Oznaka: Sveti Duh

Sveti Duh, prvina Božjega kraljestva

Evangelij je mogoče oznanjati le po »Svetem Duhu, poslanem iz nebes« (1 Pt 1,12). V evangeliju se oznanja nastop Mesija, križanega in vstalega, ki je zdaj kralj, vladar vsega (pánton kýrios) in sodnik vesoljne sodbe (Apd 10,36.42). V evangeliju se učinkovito razglaša Jezusovo gospostvo, da mu morajo prisluhniti vsi in se mu podvreči. Razglaša se njegovo vladanje in s tem, da se mu ljudje podvržejo, se efektivno tudi že začenja. Ker Jezus zdaj vlada iz nebes z Očetove desnice, se ta vladavina dejansko lahko širi samo s pomočjo Svetega Duha, ki je poslan iz nebes. Zato je v absolutnem smislu samo v moči Duha mogoče reči (oznaniti, priznati), da je Jezus Gospod (kýrios Iesoûs, 1 Kor 12,3), se pravi, da je vladar on in ne cesar ali katera koli druga človeška oblast. Sveti Duh to Kristusovo gospostvo, to vladavino dejansko vzpostavlja na zemlji. Zato je Sveti Duh, poslan iz nebes, prvina, prvenec, prvi sad nebeškega kraljestva na zemlji. Zato mu moramo biti poslušni kot Gospodu, ki nas preobraža v Božjo podobo (2 Kor 3,18), se mu pustiti voditi (Rim 8,14), poslušati, kaj govori cerkvam (Raz 2,29), in ga ne žalostiti (Ef 4,30). Poslušati in podrejati se mu moramo kot točno temu: kot prvemu valu Božje oblasti, nebeške realnosti, Kristusove moči na zemlji.

»Božje kraljestvo ni jed in pijača, marveč pravičnost, mir in veselje v Svetem Duhu.«

Rim 14,17

Kristusov Duh

Sveti Duh, s katerim bi bili radi napolnjeni, ni moč, s katero lahko ozdravljamo ali naredimo to ali ono čudežno dejanje po svojem hotenju in preudarku, ampak je najprej Kristusov um, njegovo mišljenje, njegova notranja mentalna drža (1 Kor 2,16; Rim 8,4–10). Če hočemo biti polni Božjega Duha, moramo pustiti, da Kristus opravi različne odprte kirurške posege v našem umu in volji, našem mentalnem, duševnem in čustvenem svetu, da začnemo misliti in bivati in želeti in hoteti in sploh “čutiti” kakor on. On pa je mislil in čutil tako, da se je izpraznil sebe in privzel vlogo in identiteto sužnja. Ni bival sebi in zase. Ne samostojno in ne avtonomno. Bil je poslušen. Vse je mislil, želel, govoril in delal za Očeta, in tako za ljudi. Bival je Očetu, ne sebi. Tako je čutil, to je bil njegov notranji svet in tega želi njegov Duh prinesti, presaditi, vcepiti, naseliti v nas.

Sveti Duh v meni torej že v začetku predpostavlja križanje samega sebe, usmrtitev starega sebičnega bivanja, jaza, samoljubnega sebovanja, starega gledanja nase in na svet (Rim 8,13). Pomeni vzpostavitev Kristusa v meni. Infuzija njegovega karakterja. Pomeni, da ne mislim, bivam, želim, skrbim zase, ampak za to, kar je njegovega (Flp 2,21). Živim Kristusa (Flp 1,21). Flp 2,5–11.

Vsako iskanje polnosti in moči Svetega Duha, ki tega ne upošteva, je zgrešeno in nevarno, ker človeka izpostavlja lažnim duhovom in močem, ki se zgolj pretvarjajo, da so Sveti Duh. Če se nisi pripravljen odreči sebi, svoji samostojnosti in avtonomnosti, če nočeš postati povsem tak kot Jezus, če nisi pripravljen privzeti njegovega poslanstva in značaja, ne prosi za Svetega Duha, ker boš prejel ponaredek. On prihaja zato, da opravi prav to “obrezo srca” – da nas od znotraj predela v Kristusa. In tam potem lahko delujejo tudi njegove moči, svobodno in naravno.

Človek je ustvarjen za Boga

Človek je bil ustvarjen kot Božja podoba (1 Mz 1,26; Rim 8,29), kot njegovo svetišče. Torej je moje naravno stanje, da sem popolnoma združen s Kristusom – on v meni in jaz v njem – in da sem poln Svetega Duha. Čeprav se sliši antiintuitivno in daleč od dejanskega stanja, sem bil prav za to narejen – takšen sem v resnici, tako sem koncipiran. Za to sem kot človek. Vsako drugačno bivanje je dejansko nenaravno, proti moji pravi naravi. Greh je izkrivljenje te prave narave, njeno popačenje in iznakaženje, toda Božji Sin se je razodel zato, da uniči to hudičevo delo in obnovi to pravo naravo ter jo pripelje do njenega smotra: popolne združenosti z Bogom, popolne prosojnosti za Boga v svet, da človek postane luč sveta (Mt 5,14), Božja luč v temi (Rim 2,19). Kristus je samega sebe žrtvoval, da bi bili čisti brez vsakega madeža ali hibe, polni Božjega veličastva (Ef 5,27). To velja zame kot človeka v celoti, še posebej pa za moje telo, kot tisto oprijemljivo, čudno, čudežno čutenje sebe v svetu, kot tisti del sveta, ki je jaz in ki je pod mojim neposrednim nadzorom in čutenjem. Zato: telo je za Gospoda in Gospod za telo (1 Kor 6,13). Zato je edino pravo bogoslužje, ki ostaja v Kristusu, darovanje svojega telesa kot žive žrtve Bogu (Rim 12,1). Tako postajamo – skupaj z brati in sestrami – njegovo telo, njegovo vidno, oprijemljivo svetišče v svetu.

Ko torej molim, da bi bil Kristus v meni in jaz v njem, ko molim, da bi se Kristus v polnosti naselil v moje srce, ko molim, da bi bil poln Svetega Duha, molim za nekaj naravnega, nekaj primernega temu, kako sem bil zamišljen in ustvarjen kot človek. Prosim za to, kar je samoumevno. To, da bi bival sam, brez njega in brez Svetega Duha, je neprimerno, nepristojno, perverzno, nenaravno v globokem pomenu te besede. Je temna zastranitev, bolezen, invalidnost, ki jo je povzročil greh. Ta pa v Kristusu nima več zadnje besede, nima več oblasti nad človekom, ker smo pod njegovo milostjo (Rim 6,14).

Pridi, Gospod Jezus, v svetišče, ki so ga pripravile tvoje roke. Ti boš tudi preobrazil naše bedno telo, da bo podobno telesu tvoje slave (Flp 3,21).

Krst v Svetem Duhu

Pomen

Krst v Svetem Duhu je bistvo krščanskega življenja. Je krščanstvo sámo. »Jaz [Janez Krstnik] sem vas krstil v vodi, on [Jezus] pa vas bo krstil v Svetem Duhu« (Mr 1,8). To je velika Božja obljuba za »mesijanski konec časov«, izpričana že v Stari zavezi (4 Mz 11,29; Iz 4,4; 11,2; 32,15; 44,3; Ezk 11,19; 36,26–27; 37,14; Jl 3,1–2). Zato je to končni sad Jezusovega učlovečenja, njegovega učenja, trpljenja, smrti in vstajenja – da smo mi, navadni ljudje, lahko deležni Božjega Duha: Božje lastne svetosti, Božjega notranjega življenja (1 Kor 2,11), Kristusovega uma (1 Kor 2,16), Božje narave (2 Pt 1,4), Božje moči (Lk 24,49). To je bil cilj vsega Jezusovega prizadevanja in njegova goreča želja (Lk 12,49). Krst v Svetem Duhu je ponovitev Učlovečenja Božjega Sina, saj se prek tega dogodka Jezus dejansko naseli v človeku, ki veruje. Še enkrat se zgodi nemogoče – tudi ta človek postane »goreči grm« (prim. 2 Mz 3), saj v sebi združuje dve naravi, ki sta si povsem različni. Krst v Svetem Duhu je nepojmljiva skrivnost, ki pa je namenjena vsakomur, ki veruje. Nadaljuj z branjem “Krst v Svetem Duhu” →

Razločevanje učiteljev

Živimo v času, ko je vsak, ki se je odločil slediti Jezusu kot učenec, hočeš nočeš izpostavljen mnogim učiteljem, predavateljem, razlagalcem, prerokom itn., ki sami sebe imenujejo »krščanski«. Internet je čudovito orodje za komunikacijo, ki ga lahko s pridom uporabimo za Božje kraljestvo, vendar pa ima izobilje informacij in sporočil tudi svojo slabo stran: nima vgrajenega sistema, ki bi nam modro svetoval, da bi lahko razlikovali med slabim, dobrim, boljšim in najboljšim. Naslednjih nekaj misli naj bi služilo kot nekakšen najosnovnejši pripomoček pri tem razločevanju.

Nadaljuj z branjem “Razločevanje učiteljev” →

Božja hiša kot Kristusovo telo

Slišal sem o vaši veri v Gospoda Jezusa in ljubezni do vseh svetih. Zaradi tega se ne neham zahvaljevati za vas in se vas spominjati v svojih molitvah, da bi vam Bog našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče veličastva, dal duha modrosti in razodetja, v spoznanju njega, in razsvetljene oči srca, da bi vedeli, v kakšno upanje vas je poklical, kako bogato je veličastvo njegove dediščine v svetih, kakšna je čezmerna veličina njegove zmožnosti do nas, ki verujemo po dejavnosti njegove silne moči, ki jo je udejanjil v Kristusu, ko ga je obudil od mrtvih in ga posadil na svojo desnico v nebesih, nad vsakršno vladarstvo in oblast, nad vsakršno silo in gospostvo ter nad vsakršno ime, ki se ne imenuje samo na tem svetu, temveč tudi v prihodnjem. In vse je položil pod njegove noge, njega pa postavil čez vse kot glavo Cerkvi, ki je njegovo telo, polnost njega, ki v vsem vse izpolnjuje. (Pismo Efežanom 1,15–23)

Govoril naj bi o Božji hiši kot Kristusovem telesu. Pred tem klecam. Gre za neizrekljivo milost, o kateri je težko govoriti. Naokrog sebe v cerkvi vidite telo Jezusa Kristusa. Nadaljuj z branjem “Božja hiša kot Kristusovo telo” →

Sveti Duh

HolySpirit446099406_640_white

Mesija Jezus je s svojo smrtjo in vstajenjem izkazan, potrjen in postavljen za »Božjega Sina v moči« (Rim 1,4). Dana mu je vsa oblast v nebesih in na zemlji (Mt 28,18). S tem je Bog Oče že opravil bistveno, kar se tiče Božjega kraljestva: izbral, določil in postavil je vladarja. Sveti Duh, ki ga je Oče poslal v Jezusovem imenu takoj zatem, pa je izvajanje te Jezusove vladarske oblasti. Sveti Duh je torej oblast Božjega kraljestva. Konkretna oblast, oblast, ki se izvaja, oblast, ki se vzpostavlja tam, kjer je prej ni bilo. Ta aktivna, živa in osebna oblast je seveda drugačna od človeške – ima Božjo naravo. Je najprej Božja ljubezen (Rim 5,5), potem Božja pravičnost, mir in veselje (Rim 14,17).

Nadaljuj z branjem “Sveti Duh” →

Poslanstvo Cerkve

Prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta. (Apd 1,8)

Saj ste vendar živi kamni. Zato se vgrajujte v duhovno stavbo, tako da boste sveto duhovništvo in boste darovali duhovne žrtve, ki bodo po Jezusu Kristusu prijetne Bogu. … Vi pa ste izvoljeni rod, kraljevsko duhovništvo, svet narod, ljudstvo za Božjo last, da bi oznanjali odlike tistega, ki vas je poklical iz teme v svojo čudovito luč. (1 Pt 2,5.9)

… zdaj pa [Bog] naroča, naj se vsepovsod vsi spreobrnejo. (Apd 17,30)

… [evangelij] je navzoč pri vas, kakor tudi sicer prinaša sad in se razrašča po vsem svetu. (Kol 1,6)

Cerkev ne obstaja sama zaradi sebe; njen namen ni, da skrbi zase in ohranja nekakšen status quo, ampak da oznanja, razglaša, pričuje za Jezusa in razširja dobro novico o njem; skratka da je “agent” rasti Božjega kraljestva. Nadaljuj z branjem “Poslanstvo Cerkve” →