Jezusov govor na gori

(Evangelij po Mateju, poglavja 5-7)

Blagor ti

5 Ko je Jezus videl, da njegovo delovanje priteguje velike množice, se je povzpel na hrib. Tisti, ki so bili njegovi učenci, njegovi predani, so se povzpeli z njim. Prispel je na miren kraj, se usedel in učil svoje prijatelje, ki so se mu pridružili pri vzponu. Rekel je tole:

»Blagor ti, kadar si čisto na koncu. Ko je manj tebe, je več Boga in njegovega vladanja.

Blagor ti, kadar čutiš, da si izgubil, kar ti je najdražje. Le tedaj te bo lahko objel Tisti, ki ti je najdražji.

Blagor ti, kadar si zadovoljen s tem, kdor si – nič več, nič manj. V tistem trenutku ugotoviš, da si ponosni lastnik vsega, česar ni mogoče kupiti.

Blagor ti, kadar si razvil veliko lakoto po Bogu. Njegova hrana in pijača sta najboljše kosilo, kar jih boš kdaj koli jedel.

Blagor ti, kadar sočutno skrbiš za druge. Takrat, ko si ›skrben‹, ugotoviš, da Nekdo skrbi zate.

Blagor ti, kadar je tvoj notranji svet – tvoje srce in misli – tako kot je prav. Takrat lahko vidiš Boga v zunanjem svetu.

Blagor ti, kadar lahko pokažeš ljudem, kako naj sodelujejo, namesto da bi tekmovali in se borili. Takrat spoznaš, kdo si v resnici in odkriješ, da spadaš v Božjo družino.

Blagor ti, kadar tvoja predanost Bogu izzove preganjanje. Preganjanje te žene še globlje v Božje kraljestvo.

Ne samo to – blagor ti vsakokrat, ko te ljudje zatirajo ali mečejo ven ali govorijo o tebi laži, da bi očrnili mene. To pomeni, da je resnica preblizu, da bi jim lahko bilo udobno – zato jim je neprijetno. Lahko ste veseli, ko se to zgodi – celo radostni! –, ker kljub temu, da njim ni všeč, meni je! In vsa nebesa ploskajo. In vedite, da ste v dobri družbi. Moji preroki in moje priče so vedno prihajali v takšne težave.«

Sol in luč

»Naj vam povem, zakaj ste tu. Tu ste, da bi bili solna začimba, ki ustvarja Božje okuse na tej zemlji. Če vi izgubite svojo slanost, kako bodo lahko ljudje vedeli za pravi okus po Bogu? Tako boste izgubili svoj osnovni namen in zato končali v smeteh.

Ali pa če rečem takole: Tu ste, da bi bili luč in da bi v ta svet vnašali Božje barve. Bog ni neka skrivnost, ki bi jo varovali. S to stvarjo gremo v javnost, tako zelo v javnost, kakor je javno mesto na vrhu hriba. Če sem vas naredil za nosilce luči, vas verjetno ne bom skril pod vedro, ali ne? Postavil vas bom na podstavek. In zdaj, ker sem vas postavil na vrh hriba, na podstavek – svetite! Imejte odprto hišo; bodite radodarni s svojim življenjem. Ko se vi odprete drugim, spodbujate ljudi, da se odprejo Bogu, temu radodarnemu Očetu v nebesih.«

Polni pomen Božje postave

»Niti za trenutek si ne domišljajte, da sem prišel uničit Sveto pismo – Božjo postavo ali preroke. Nisem tu zato, da bi uničil, ampak zato, da bi dal polni pomen. Vse to bom sestavil skupaj, potegnil skupaj v širni panorami. Božja postava je bolj resnična in trajna kot so zvezde na nebu in tla pod vašimi nogami. Dolgo zatem, ko bodo zvezde dogorele in ko bo zemlja izginila, bo Božja postava še vedno živa in delujoča.

Naredite za nepomembno samo najmanjšo stvar v Božji postavi in za nepomembne boste naredili sebe. Toda vzemite jo resno, pokažite pot drugim in pripadla vam bo čast v kraljestvu. Če vam glede pravega življenja ne bo šlo precej bolje od farizejev, niti od daleč ne boste videli kraljestva.«

Umor

»Dobro poznate zapoved, ki je bila dana starodavnim: ›Ne ubijaj!‹ Jaz pa vam pravim, da je vsakdo, ki je samo jezen na brata ali sestro, kriv umora. Brezbrižno reci bratu: ›Idiot!‹ in se boš prav lahko znašel na sodišču. Brezumno zavpij na sestro: ›Trapa!‹ in boš na robu peklenskega žrela. Preprosto moralno dejstvo je, da besede ubijajo.

Želim torej, da se tako obnašate pri teh rečeh. Če stopiš na kraj, kjer se vrši Božja služba, in se medtem, ko hočeš prinesti daritev, nenadoma spomniš, da ti je tvoj prijatelj nekaj zameril, pusti svojo daritev, odidi takoj ter pojdi k temu prijatelju in uredi stvari. Tedaj in samo tedaj se vrni in urejaj stvari z Bogom.

Ali pa recimo, da na ulici srečaš starega sovražnika. Ne izgubljaj niti trenutka. Naredi prvo potezo, uredi stvari z njim. Konec koncev iz vajine preteklosti veš, da lahko, če prvo potezo prepustiš njemu, končaš na sodišču ali celo v ječi. Če se to zgodi, ne boš prišel ven brez visokega plačila.«

Prešuštvo in ločitev

»Tudi naslednjo zapoved prav dobro poznate: ›Ne pojdi v posteljo z zakoncem nekoga drugega.‹ Vendar ne mislite, da ste ohranili svojo nedolžnost že samo s tem, da niste šli v posteljo. Poželenje lahko pokvari tvoje srce še prej kakor tvoje telo. Tisti pohotni pogledi, ki misliš, da jih nihče ne opazi – tudi ti pokvarjajo.

Nehajmo se pretvarjati, da je to lažje kakor v resnici. Če hočeš živeti moralno neoporečno življenje, moraš storiti tole: Oslepiti si moraš svoje desno oko v tistem hipu, ko ga zasačiš pri pohotnem buljenju. Izbrati si moraš, da rajši živiš enook, kakor da pristaneš na moralnem smetišču. In odsekati si moraš desno roko v tistem hipu, ko jo opaziš kako se grozeče dviga. Bolje krvav štrcelj kakor vse tvoje bitje za večno zavrženo na odlagališču odpadkov.

Se spominjate svetopisemskega odlomka, ki pravi: ›Kdor koli se loči od svoje žene, naj to stori zakonito; naj ji da ločitvene listine in zakonite pravice.‹? Premnogi izmed vas uporabljate to kot krinko za svojo sebičnost in muhavost ter se pretvarjate, da ste pravični že zato, ker ste ›zakoniti‹. Prosim, nič več pretvarjanja. Če se ločiš od svoje žene, si kriv, da si iz nje naredil prešuštnico (razen če s težkimi spolnimi grehi tega iz sebe ni naredila že sama). In če se poročiš s takšno ločeno prešuštnico, si samodejno tudi ti prešuštnik. Ne morete uporabljati krinke zakonitosti, da bi prikrili moralno polomijo.«

Prazne obljube

»In ne recite ničesar, kar ne mislite. Ta nasvet je zakoreninjen globoko v našem izročilu. Ko se ogrneš z dimno zaveso pobožnega govorjenja in praviš: ›Molil bom zate,‹ pa tega nikoli ne storiš, ali ›Gospod s teboj,‹ pa tega ne misliš, stvari samo poslabšaš. Svojih besed ne moreš narediti resničnih s tem, da jih okrasiš z religioznimi čipkami. Bolj ko tvoje govorjenje zveni religiozno, manj resnično je. Recite samo ›da‹ ali ›ne‹. Ko manipulirate z besedami, da bi stvari obrnili na svoje, delate narobe.«

Ljubite svoje sovražnike

»Tu je še en star izrek, ki si zasluži, da si ga nanovo ogledamo. ›Oko za oko, zob za zob.‹ Kam nas bo to pripeljalo? Moj nasvet je tole: ›V nobenem primeru ne vračaj udarca.‹ Če te kdo udari, stoj in sprejmi. Če te kdo vleče na sodišče in se tožari za srajco, ki je na tebi, zavij svoj najboljši plašč in mu ga pokloni kot darilo. In če se kdo nepošteno okoristi s teboj, izkoristi priložnost in vadi vlogo služabnika. Nobenih ›milo za drago‹ več. Živite radodarno.

Dobro poznate stari pisani zakon: ›Ljubi svojega prijatelja,‹ in njegovo nepisano dopolnilo: ›Sovraži svojega sovražnika.‹ Jaz temu nasprotujem. Pravim vam, da ljubite svoje sovražnike. Naj izvabijo iz vas najboljše, ne najslabše. Ko kdo povzroči, da ti je težko, odgovori z močjo molitve, saj takrat deluješ iz svojega pravega jaza, iz jaza, ki ga je ustvaril Bog. To je to, kar dela Bog. Daje najboljše, kar ima – sonce, da greje, in dež, da nahrani –, vsakomur, ne glede na to, kakšen je: dober ali slab, prijazen ali zoprn. Če je vse, kar počneš, samo to, da ljubiš tiste, ki so vredni ljubezni, ali pričakuješ nagrado? To lahko počne vsak. Če preprosto rečeš ›Živijo,‹ tem, ki te pozdravljajo, ali pričakuješ medaljo? To počne vsak navaden grešnik.

Z eno besedo – pravim vam, odrastite. Vi pripadate kraljestvu. Zato tudi žívite tako! Izživite svojo od Boga ustvarjeno identiteto. Žívite radodarno in prijazno do drugih, tako kakor Bog živi do vas.«

Svet ni gledališki oder

6 »Ko poskušate biti dobri, bodite posebej pazljivi, da iz tega ne delate predstave. Morda bo dobra igra, ampak Bog, ki te je naredil, ne bo ploskal.

Ko počnete kaj za koga drugega, ne pritegujte pozornosti nase. Prepričan sem, videli ste jih na delu – imenujem jih ›dramski igralci‹ –, kako imajo tako molitvena srečanja kakor ulične vogale za gledališki oder, kjer igrajo usmiljenje toliko časa, dokler nekdo opazuje in delajo predstavo za množice. Res je, zaploskajo jim, toda to je vse, kar dobijo.

Ko pa ti pomagaš nekomu, ne misli na to, kako izgleda. Preprosto naredi – tiho in nevsiljivo. Prav tako ti pomaga tvoj Bog, ki te je spočel v ljubezni in ki dela za kulisami.«

Molite enostavno

»In ko prihajate pred Boga, tudi tega ne spreminjajte v gledališko predstavo. Oh, vsi ti ljudje, ki delajo stalno predstavo iz svojih molitev! Ali mislite, da Bog sedi v loži?

Tole hočem, da storite: Poiščite tiho, odmaknjeno mesto, tako da ne boste skušani z gledališkim nastopanjem pred Bogom. Enostavno bodite tam, kolikor je mogoče preprosto in iskreno. Osredotočenost se bo preusmerila od vas na Boga in začeli boste čutiti njegovo milost.

Svet je poln takoimenovanih molitvenih bojevnikov, ki so molitveni nevedneži. Polni so obrazcev in programov in nasvetov, krošnjarskih tehnik, kako dobiti od Boga to, kar hočeš. Ne padite v ta nesmisel. Ta, s katerim imate opravka, je vaš Oče in on ve, kaj potrebujete, bolje od vas. Glede na to, da vas Bog tako ljubi, lahko molite enostavno. Takole:

›Naš Oče v nebesih,

pokaži kdo si.

Uredi svet, tako kot je prav.

Stori, kar je najboljše –

kakor zgoraj, tako spodaj.

Ohrani nas pri življenju s tremi izdatnimi obroki.

Ohrani nas v odpuščanju pri tebi in drug z drugim.

Ohrani nas na varnem pred samimi sabo in pred Hudičem.

Ti vladaš!

Ti lahko narediš, kar koli hočeš!

Ti si sijoč v lepoti!

Da. Da. Da.‹

Pri molitvi je povezava med tem, kar stori Bog in kar storite vi. Naprimer: ne morete dobiti odpuščanja od Boga, brez da bi tudi vi odpustili drugim. Če pri tej stvari nočete opraviti svojega deleža, odrežete sebe od Božjega deleža.

Ko izvajate kakšno disciplino odrekanja hrani, da bi se bolje koncentrirali na Boga, ne delajte iz tega predstave. To lahko naredi iz vas junake kratkega slovesa, ne more pa iz vas narediti svetnikov. Če se podate v ›treniranje‹ navznoter, se navzven obnašajte običajno. Umijte in počešite si lase, umijte si zobe in obraz. Bog ne potrebuje pripomočkov za pritegovanje pozornosti. Ne bo prezrl tega, kar delate; dobro vas bo nagradil.«

Življenje, predano čaščenju Boga

»Ne kopičite si zakladov tu spodaj, kjer jih pojejo molji ali jih razžre rja ali – še slabše! – kjer jih ukradejo vlomilci. Zaklad si shranjujte v nebesih, kjer je na varnem pred molji in rjo in vlomilci. Očitno, ali ne? Kraj, kjer je tvoj zaklad, je kraj, kjer si boš najbolj želel biti in kjer končno tudi boš.

Tvoje oči so okna v tvoje telo. Če v radovednosti in veri na široko odpreš svoje oči, se tvoje telo napolni s svetlobo. Če pa mežikaje živiš v pohlepu in nezaupanju, je tvoje telo vlažna klet. Kako temno življenje imaš, če na svojih oknih potegneš žaluzije!

Ne moreš častiti dveh bogov hkrati. Ko ljubiš enega boga, začneš sovražiti drugega. Oboževanje enega porodi prezir do drugega. Ne morete hkrati častiti Boga in Denarja.

Če se odločite za Boga in živite življenje, ki je predano čaščenju Boga, potem sledi, da ne delate problemov iz tega, kaj je na mizi ob času jedi, oziroma iz tega, ali so obleke v vaši omari v skladu z modo. Življenje je veliko več kakor hrana, ki jo spraviš v želodec, in vaš zunanji izgled je več kakor obleke, ki si jih obesiš na telo. Poglejte ptice, proste in svobodne, k tlom jih ne veže nikakršen opis zaposlitve, brezskrbne so v Božji skrbi. Vi pa mu pomenite mnogo več kot ptice.

Ali je s pomočjo zaskrbljenega buljenja v ogledalo že kdo postal samo za centimeter večji? Oh, ves ta čas in denar, ki ga zapravijo za modo – ali mislite, da je to tako zelo pomembno? Namesto da gledate na modne navade, pojdite ven, na polja, in poglejte divje rože. Nikoli se ne lišpajo in ne hodijo po nakupih, pa vendar – ali ste že kdaj videli barve in oblikovanje, ki bi se lahko primerjalo z njimi? Tudi deset najbolje oblečenih moških in žensk v deželi bi ob njih izpadlo bedno.

Če Bog naklanja takšno pozornost izgledu divjih rož – katerih večinoma sploh nihče ne opazi – ali misliš, da ne bo pazil nate, bil ponosen nate, storil najboljšega zate? Kar hočem doseči s tem je, da se sprostite. Ne bodite tako prezasedeni z dobivanjem, da se boste lahko odzvali na Božje dajanje. Iz tega delajo probleme ljudje, ki ne poznajo Boga in njegovega ravnanja, vi pa poznate tako Boga kakor njegovo ravnanje. Potopite svoje življenje v Božjo resničnost, v Božjo pobudo, v Božjo preskrbo. Ne skrbite in ne bojte se, da boste kaj zamudili. Odkrili boste, da bo poskrbljeno za vse vaše vsakdanje človeške potrebe.

Posvetite vso svojo pozornost temu, kar Bog dela ravno zdaj, in ne zapletajte se v to, kaj se bo ali se ne bo zgodilo jutri. Bog vam bo pomagal, da uredite kakršno koli težko stvar takrat, ko bo prišla.«

Preprosto pravilo obnašanja

7 »Ne imejte ljudi na piki, ne skačite po njihovih neuspehih in ne kritizirajte njihovih napak – razen če seveda nočete, da se enako ravna z vami. Ta kritični duh se zna vrniti kakor bumerang. Lahko je videti packo na obrazu tvojega bližnjega in obenem pozabiti na grd prezirljiv pogled na tvojem lastnem obrazu. Ali si upaš reči: ›Naj ti namesto tebe umijem obraz,‹ ko je vendar tvoj lastni obraz zmaličen od prezira? To je spet miselnost potujoče cestne predstave, kjer igraš vlogo ›svetejšega od tebe‹, namesto da bi preprosto živel svojo vlogo. Pobriši si ta grdi pogled z obraza in potem boš morda lahko ponudil krpo svojemu bližnjemu.

Ne jemljite tega, kar je sveto, z levo roko. Norčije in bedaštvo niso Bogu v čast. Ne razvrednotite svetih skrivnosti s tem, da jih spremenite v slogane. Ko poskušate biti »primerni«, se samo delate privlačne in odpirate vrata svetoskrunstvu.

Ne barantajte z Bogom. Povejte naravnost. Prosite za to, kar potrebujete. To ni igra mačke in miši, igra skrivalnic, ki bi se jo šli. Če te tvoj otrok prosi za kruh, ali ga pretentaš z žagovino? Če te prosi za ribo, ali ga na krožniku prestrašiš z živo kačo? Kljub temu, da ste takšni, kot ste, ne bi niti pomislili na kaj takega. Vsaj do svojih otrok se obnašate primerno. Ali torej ne mislite, da bo Bog, ki vas je spočel v ljubezni, celo boljši?

Tole je preprosto, najosnovnejše pravilo obnašanja: Vprašaj se, kaj želiš, da bi ljudje storili zate, nato pa prevzemi pobudo in stori to zanje. Seštejte Božjo postavo in preroke in to je to, kar boste dobili.«

Biti in delati

»Ne iščite si bližnjic k Bogu. Tržišče je polno lahkomiselnih formul za uspešno življenje z zagotovljenim uspehom, ki jih lahko izvajate v prostem času. Ne navdušujte se nad takšnimi stvarmi, čeprav to počnejo množice ljudi. Pot v življenje – pot k Bogu! – zahteva krepko žilavost in popolno pozornost.

Pazite se lažnih pridigarjev, ki se mnogo smehljajo in se kar cedijo od narejene iskrenosti. Obstaja možnost, da te bodo tako ali drugače odrli. Ne bodite vsi prevzeti od karizme, glejte na značaj. Glavna stvar je, kdo pridigarji so, ne kaj govorijo. Pravi voditelj ne bo nikoli zlorabil tvojih čustev ali tvoje denarnice. Ta bolna drevesa s svojimi slabimi jabolki bodo posekana in vržena v ogenj.

Poznavanje pravega gesla – naprimer: ›Gospodar, Gospodar,‹ – vam pri meni ne bo prav nič pomagalo. Kar pričakujem, je resna poslušnost – delanje tega, kar hoče moj Oče. Že sedaj jih lahko vidim – tisoče ob poslednji sodbi, ki pomembno korakajo proti meni in pravijo: ›Gospodar, pridigali smo Sporočilo, tolkli smo demone in o naših, od Boga podprtih projektih so vsi govorili.‹ In veste, kaj jim bom rekel? ›Zgrešili ste vlak. Počeli ste le to, da ste me izrabljali za svojo lastno pomembnost. Niti najmanj nisem navdušen nad vami. Poberite se od tod.‹«

Temeljne besede

»Te besede, ki vam jih govorim, niso priložnostni dodatki k vašim življenjem, stanovanjske izboljšave vašega življenjskega standarda. To so temeljne besede, besede, na katerih zgradiš življenje. Če te besede vgradite v svoja življenja, ste kakor preudarni graditelj, ki je sezidal svojo hišo na trdni skali. Ulil se je dež, poplavila je reka, privršal je vihar – toda nič ni premaknilo te hiše. Pritrjena je bila na skalo.

Če pa moje besede uporabljate samo za biblijska preučevanja in jih ne vgradite v svoja življenja, ste kakor neumni graditelj, ki je sezidal svojo hišo na peščeni plaži. Ko je prihrumela nevihta in so udarili valovi, se je zrušila kakor hiša iz kart.«

Ko je Jezus končal svoj govor, je množica glasno zaploskala. Nikoli še niso slišali takšnega nauka. Bilo je očitno, da res živi vse to, kar govori – kakšno nasprotje od njihovih verskih učiteljev! To je bil najboljši nauk, kar so ga kdaj koli slišali.