pisanja & zamisli
Zaradi Jezusovega vstajenja nismo več »v svojih grehih« (1 Kor 15,17). Ne samo, da je on premagal greh, premagali smo ga tudi »mi«. Kdo so ti »mi«? Tisti, ki so se združili z Mesijem v njegovi smrti in vstajenju – s krstom. Tisti, ki jim je bilo »telo greha uničeno« (Rim 6,6). Zatrto, odpravljeno, ukinjeno.
Nadaljuj z branjem “Sad Mesijevega vstajenja: svoboda”
Nekaj časa že razmišljam o vlogi Jezusa kot kralja, vladarja, voditelja. Kako naravnost srhljivo in osupljivo je dejstvo, da neka voditeljska figura takšnega ranga napravi, kar je napravil on – da se pusti ujeti, po krivem obtožiti, mučiti, sleči, pribiti na križ, umreti v sramoti in psovkah, kot zločinec … Voditelji vladajo in kažejo svojo moč – ta pa napravi to!? Kako čudno, grozljivo, protislovno. Vladar, ki umre za svoje. To spremeni vse, razstreli vse, ves svet človeških voditeljev in predstav. Klofuta vladarjem tega sveta z njihovim bliščem in pompom. Redefinicija oblasti, bistva oblasti v Božji vladavini. Da, na glavo obrnjeno kraljestvo. Vendar zakaj res tako? Kot bi gledal v črno luknjo, ki nima dna in vse vleče vase …
Nadaljuj z branjem “Zmaga voditelja Jezusa”
Poleg Svetega pisma nam je Jezus dal dve konkretni dejanji, prek katerih nam posreduje svojo milost in svojo oživljajočo, stvariteljsko Besedo: krst in Gospodovo večerjo. Pri obeh je človek na poseben, konkreten, otipljiv način združen s Kristusom in povezan z njegovim glavnim dejanjem: s smrtjo na križu in z vstajenjem od mrtvih. Obe delujeta po človekovi veri in torej ne sami od sebe (kot kakšna magična obreda) – po veri v Kristusa, o katerem pričuje Sveto pismo. Sta sredstvi oziroma orodji, prek katerih prejemamo Božjo milost, ne milost sáma. Moč krsta in Gospodove večerje torej ni v njiju samih, ampak v Božji Besedi, ki je za njima in ki jo posredujeta.
Jezus nikoli ni zapovedal praznih stvari, ki bi bile zgolj formalne. Krst in Gospodova večerja sta Jezusova zapoved, ukaz, zato sta »opasana« z Božjo močjo. Sta efektivni dejanji, pri katerih se nekaj zgodi, spremeni.
Krst je enkratno dejanje. Je svetopisemski vstop v krščansko življenje, pravi začetek naše poti z Jezusom (Mt 28,19–20; Apd 2,38.41; 8,36-38; 9,18; 18,8 itd.). Je »sprejetje Jezusa« pod njegovimi pogoji, na način, ki ga je izbral in predvidel on sam.[1] Je konec starega in začetek novega življenja. Kot konkreten dogodek, izvršen ob določen času, na določenem kraju in pred pričami, nam ponuja trdno, od Boga dano izhodišče, na katero se lahko pozneje opiramo in sklicujemo. Zgolj vero sámo po sebi namreč lahko doživljamo kot psihološko dejstvo, ki se spreminja in niha ter je pogosto precej nepopolno – zato nam je Bog priskrbel konkreten zunanji dogodek, ki se je neizpodbitno izvršil in v katerega ni mogoče dvomiti. Krst torej sloni na veri, potem, ko je izvršen, pa resnično vero tudi krepi.
Nadaljuj z branjem “Krst”Praviš: premožen sem, obogatel sem in ničesar ne potrebujem. Ne zavedaš se, da si siromak in bednež, ubog, slep in nag. Svetujem ti, da kupiš od mene zlata, v ognju prečiščenega, tako da obogatiš, in belih oblačil, da se pokriješ in se ne pokaže sramota tvoje golote, ter mazila, da si natreš oči in spregledaš. Jaz karam in vzgajam vse, ki jih ljubim: bodi torej goreč in se spreobrni.
Raz 3,17–19
Rak-rana cerkve na Zahodu je mlačnost, lahkomiselnost v odnosu z Bogom in zaskrbljenost ali zavzetost za stvari tega sveta, ker smo materialno bogati. Pred Bogom smo najbolj revna, uboga in bedna ljudstva, ker nimamo časa in srca zanj. Smo slepi za njegovo slavo in kraljestvo. Smo nagi, ker hodimo v mesu, ne v Duhu. Vladar Mesija nas kliče k pravemu bogastvu, k nedolžnosti novega človeka in k maziljenju Duha. In predvsem: k spreobrnjenju, da postanemo goreči.
Aba, Oče, vžgi nas, da bomo goreči za Vladarja, za Mesija Jezusa. Priznavamo ti svojo bedo in zaslepljenost. Krsti nas z ognjem, kakor si obljubil.
Česar se oni bojijo, se ne bojte in ne plašite. Gospoda Kristusa posvetite v svojih srcih. Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas. Vendar pa odgovarjajte s krotkostjo in strahospoštovanjem, iz dobre vesti, da bodo tisti, ki sramotijo vaše dobro življenje v Kristusu, osramočeni prav v tem, v čemer vas obrekujejo.
Prvo Petrovo pismo 3,14b–16
Poleg tega poznate čas, v katerem smo. Ura je že, da se zbudite iz spanja, zdaj je naša rešitev bliže kakor takrat, ko smo vero sprejeli. Noč se je pomaknila naprej in dan se je približal. Odvrzimo torej dela teme in nadenimo si orožje luči. Živimo pošteno, kakor se podnevi spodobi: ne v požrešnosti in v popivanju, ne v posteljah in v razuzdanosti, ne v prepirljivosti in v nevoščljivosti. Pač pa si oblecite Gospoda Jezusa Kristusa in ne skrbite za meso, da bi stregli njegovim poželenjem.
Pismo Rimljanom 13,11–14
Pr(a)va bitka naših časov ni, kako se izogniti bolezni, epidemiji, gospodarski krizi ali kaj si misliti glede stanja v svetu in glede spletk, ki jih morda pletejo njegovi arhonti.
Nadaljuj z branjem “Bitka našega časa”
Slišal sem o vaši veri v Gospoda Jezusa in ljubezni do vseh svetih. Zaradi tega se ne neham zahvaljevati za vas in se vas spominjati v svojih molitvah, da bi vam Bog našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče veličastva, dal duha modrosti in razodetja, v spoznanju njega, in razsvetljene oči srca, da bi vedeli, v kakšno upanje vas je poklical, kako bogato je veličastvo njegove dediščine v svetih, kakšna je čezmerna veličina njegove zmožnosti do nas, ki verujemo po dejavnosti njegove silne moči, ki jo je udejanjil v Kristusu, ko ga je obudil od mrtvih in ga posadil na svojo desnico v nebesih, nad vsakršno vladarstvo in oblast, nad vsakršno silo in gospostvo ter nad vsakršno ime, ki se ne imenuje samo na tem svetu, temveč tudi v prihodnjem. In vse je položil pod njegove noge, njega pa postavil čez vse kot glavo Cerkvi, ki je njegovo telo, polnost njega, ki v vsem vse izpolnjuje. (Pismo Efežanom 1,15–23)
Govoril naj bi o Božji hiši kot Kristusovem telesu. Pred tem klecam. Gre za neizrekljivo milost, o kateri je težko govoriti. Naokrog sebe v cerkvi vidite telo Jezusa Kristusa. Nadaljuj z branjem “Božja hiša kot Kristusovo telo”
Na svojem drugem blogu, ki je posvečen svetopisemskim temam, sem objavil razmislek oziroma nekakšen “uvod” v Pismo Galačanom, ki obravnava predvsem vprašanje “odrešenja po veri” in kaj to v resnici pomeni.
Mesija Jezus je s svojo smrtjo in vstajenjem izkazan, potrjen in postavljen za »Božjega Sina v moči« (Rim 1,4). Dana mu je vsa oblast v nebesih in na zemlji (Mt 28,18). S tem je Bog Oče že opravil bistveno, kar se tiče Božjega kraljestva: izbral, določil in postavil je vladarja. Sveti Duh, ki ga je Oče poslal v Jezusovem imenu takoj zatem, pa je izvajanje te Jezusove vladarske oblasti. Sveti Duh je torej oblast Božjega kraljestva. Konkretna oblast, oblast, ki se izvaja, oblast, ki se vzpostavlja tam, kjer je prej ni bilo. Ta aktivna, živa in osebna oblast je seveda drugačna od človeške – ima Božjo naravo. Je najprej Božja ljubezen (Rim 5,5), potem Božja pravičnost, mir in veselje (Rim 14,17).
Serija predavanj angleškega teologa N.T. Wrighta o Apostolskih delih. Na začetku podrobno predstavi širši okvir, ki nam pomaga brati in razumeti Apostolska dela in širšem smislu celotno Novo zavezo. Wright nazorno pokaže, kako se v Apostolskih delih na nov, nepričakovan način izpolnijo mnoge temeljne obljube iz Stare zaveze. Nadvse priporočamo ogled …
Želim vam blagoslovljen in doživet božič!
Matjaž Črnivec 