Tretja vrsta bogoslužja, ki je v skladu s pravim evangeljskim redom, pa se ne sme dogajati tako javno, na trgu med vsemi mogočimi ljudmi. Tisti, ki si iskreno želijo biti kristjani in izpovedovati evangelij z rokami in usti, se morajo vpisati z imenom in se zbirati na samem v kakšni hiši, da bi molili, brali, krščevali in prejemali zakrament ter se vadili v ostalem krščanskem delu. V takšnem redu je mogoče človeka, ki se ne obnaša krščansko, prepoznati, kaznovati, poboljšati, zavreči ali izključiti – po Kristusovem pravilu v Mt 18. Tukaj je mogoče tudi vsem kristjanom naložiti dajanje miloščine, ki se jo daje prostovoljno in deli med revne – po zgledu svetega Pavla v 2 Kor 9. Tukaj ni potrebnega mnogo veličastnega petja. Tukaj bi lahko izvajali krst in zakrament na kratek in preprost način ter vse usmerjali k besedi in molitvi in ljubezni. Tu bi morali imeti dober kratek pouk (katekizem, katehezo) o veri (veroizpovedi), desetih zapovedih in očenašu. Skratka, če bi imeli ljudi, ki si iskreno želijo biti kristjani, bi se oblika in red hitro napravila. Toda jaz zaenkrat ne morem in nočem urediti ali vzpostaviti takšne skupnosti oziroma shoda. Nimam namreč primernih ljudi za to, niti ne vidim, da bi si mnogi tega močno želeli. Če pa se bo zgodilo, da moram to storiti, da bodo tako pritiskali name s prošnjami, da z dobro vestjo tega ne bom mogel zavrniti, bom rade volje opravil svoje delo in pomagal najbolj, kar morem. Zaenkrat pa bom ostal pri prej omenjenih dveh vrstah bogoslužja in pomagal spodbujati javno bogoslužje med ljudstvom, ki uri mlade ter druge kliče k veri in jih privablja z oznanjevanjem (pridigo), dokler tisti, ki iskreno hočejo biti kristjani, ne najdejo drug drugega in se ne povežejo med sabo – da zaradi tega ne bi prišlo do strankarstva, če bi to delal po svoji glavi. Kajti mi, Nemci, smo divji, vihravi ljudje, pri katerih ne gre lahkomiselno vpeljevati česa novega, razen kadar je to najbolj nujno.

Martin Luther: Deutsche Messe, Wittemberg, 1526 (del predgovora)