Svetopisemska molitev – vrata v dramo odrešenja

Vsak, kdor se loti branja Svetega pisma, kmalu naleti na presenetljivo dejstvo: Božja beseda, ki je namenjena človeku, se na več mestih obrne in postane človekova beseda Bogu: prošnja, krik, molitev, vzklik zahvale in slavljenje. Dve svetopisemski knjigi vsebujeta samo molitve: Psalmi, »srce Svetega pisma«, in pa Žalostinke, pretresljivi krik k Bogu iz globin človeške bede. To dejstvo je vredno razmisleka. Božja beseda očitno ni namenjena samo temu, da enostransko nagovarja človeka, ampak da človeka tudi uspešno nagovori do te mere, da začne – navdihnjeno! – odgovarjati Bogu in se odzivati na njegovo milost. Avtoritativno, navdihnjeno razodetje Boga torej vključuje tudi že avtoritativni, navdihnjeni, pravi odziv človeka na to razodetje. Svetopisemske molitve torej pričajo o uspehu Božje besede: ta je človeka-poslušalca že preobrazila v človeka-molilca, ki stoji v osebnem odnosu in osebni zavezi z Bogom.

V zvezi s tem se je koristno spomniti, kakšen je pravzaprav namen celotnega Svetega pisma: na »širokem platnu« naslikati in predstaviti zgodbo o Božjem delu skozi vso zgodovino. To je zgodba, ki odgovarja na temeljna vprašanja, ki določajo človeško bivanje: kdo smo, kje smo, kaj je narobe in kaj je rešitev. To je velika zgodba, saj obsega ves čas, od njegovega začetka ob stvarjenju do njegove eshatološke dopolnitve. Pogosto jo primerjajo z dramo v šestih dejanjih: 1. stvarjenje, 2. padec v greh, 3. Izrael, 4. Mesija Jezus, 5. Cerkev in 6. prihodnja dopolnitev časov. Glavni akter te zgodbe je vedno Bog, on jo snuje, navdihuje, usmerja in oblikuje od začetka; v četrtem dejanju se je tudi sam neposredno udeleži in s tem odločilno obrne njen potek navzgor. Ta zgodba je kot očala, s katerimi zagledamo svet v novi luči, v pravi luči, kakor si ga je zamislil Bog. Ta zgodba postavlja na svoja mesta vse stvari v našem univerzumu in jih naredi pregledne, razumljive. Ta zgodba daje namen in smisel vsemu, kar obstaja, in s tem tudi nam osebno. Pokaže nam naše mesto v svetu. Bog namreč pri tem dejanju nikoli ne ostaja sam, ampak vanjo vedno vabi »soigralce«, navadne ljudi, ki jih pokliče po svoji milosti. Med njimi sva tudi ti in jaz. Stojiva v času, ko se odvija peto dejanje te drame in Bog naju kliče, da vstopiva vanjo in zvesto odigrava svojo vlogo. Osnovni namen petega dejanja je jasen: misijon do skrajnih mej zemlje. Ta naj vsem ljudstvom, jezikom in družinam na svetu prinese dobro novico o odločilnem preobratu, ki ga je na vrhuncu zgodbe, v četrtem dejanju, dosegel Mesija, skupaj s povabilom, naj se tudi oni pridružijo Zgodbi. To je glavni cilj, h kateremu teži peto dejanje, in pripovedni naboj, ki ga poganja. Podrobnosti pa so prepuščene nam, ki naj bi zvesto »improvizirali« svojo vlogo, ob pomoči Svetega Duha in skladno z zgodbo, ki se je odvila doslej.

Naš izziv je torej, kako čim bolje vstopiti v to zgodbo, se vgraditi, vplesti, vrasti oziroma vkoreniniti vanjo, se »vgnezditi« oziroma naseliti v njej, da bi nam postala vedno bolj domača. Tako se postopno preobraža naš pogled na svet in naša identiteta: zares začenjamo živeti kot Božji otroci, v katerih postaja Božja podoba vedno bolj vidna. Zato je ta zgodba v pravem pomenu besede oživljajoča, ker nas obuja v pravo in polno življenje, ki nima konca.

To vraščanje pa je vseživljenjsko delo, ki zahteva veliko potrpežljivosti in ljubezni. In ravno v tem naporu nam lahko odločilno priskočijo na pomoč svetopisemske molitve. Te so tista mesta v zgodbi, ki kar najbolj naravnost kličejo po tem, da vanje vstopimo in začnemo doživljati zgodbo »od znotraj«, kot njeni soudeleženci. To so posebna okna oziroma vrata, ki nam jih je vnaprej pripravil Bog, da bi stopili skoznje in se »v živo« udeležili dogajanja v zgodbi. In ta izkustva nas spreminjajo. Zato so te molitve, kot se je izrazil avtor Eugene Peterson, »orodja za bivanje in postajanje … Molitve so glavna tehnologija v središču celotnega projekta, kako biti človek. Molitve so orodja, ki jih uporablja Bog, da v naša telesa in duše vgradi svojo voljo. Molitve so orodja, ki jih uporabljamo mi, da bi sodelovali v njegovem delu z nami.« Svetopisemske molitve nam torej pomagajo »bivati« kot Božji otroci, ali natančneje, »postajati« to, kar po Božji milosti že smo. Ko se pridružimo temu ali onemu svetopisemskemu molilcu – Mojzesu, psalmistu, preroku, Jezusu, Pavlu – na prav posebno intimen način vstopimo »neposredno v dogajanje«. Začutimo zgodbo od znotraj. Začutimo njihovo stisko, obup, včasih dvom, pa tudi veselje, hvaležnost in globoko zaupanje v Boga. In vse to nam seveda ni neznano tudi iz lastne izkušnje. Zgodbi se začneta zlivati; moja zgodba postaja del velike Zgodbe in znotraj te začenja dobivati svoj pravi smisel, tudi če gre trenutno »skozi dolino smrtne sence«. Temu zlitju, ki v nas poraja novo identiteto, »novega človeka«, ki je ustvarjen po podobi »novega Adama«, Mesija, bi morda lahko rekli »svetopisemska mistika«. Pri tem gre namreč dejansko za (z)druženje in tesno povezanost med Bogom in človekom. »Kdor se druži z Gospodom, je z njim en duh.« (1 Kor 6,17)

Praktični napotki

Kako torej konkretno pristopiti k takšni »vraščevalni« molitvi s pomočjo svetopisemskih besedil?

Najprej se je treba spomniti, da gre za Božjo navdihnjeno besedo, čeprav jo mi izgovarjamo njemu. To pomeni, kakor da nam jo je Bog že vnaprej pripravil in nas čaka, da skupaj z njegovim Duhom vstopimo vanjo in se mu z njeno pomočjo približamo. Bog je v resnici začetnik naše molitve, on jo vzbuja v nas; Sveti Duh kliče v nas »Aba, Oče!« (kar je točno enako Jezusovi molitvi!) in »posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi« (Rim 8,15.26). Torej se moramo odpreti in se prepustiti tej Božji pobudi. Z molitvijo naše življenje postane daritev Bogu (prim. Rim 12,1–2; 15,16).

Potem počasi preberemo besedilo. Pri tem seveda ne gre za to, da zgolj mehanično ponavljamo napisane besede. Pomembno je, da jim dopustimo, da se »spustijo v naše srce« in tako postanejo prav zares naše lastne besede, ki jih izrekamo Bogu. Da bi to dosegli, nekaterim pomaga tole: ko preberemo besedilo molitve do konca, se še enkrat vrnemo na začetek in opazujemo, katere vrstice so se nas še posebej dotaknile. Te vrstice potem obnovimo s svojimi besedami, ki so lahko bolj ali manj podobne svetopisemskim. Tako jih ponovno, tokrat poglobljeno in bolj osebno, prinesemo Bogu kot lastno spontano molitev. To je pravzaprav vaja »vgnezdenja« v Božjo besedo, saj ji dopustimo, da nas nagovori, izzove in preoblikuje in hkrati oblikuje že tudi naš odgovor nanjo. S tem intimno in izkustveno vstopamo v Božjo zgodbo in se v njej »udomačujemo«. S temi osebnimi »obnovami« naredim tisočletja staro molitev aktualno za moje trenutne okoliščine, hkrati pa moje trenutne okoliščine vpenjam in vgrajujem v veliko, tisočletno dramo odrešenja, ki ga Bog uresničuje v svetu. Lep primer takšne obnove in aktualizacije imamo že v Svetem pismu: v Apostolskih delih 4,24–30 apostoli najprej dobesedno molijo nekaj vrstic iz Psalmov (Ps 146,6 in Ps 2,1–2), potem pa jih »obnovijo« in aplicirajo na svojo trenutno situacijo.

S tem, da se »ogrnemo« v svetopisemsko molitev, na zelo konkreten način uresničujemo pogosto novozavezno spodbudo, naj »oblečemo novega človeka« (Ef 4,24; prim. Kol 3,10), »Kristusa« (Rim 13,14). Tako se »preobražamo v Gospodovo podobo« (2 Kor 3,18) – v tisto podobo, ki jo je človek izgubil v drugem dejanju drame.

Poleg tega nam takšna molitev omogoči, da molimo z veliko zaupnostjo do Boga. Ker je rojena iz Božje besede in ker s pomočjo Svetega Duha v nas v nekem smislu tudi postaja živa Božja beseda, imamo lahko veliko gotovost, da bomo uslišani. »In to je zaupnost, ki jo imamo z njim: on nas usliši, kadar ga prosimo po njegovi volji.« (1 Jn 5,14) Božja beseda v tej molitvi je kot železo, ki da trdnost našim sicer šibkim, »slamnatim« in negotovim besedam ter hotenjem. Takšna molitev, ki je storjena v poslušnosti Božji besedi in v občestvu s Svetim Duhom, ima veliko moč in avtoriteto.

Nazadnje je seveda treba omeniti, da so bile nekatere od svetopisemskih molitev izrečene v precej drugačnih okoliščinah, kot so naše. Tega se moramo zavedati. Vedno je koristno prebrati tudi sobesedilo – celotno poglavje, ali še bolje, celotno knjigo, v kateri se nahajajo. Pogosto se molitev navezuje na točno določeno situacijo, zato je ne moremo preprosto posplošiti. Poleg tega še posebej med Staro in Novo zavezo obstajajo pomembne razlike, ki jih ne smemo prezreti. Najpomembnejša je verjetno odnos do sovražnikov. Starozavezni molilci molijo za njihovo uničenje, Jezusovi učenci pa za njihovo rešitev in blagoslov (prim. Mt 5,43–44; Lk 6,27–28). Starozavezno molitev proti sovražnikom lahko torej morda jemljemo kot simbol boja proti duhovnemu zlu (prim. Ef 6,10–20), nikakor pa ne dobesedno. In tudi tu nam lahko pomaga prispodoba o drami v več dejanjih: zavedati se moramo, da so imela prejšnja dejanja nekatere svoje značilnosti in pravila. Ta so bila tedaj morda smiselna in upravičena, zdaj pa niso več, ker se je zgodba pomaknila naprej, saj je njen odločilni vrhunec v Mesiju Jezusu že nastopil in bistveno zaznamoval njeno nadaljevanje.

Matjaž Črnivec
julij 2015

To besedilo je uvod v zbirko svetopisemskih molitev in hvalnic Pred Božjim prestolom, ki jo je v digitalni obliki izdala Svetopisemska družba Slovenije in ki si jo lahko brezplačno naložite z njene spletne strani.