Okoliščine nastanka
Cerkovna ordninga je poleg svetopisemskih prevodov Trubarjevo najpomembnejše delo. Nastalo je v težavnih razmerah in njen izid je povzročil, da je bil Trubar dokončno izgnan iz slovenskih dežel.
Povod za nastanek tega dela je bil Trubarjev prihod v Ljubljano leta 1562, kjer je sprejel službo superintendenta, voditelja protestantske Cerkve. Zavedal se je, da ta potrebuje dobre teološke in organizacijske temelje, zato je še istega leta pripravil in izdal knjigo Artikuli, v kateri je združil tri najpomembnejša protestantska veroizpovedna besedila. Takoj nato se je lotil Cerkovne ordninge, se pravi cerkvenega reda, s katerim naj bi slovenska Cerkev dobila tudi trdne organizacijske in liturgične oblike ter idejno enotnost. Delo je bilo kmalu dokončano, vendar je pred izidom prišlo do zapletov. Trubar je bil deležen kritik in obtožb, ki so tokrat prihajale iz njegovih, protestantskih vrst. Nekateri so mu očitali, da je v Artikulih samovoljno pomešal tri obrazce, drugi so ga obtoževali krivoverstva (predvsem cvinglijanstva), njegova hrvaška sodelavca v Bibličnem zavodu v Urachu pa sta mu očitala sebičnost in slavohlepje. Ker so bile te obtožbe naslovljene na njegova podpornika, barona Ungnada in württemberškega deželnega kneza, vojvodo Krištofa, je Trubar potreboval precej naporov in diplomatske spretnosti, da jih je ovrgel in prepričal oba podpornika, naj dovolita natis knjige. Knjiga je končno izšla jeseni leta 1564 v nakladi 400 izvodov.[1] Zaradi sporov je bila natisnjena brez naslovne strani in brez predgovorov oziroma posvetil, čeprav vemo, da so bila ta besedila pripravljena. Tako še do danes ni povsem gotovo, kako se je glasil izvirni naslov knjige. Na prvi strani knjige beremo manjši naslov »Cerkovna ordninga«, medtem ko je bil za naslovnico verjetno predviden napis »Slovenska cerkovna ordninga«, ki ga pogosto zasledimo v Trubarjevi sočasni korespondenci. Po mnenju nekaterih je bila ta zakasnitev tudi usodna za knjigo, saj je medtem umrl cesar Ferdinand I, ki ni odločno uveljavljal pravila »cuius regni eius religio«, vlado Notranje Avstrije pa je prevzel nadvojvoda Karel, goreč katoličan, odločen, da v svojih deželah zatre protestantizem. Takoj, ko je knjiga izšla, jo je označil za poseg v svoje deželnoknežje pravice. Celotno naklado je ukazal zapleniti in uničiti, Trubarja pa dokončno izgnal iz slovenskih dežel.
Vsebina
Cerkovna ordninga ni avtorsko delo v današnjem smislu besede. Trubar se je pri pisanju tega cerkvenopravnega dokumenta naslonil na različne predloge. V pismu deželnemu oskrbniku in kranjskim odbornikom z dne 29. oktobra 1564 Trubar pravi, da je »nisem spisal, temveč da sem samo prevedel württemberški cerkveni red in Examen theologicum Filipa Melanchtona«.[2] To naj bi sporočili deželnemu knezu, zato je jasno, da Trubar svoje avtorske posege zanika, kakor to počne tudi drugod, ko brani svojo pravovernost. Primerjava besedila jasno pokaže, da je imel Trubar še druge vire. Jonatan Vinkler v spremni besedi k 3. zvezku Trubarjevih Zbranih del omenja predvsem meklenburški cerkveni red iz leta 1552, ki je vseboval tudi Melanchtonov Examen ordinandum, nekakšno teološko izpitno gradivo za nove ordinirance. Poleg tega Vinkler omenja še druge cerkvene rede: württemberškega, nürnberškega in brandenburškega. Ugotavlja pa tudi, da nekaterim poglavjem ni mogoče določiti »filiacije z znanimi predlogami«,[3] se pravi da so verjetno povsem avtorska. Tudi drugod je Trubar vire precej svobodno kombiniral, prirejal in dopolnjeval, zato lahko celoto označimo kot Trubarjevo delo, ki zrcali njegovega duha in ki ustreza slovenskim razmeram.
Cerkovna ordninga je obsežno delo, skupaj s kazalom obsega 352 strani. Njena vsebina se jasno členi v tri dele.
Prvi del (131 strani): Krščanski nauk
Prvi del je teološki, predstavlja »pravi navuk iz S. pysma«. Gre torej za povzetek krščanskega nauka, ki obnavlja in dopolnjuje drugi dve Trubarjevi teološki deli, Dolgo Predguvor in Artikule, na kateri se tudi izrecno sklicuje. Kot rečeno, je bil namenjen izpraševanju kandidatov za pridigarsko službo, gotovo pa je bil uporaben tudi kot priročnik za že umeščene pridigarje.
Razporeditev snovi v tem delu ustreza pedagoško-konfesionalnemu namenu knjige, ki jo pogojno lahko še nadalje členimo na tri manjše dele.
- »Splošno dogmatični del«, v katerem je najprej poudarjena središčnost Božje besede, ki naj bo razumljivo posredovana vsem ljudem. Sledi razlikovanje krščanstva od drugih ver (in tudi lažnega krščanstva): odločilno je razodetje Božje milosti v Jezusu Kristusu, ki ga druga verstva ne poznajo. Spoznanje Boga je mogoče neposredno po Svetem pismu. Sledi nauk o Sveti Trojici in o učlovečenju Božjega Sina. Nato je obravnavano stvarjenje, padec prvih ljudi v greh, Mojzesova postava, ki greh razkriva, in Jezusov evangelij, ki prinaša odpuščanje in rešitev.
- Predstavitev protestantskih načel »sola fide« in »sola gratia« ter povezanega vprašanja dobrih del, ki so očitno tudi za Trubarja središčnega pomena. Človek je odrešen popolnoma zastonj, brez zaslug, zgolj zaradi Božje milosti in dobrote. Tega zastonjskega daru se oprime po veri v Jezusa, ki pomeni preprosto, osebno zaupanje, brez kakršnih koli dobrih del. Ta so posledica, ne pogoj za opravičenje in odpuščanje grehov, ki ju je človek prejel po veri. Pri obravnavi teh vprašanj je tudi precej polemike s katoliškimi stališči.
- Nauk o krščanski »praksi«, kjer so s teološkega vidika obravnavane naslednje teme: oba zakramenta (krst in Gospodova večerja), pokora, spoved in odveza (ki jih Trubar ne ukinja, vendar jim ne priznava statusa zakramenta), vprašanje, kaj je prava Cerkev, vprašanje trpljenja pravičnih (zakaj Bog dopušča zlo), molitev, krščanska svoboda (svoboda od obsodbe, udeleženost v večnem življenju in svoboda od »človeških ceremonij«), zakonski stan in odnos do oblasti. Tudi ta poglavja vsebujejo mestoma zelo ostro kritiko katolicizma.
Drugi del (30 strani): O pridigarstvu in šolstvu
Drugi del Cerkovne ordninge obravnava vzgojo in ordinacijo novih pridigarjev. Trubar najprej spregovori o pomembnosti pridigarske službe, ki je središčnega pomena za krščanstvo, ker pomeni živo oznanjanje Božje besede. Nato razpravlja o tem, kdo sme posvetiti novega pridigarja in ga tako pooblastiti za delo v Cerkvi. To vprašanje, vprašanje cerkvene avtoritete, je bilo zelo občutljivo, saj v naših krajih ni bilo katoliških škofov, ki bi prestopili v protestantizem. Trubar je tukaj radikalen:
»Tu ime tih šcoffov inu tu žegnovane tih faryev ima per tih gmain, preprostih ludeh enu veliku ime inu bo za veliku šacanu inu deržanu. Oli vti risnici pred Bugom inu pred zastopnimi inu vučenimi kersčeniki ništer nei vrednu.«[4]
Postopek, ki ga predlaga in zagovarja Trubar, je naslednji: cerkveno občestvo naj samo izbere oziroma izvoli kandidata, ki se ji zdi primeren. Eden ali več pridigarjev iz sosednjih mest naj kandidata izprašajo, če pozna krščanski nauk. Po opravljenem preizkusu naj ga vpričo vsega občestva postavijo njim za pridigarja. Trubar se pri tem sklicuje na cerkvene očete (se pravi na »katoliško tradicijo«!):
»Ta folk, ta gmaina kersčanska ima oblast prave, umeitelne farye izvoliti inu te neprydne, neumeitelne odvreči.«[5]
Nato Trubar opiše postopek izprašanja novega kandidata ter tudi obred posvetitve. Superintendent, protestantski »škof«, se pri tem omenja, vendar ni obvezen – kakor da bi Trubar predvidel, da bo moral kmalu oditi in da se bo slovenska Cerkev morala znajti tudi v razmerah, ko ne bo imela organiziranega »centralnega« vodstva.[6] Obenem sta takšna odsotnost »človeške« avtoritete ter poudarjanje »Božje« avtoritete cerkvenega občestva in duhovništva vseh kristjanov še posebej povezana z okoliščinami, v katerih je bila »Cerkev slovenskega jezika«, ki ni imela vrhovnega poglavarja in politične podpore v osebi deželnega kneza, ampak se je lahko zanašala le na naklonjene posameznike med plemiči in meščani.
Na koncu drugega dela sta dodani dve kratki poglavji. Prvo izmed njiju je med najbolj znanimi Trubarjevimi besedili. Njegov naslov se glasi: »De povsod, v meistih, v tergih inu per farah, se imaio latinske, nembske inu slovenske šule gori narediti.«[7] Na nič več kakor dveh straneh Trubar predstavi splošno potrebo po izobraževanju, ki so jo vedno razumeli »nekar le samuč ty verni, Božy ludy, temuč tudi ty modri aydi«.[8] Poleg Svetega pisma navaja tudi zglede iz starega Orienta in antike, nadaljuje pa s cerkvenimi očeti. Izobrazba je nujna tako za Cerkev kakor za »gosposke in purgarske ričy«.[9] V tem kontekstu Trubar zapiše slavno misel, da morajo vladarji
»V slednim meistu, v tergu inu per sledni fari šulmoistre inu šularie deržati, v meistih inu tergih, de se latinsku inu nemšku, per tih farah od farmoštrov, podružnikov inu mežnariev to slovensku pysmu, brane inu pissane vuči.«[10]
In drugje dodaja: »Raven tiga en vsaki pridigar inu farmošter ima tudi per suie farry eniga šulmoistra oli mežnaria imeiti inu deržati, de te mlade hlapčyče inu deklyce, purgarske inu kmetiške otroke vuči slovenski brati inu pissati, ta catehismus sred s to kratko izlago izvuna poveidati.«[11] Pouk branja in pisanja v slovenščini je torej namenjen vsem: dečkom in deklicam, meščanskega in kmečkega porekla.
Drugi del Cerkovne ordninge se sklene s poglavjem, ki govori o tem, da so kristjani dolžni finančno podpirati svoje pridigarje in učitelje. To zopet odraža tedanje slovenske razmere, kjer protestantska Cerkev ni bila financirana »od zgoraj«.
Tretji del (185 strani): Obrednik
V tem, najobsežnejšem delu nam Cerkovna ordninga prinaša liturgična besedila za redno bogoslužje in tudi za različne posebne priložnosti. Prek njih dobimo intimen vpogled v liturgijo in duhovnost »Cerkve slovenskega jezika«, kakor jo je imenoval Trubar. Čeprav se zdi, da gre pri tem za povsem ločeno vsebino, v resnici ni tako. Mnoge teme, ki so v prvem ali drugem delu prestavljene s stališča krščanskega nauka in teološko utemeljene, dobijo v tretjem delu svojo konkretno obliko – kako naj se izvajajo v cerkveni praksi. Pri tem pogosto prihaja do obnavljanja in neposrednega dopolnjevanja tega, kar je bilo izrečeno v »teološkem« delu.[12]
Trubar tako najprej spregovori o krstnem obredu (skupaj s kratkim katekizmom, ki naj se ga učijo otroci, ko za to postanejo sposobni), nadalje o obliki spovedi in odveze ter nato o rednem bogoslužju: o večernicah in jutranjicah ter še posebej natančno »od te večerie Cristuseve, tu ie od te stare, prave maše«.[13] Sledijo obrazci za litanije in razne splošne molitve ter za molitve ob posebnih priložnostih (draginja, lakota, Turki ipd.). Nato spregovori o cerkvenem petju (ki naj bo v slovenskem jeziku), o cerkvenih oblačilih (velja svoboda: niso nujna, niso pa tudi prepovedana) in o cerkvenih praznikih (tudi tu velja krščanska svoboda; praznikov naj bo malo in naj bodo posvečeni poslušanju Božje besede in medsebojni radodarnosti).
Obrednik se nato nadaljuje s poglavjem o poroki in zakonskem stanu, sledi poglavje o molitvah in tolažbah za bolnike in jetnike, sklene pa se s poglavjem o cerkvenem pogrebu.
Na koncu knjige je dodan »Regišter«, podrobno kazalo (6 strani), ki je omogočalo iskanje po obsežni knjigi.
Pomen
Glede na to, da je bila knjiga takoj po izidu prepovedana in večina naklade uničena, lahko o njenem pomenu govorimo bolj ali manj pogojno. Dejstvo je, da se je nekaj njenih izvodov ohranilo (Trubar še leta 1575 opozarja nanjo) in da so vsaj nekatere njene smernice med slovenskimi protestanti vseeno de facto stopile v veljavo. Poleg tega je tretji del knjige Trubar nekoliko predelal in ponatisnil v Katekizmu z dvema izlagama iz leta 1575. Vseeno pa bi bil pomen bistveno večji, če bi Trubar s svojimi načrti trajno uspel.
Prvi in poglavitni Trubarjev dosežek bi bila samostojna slovenska Cerkev.[14] Šlo bi za narodno Cerkev, kot je na primer anglikanska. Bila bi blizu drugim protestantskim Cerkvam, še posebej luteranski, vendar ne brez posebnosti tako na področju nauka (Trubar je izrecno zavračal teološke delitve med protestanti – luterani, cvinglijanci, kalvinisti in flacijanci) kakor liturgije (bogoslužje z vsemi molitvami in tudi petjem v slovenskem jeziku in po prirejenih obrazcih) in tudi na področju upravne ureditve. Slovenska Cerkev naj bi bila namreč podrejena deželnim stanovom (ki jim je bila Cerkovna ordninga tudi posvečena) in ne deželnemu knezu kakor drugje. Ta novost je bila precej bolj »demokratična« in se verjetno ni mogla uveljaviti prav zato, ker je bila pred svojim časom.
Slovenska cerkovna ordninga (kot jo je verjetno imenoval Trubar) je napisana v jeziku, za katerega je vedno poudarjal, da ga razumejo vsi Slovenci – ne samo Kranjci, temveč tudi Štajerci in Korošci ter drugi. Slovenščina je v njej dejansko uzakonjena kot uradni liturgični jezik. Zato bi »Cerkev slovenskega jezika«, ki bi nastala na njeni podlagi, nedvomno delovala povezovalno, tako kot je deloval Trubar sam, ki je potoval in opravljal službo duhovnega voditelja po vseh slovenskih deželah. Bila bi prva res vseslovenska institucija. S svojim upravnim središčem v Ljubljani bi gotovo pripomogla, da bi Slovenci prej prišli do svoje narodne in tudi politične povezanosti ter močnejše skupne identitete, ki bi se tako morda ohranila tudi na področjih, ki so pozneje zapadla germanizaciji.[15]
Druga pomembna razsežnost Cerkovne ordninge pa je njena kulturna oziroma duhovno-vzgojna angažiranost. V njej se namreč jasno kaže Trubarjev koncept vzgoje, ki ga je prvič začrtal že v uvodu v Abecednik iz leta 1550. V skladu z njim ima izobraževanje vedno tudi etično, če ne kar duhovno razsežnost, in obratno: prava vera in duhovnost se vedno zavzema za izobraževanje in razumništvo, kar je pravo nasprotje »slepe vere«. Trubar še ni bil obremenjen z razsvetljenskim razcepom na »versko« in »posvetno« in je zato bil sposoben široke sinteze, ki je danes za nas nekaj presenetljivega.
Ob splošnem uspehu prizadevanja za ustanavljanje šol v vsakem »mestu, trgu in fari«, bi na Slovenskem gotovo prišlo do velikega razcveta vsakršne kulturne in duhovne dejavnosti. To se je v 16. stoletju delno tudi potrdilo, nenazadnje je sad tega poudarka na vzgoji mladih in sposobnih ljudi prav Dalmatinova Biblija iz leta 1584, na katero še sedaj gledamo s ponosom. Poleg strogo teoloških in verskih vsebin so bile že v tistem kratkem času izdane tudi knjige, kot sta slovnica in slovar. Zato si lahko predstavljamo, da bi ob nemotenem razvoju kmalu dobili tudi leposlovje ter izvirna teološka in znanstvena dela v svojem jeziku, kar bi zopet pripomoglo k uveljavitvi narodne zavesti in k dvigu splošne kulturne ravni. Protestantska vzgoja s svojo značilno delovno etiko pa bi najverjetneje vplivala tudi na naše gospodarstvo in s tem na splošno blaginjo.
Če Trubarju in njegovim somišljenikom ni bilo dano, da bi v svojem času uresničili vse te dobro premišljene in pogumno zastavljene cilje, ni nobenega razloga, da si jih Slovenci danes ne bi znova postavili pred oči in jih sprejeli kot izziv za svojo prihodnost.
Matjaž Črnivec,
oktober 2008
[1] Tako Jonatan Vinkler v spremni besedi v Primož Trubar: Zbrana dela III, Ljubljana, Rokus 2005, str. 625. Pismo Primoža Trubarja deželnemu oskrbniku in odbornikom kranjskim, Ljubljana, 29. oktobra 1564, omenja 300 izvodov.
[2] Nav. po Jože Rajhman: Pisma Primoža Trubarja, Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti 1986, str. 193
[3] Primož Trubar: Zbrana dela III, str. 627.
[4] N. d., str. 362.
[5] N. d., str. 365; Trubar navaja Ciprijanovo pismo Korneliju, v nadaljevanju pa omenja še Avguština, Ambroža Milanskega in Teodoreta. Trubar seveda ne pozabi dodati, da so spremembo te »dobre stare navade« zakrivili papeži.
[6] Vendar je res, da je slovenska protestantska Cerkev vse do svojega zatrtja leta 1598 imela svojega superintendenta. Trubarja je nasledil Sebastijan Krelj, nato leta 1567 Krištof Špindler, leta 1592 Jernej Simplicius in kot zadnji, leta 1594, Trubarjev drugi sin Felicijan.
[7] N. d., str. 381.
[8] N. d., str. 382.
[9] Prav tam.
[10] N. d., str. 383.
[11] N. d., str. 425.
[12] Tako npr. tudi nauk o ustanavljanju šol iz drugega dela dobi svoje pomembno dopolnilo v tretjem delu, kjer je govor o učenju katekizma.
[13] N. d., str. 450.
[14] Ravno takšna prizadevanja je Trubarju očital tudi njegov protestantski nasprotnik Matija Klombner.
[15] Torej drži ravno nasprotno od (pretežno katoliških) kritik, ki trdijo, da bi se ob ohranitvi protestantizma Slovenci ponemčili: obstajajo resni argumenti, da bi se ohranil tudi velik del pozneje izgubljenega slovenskega etničnega ozemlja, predvsem na severu. Na neumestnost takšnih kritik je natanko pred stotimi leti opozoril že Ivan Prijatelj v svoji knjižici O kulturnem pomenu slovenske reformacije (Ljubljana, založil L. Schwentner 1908; prim. str. 51–53).
Matjaž Črnivec 