlovo povabilo k veri in zveličanju se ječar dve vrstici pozneje odzove – s krstom! To je odgovor na njegovo vprašanje: “Kaj naj storim, da se rešim?” (v. 30). Zelo podobno zaporedje imamo tudi v Apd 2,37-38.
Potem pa je tukaj še Tit 3,5. Ali avtorji tega članka niso nikoli odprli kakšnega resnega bibličnega komentarja, ki bi jih poučil, da “kopel prerojenja in prenovitve po Svetem Duhu” z veliko stopnjo verjetnosti označuje krst?
Novozavezna krstna teologija torej nima nobene zveze z reformacijsko razpravo o “dobrih delih” in “zveličanju po veri”. Vsiljevanje te razprave nad krst pa povzroči popačeno branje Svetega pisma. Tukaj vidimo lep primer, kako neka doktrinalna zahteva vnaprej definira, pači in dejansko preprečuje jasno branje Svetega pisma.
Moje skromno vprašanje: če nas je reformacija naučila česa, ali ni to to, da moramo Sveto pismo postaviti nad svoje dogmatične konstrukte? Da jih moramo biti vedno pripravljeni prilagoditi in celo podreti, če mu ne ustrezajo?
V nadaljevanju besedilo lepo prizna, da si prvi kristjani sploh ne bi mogli zamisliti “nekrščenega kristjana”, to bi bila za njih popolna kontradikcija.
Še eno skromno vprašanje: zakaj naj bi mi mislili drugače od njih?
Pisci besedila seveda tukaj zaradi apriornih dogmatičnih očal niso sposobni videti, da besedila o krstu nimajo zveze z vprašanjem, ki jim ga samovoljno vsiljujejo (“zveličanje po veri”). Zato seveda ti teksti res niso v konktradikciji s tistimi drugimi, kontradiktorno pa je to, kar napravi članek, ker – iz paranoičnega strahu pred problemi iz 16. stoletja – de facto ukine vse odlomke, za “katere se zdi, da je krst pogoj odrešenja”, in z njimi ukine tudi vso resno krstno teologijo. Mislim, da sem zgoraj uspel vsaj nakazati, da je mogoče tudi “komplementarno” branje, ki ne dela sile enim ali drugim besedilom, ampak oboja pusti, da govorijo z nezmanjšano silo.
Podobno zgrešeno je tudi argumentiranje, da Pavel ni krščeval in da iz tega lahko razberemo, da krst ni tako pomemben. Iz 1 Kor 1 je jasno, da je bil Pavel poklican, da oznanja evangelij, se pravi, da z njim vse ljudi kliče k veri, naloga lokalnih starešin pa je bila, da te, v katerih je seme evangelija vzklilo, spremljajo in pripeljejo do usodnega “da” Kristusu v krstu. Tukaj gre za povsem praktično stvar, ker gre pri tem (vsaj včasih) lahko za proces, ki traja nekaj časa. Očitno je Pavel jasno razumel, da je krst opravilo lokalne Cerkve.
O absurdni izenačitvi krsta in odrešenja, ki sledi, sem menda povedal že dovolj.
Podobna paradigmatska napaka in zmešnjava sledi takoj zatem, v zvezi s Pavlovo “detajlno” (hm, a res?) predstavitvijo evangelija v 1 Kor 15,1-8. (Sem mislil, da je “detajlna” predstavitev Pavlovega evangelija Pismo Rimljanom 1–16, ki krst pač tudi omenja – gl. 6,3–5.) Krst sam po sebi ni del evangelija, ampak je način, kako se evangelij sprejme. Evangelij govori o Kristusu, o tem, kar se je zgodilo tam, krst pa je vezan na tukaj, na to, kako ga jaz sprejmem in postanem del iste Božje zgodbe.
V zadnjem odstavku sledi podobno površno/popačeno branje. 1 Pt 3,21 jasno govori, da “krst rešuje” podobno kot je Bog rešil Noeta v ladji skozi vode potopa. Seveda ne gre za “ceremonialno dejanje telesnega očiščenja”, ampak za dejanje, ki očisti našo vest. Naj vprašam: Očisti našo vest česa? Verjetno grehov. To je torej samo z drugimi besedami povedano isto, kot je v Apd 2,38 in 22,16. Naša vest je lahko čista samo takrat in tam, ko so nam grehi odpuščeni in ko smo jih očiščeni.
Nazadnje se še enkrat ponovijo dogmatične trditve z začetka, ki zaradi napačne predpostavke privedejo do napačnega/popačenega odgovora in s tem, na žalost, tudi do napačne/popačene prakse med mnogimi evangelijskimi kristjani.
Matjaž Črnivec 