Oznaka: Jezus

Zmaga voditelja Jezusa

Nekaj časa že razmišljam o vlogi Jezusa kot kralja, vladarja, voditelja. Kako naravnost srhljivo in osupljivo je dejstvo, da neka voditeljska figura takšnega ranga napravi, kar je napravil on – da se pusti ujeti, po krivem obtožiti, mučiti, sleči, pribiti na križ, umreti v sramoti in psovkah, kot zločinec … Voditelji vladajo in kažejo svojo moč – ta pa napravi to!? Kako čudno, grozljivo, protislovno. Vladar, ki umre za svoje. To spremeni vse, razstreli vse, ves svet človeških voditeljev in predstav. Klofuta vladarjem tega sveta z njihovim bliščem in pompom. Redefinicija oblasti, bistva oblasti v Božji vladavini. Da, na glavo obrnjeno kraljestvo. Vendar zakaj res tako? Kot bi gledal v črno luknjo, ki nima dna in vse vleče vase …

Nadaljuj z branjem “Zmaga voditelja Jezusa” →

Krst

Poleg Svetega pisma nam je Jezus dal dve konkretni dejanji, prek katerih nam posreduje svojo milost in svojo oživljajočo, stvariteljsko Besedo: krst in Gospodovo večerjo. Pri obeh je človek na poseben, konkreten, otipljiv način združen s Kristusom in povezan z njegovim glavnim dejanjem: s smrtjo na križu in z vstajenjem od mrtvih. Obe delujeta po človekovi veri in torej ne sami od sebe (kot kakšna magična obreda) – po veri v Kristusa, o katerem pričuje Sveto pismo. Sta sredstvi oziroma orodji, prek katerih prejemamo Božjo milost, ne milost sáma. Moč krsta in Gospodove večerje torej ni v njiju samih, ampak v Božji Besedi, ki je za njima in ki jo posredujeta.

Jezus nikoli ni zapovedal praznih stvari, ki bi bile zgolj formalne. Krst in Gospodova večerja sta Jezusova zapoved, ukaz, zato sta »opasana« z Božjo močjo. Sta efektivni dejanji, pri katerih se nekaj zgodi, spremeni.

Pomen

Vstop v krščansko življenje

Krst je enkratno dejanje. Je svetopisemski vstop v krščansko življenje, pravi začetek naše poti z Jezusom (Mt 28,19–20; Apd 2,38.41; 8,36-38; 9,18; 18,8 itd.). Je »sprejetje Jezusa« pod njegovimi pogoji, na način, ki ga je izbral in predvidel on sam.[1] Je konec starega in začetek novega življenja. Kot konkreten dogodek, izvršen ob določen času, na določenem kraju in pred pričami, nam ponuja trdno, od Boga dano izhodišče, na katero se lahko pozneje opiramo in sklicujemo. Zgolj vero sámo po sebi namreč lahko doživljamo kot psihološko dejstvo, ki se spreminja in niha ter je pogosto precej nepopolno – zato nam je Bog priskrbel konkreten zunanji dogodek, ki se je neizpodbitno izvršil in v katerega ni mogoče dvomiti. Krst torej sloni na veri, potem, ko je izvršen, pa resnično vero tudi krepi.

Nadaljuj z branjem “Krst” →

Mlačnost

Praviš: premožen sem, obogatel sem in ničesar ne potrebujem. Ne zavedaš se, da si siromak in bednež, ubog, slep in nag. Svetujem ti, da kupiš od mene zlata, v ognju prečiščenega, tako da obogatiš, in belih oblačil, da se pokriješ in se ne pokaže sramota tvoje golote, ter mazila, da si natreš oči in spregledaš. Jaz karam in vzgajam vse, ki jih ljubim: bodi torej goreč in se spreobrni.

Raz 3,17–19

Rak-rana cerkve na Zahodu je mlačnost, lahkomiselnost v odnosu z Bogom in zaskrbljenost ali zavzetost za stvari tega sveta, ker smo materialno bogati. Pred Bogom smo najbolj revna, uboga in bedna ljudstva, ker nimamo časa in srca zanj. Smo slepi za njegovo slavo in kraljestvo. Smo nagi, ker hodimo v mesu, ne v Duhu. Vladar Mesija nas kliče k pravemu bogastvu, k nedolžnosti novega človeka in k maziljenju Duha. In predvsem: k spreobrnjenju, da postanemo goreči.

Aba, Oče, vžgi nas, da bomo goreči za Vladarja, za Mesija Jezusa. Priznavamo ti svojo bedo in zaslepljenost. Krsti nas z ognjem, kakor si obljubil.

Sveti Duh, prvina Božjega kraljestva

Evangelij je mogoče oznanjati le po »Svetem Duhu, poslanem iz nebes« (1 Pt 1,12). V evangeliju se oznanja nastop Mesija, križanega in vstalega, ki je zdaj kralj, vladar vsega (pánton kýrios) in sodnik vesoljne sodbe (Apd 10,36.42). V evangeliju se učinkovito razglaša Jezusovo gospostvo, da mu morajo prisluhniti vsi in se mu podvreči. Razglaša se njegovo vladanje in s tem, da se mu ljudje podvržejo, se efektivno tudi že začenja. Ker Jezus zdaj vlada iz nebes z Očetove desnice, se ta vladavina dejansko lahko širi samo s pomočjo Svetega Duha, ki je poslan iz nebes. Zato je v absolutnem smislu samo v moči Duha mogoče reči (oznaniti, priznati), da je Jezus Gospod (kýrios Iesoûs, 1 Kor 12,3), se pravi, da je vladar on in ne cesar ali katera koli druga človeška oblast. Sveti Duh to Kristusovo gospostvo, to vladavino dejansko vzpostavlja na zemlji. Zato je Sveti Duh, poslan iz nebes, prvina, prvenec, prvi sad nebeškega kraljestva na zemlji. Zato mu moramo biti poslušni kot Gospodu, ki nas preobraža v Božjo podobo (2 Kor 3,18), se mu pustiti voditi (Rim 8,14), poslušati, kaj govori cerkvam (Raz 2,29), in ga ne žalostiti (Ef 4,30). Poslušati in podrejati se mu moramo kot točno temu: kot prvemu valu Božje oblasti, nebeške realnosti, Kristusove moči na zemlji.

»Božje kraljestvo ni jed in pijača, marveč pravičnost, mir in veselje v Svetem Duhu.«

Rim 14,17

Koronska kriza – kaj naj stori Jezusov učenec

Ob premišljevanju Psalma 11

Stopimo korak nazaj in poglejmo, kaj se dogaja v svetu. Znašli smo se v informacijski vojni. Gre za pravo vojno: ljudje množično umirajo, ker nimajo pravih informacij – takšnih ali drugačnih. Stave so visoke na obeh straneh.

Poglejmo, kdo je na eni in kdo na drugi strani tega spopada. Na eni strani, ki jo imenujem »uradna«, so politični voditelji s svojimi zdravstvenimi organizacijami, z množičnimi mediji in nato tudi z vzvodi prisile in organi pregona. Za njimi stoji samooklicani konsenz medicinske stroke, za njim pa velike farmacevtske družbe, katerih finančni interesi in lobistične moči niso neznani. Še za njimi stojijo vplivne gospodarske elite, nekakšni »arhonti«, arhitekti nove digitalizirane svetovne ureditve s komaj prikritimi željami po kreiranju javnega soglasja, po popolni oblasti in po množičnem nadzoru. Ob njihovem boku stojijo sociopatski verniki v tehniko, ki naj bi bila končna rešitev za vse človeške tegobe, s svojimi utopičnimi ali distopičnimi vizijami prihodnosti.

Na drugi strani, ki jo imenujem »skeptična«, je manjšinski del medicinskih strokovnjakov, ki ugovarjajo političnemu konsenzu, da je cepivo edina pot iz epidemije in da drugih zdravil ni. Ob njihovem boku najdemo mnoge pravnike, ki opozarjajo na kršitve mednarodnih pravnih konvencij ter mnogih lokalnih ustav in zakonov. Za njimi stojijo zapriseženi proticepilci, ki načelno ugovarjajo vsem cepljenjem. Ob njihovem boku so mnogi drugi, ki so v zadnjih desetletjih izgubili zaupanje v prevladujočo doktrino in prakso samooklicane medicinsko-farmacevtske stroke, ki na vseh področjih enostransko zagovarja in razvija kurativo in ne preventive. Za njimi so pripadniki različnih duhovnosti in novodobnih gibanj s komaj prikritimi strahovi, paranojami in blodnimi utopičnimi ali distopičnimi vizijami prihodnosti.

Nadaljuj z branjem “Koronska kriza – kaj naj stori Jezusov učenec” →

Primat učenčevstva

Kako lahko vemo, da je učenčevstvo res tisti prvi, najpomembnejši klic, ki prihaja od Boga do ljudi, tudi in še posebej do “vernih”? Da je tista primarna prizma, skozi katero smemo in moramo gledati vse “krščansko”?

Jezus in Nova zaveza govorita ves čas o učencih, samo trikrat pa o “kristjanih”. Ko Jezus pokliče človeka, ga vedno pokliče, naj hodi za njim – kot njegov učenec. Ljudi iz širše množice, ki potrebujejo od njega čudež, kliče k veri, tiste, ki naj bi bili ali mu hočejo biti osebno blizu, pa k učenčevstvu, življenju učenca. Prvo je evangelizacija, drugo življenje v novi zavezi z Bogom.

Nadaljuj z branjem “Primat učenčevstva” →

Novo sebovanje: Homo Dei

Vse sebuje (G.M. Hopkins). Sebovanje je bivanje kot jaz. Ohranjanje, izražanje, oddajanje mojega sebstva, tega kar sem, v svet. Jezus je prišel spremeniti, zamenjati, preustvariti, preobraziti, presnoviti, transsubstaciirati prav to.

Glavni način, kako sebujem, je moj notranji monolog oziroma dialog: tok misli v meni, ki si neprenehno sledijo. To je moj notranji svet. In Jezus je prišel očistit prav to (Mr 7,23). Ko se v tišini ustavim pred njim, Učiteljem in Gospodom, ko umolknem tudi navznoter, ne le na zunaj, ker čakam na njegovo besedo, kakor suženj svojega gospodarja, mu odprem srce, da dejansko vstopa vame in me preobraža tukaj, v globini. In če tukaj, potem vse in povsod. Ko vsaj za kratek čas neham sebovati – se vrteti okrog samega sebe, okrog lastnega repa – napravim prostor njemu, ki je moj novi jaz, novi človek, da me dejansko lahko presnovi od znotraj in vgradi svoje sebovanje vame. Zato se od tega trenutka naprej moje misli začnejo vrteti drugače, kot so se prej. Ker se menja njihovo gravitacijsko jedro. Takrat mi zbudi uho, v meni se zbuja Božja beseda, iz katere je vse ustvarjeno in iz katere sem ustvarjen jaz sam. Zdaj tudi na novo, iz Besede.

Nadaljuj z branjem “Novo sebovanje: Homo Dei” →

Osnovno vprašanje: Kako razlagati Sveto pismo?

Glede tega, kako beremo Sveto pismo, kako pristopamo k besedilom in kako ravnamo z odlomki, ki nam niso všeč, imamo v osnovi dve možnosti:

  1. Določene odlomke izberemo in jih naredimo za osnovo in merilo razlaganja celote (tako nastane slavni »kanon znotraj kanona«); okrog njih razporedimo vsa druga besedila; vse druge odlomke, ki (na videz ali v resnici) govorijo drugače, upognemo pod ta »kanon«, lahko s pomočjo alegorije, eisegeze in drugih interpretativnih prijemov. Tako lahko dobimo jasno definiran, pregleden in lepo urejen sistem verovanja, kjer je vse razumljivo in določeno.
  2. Pustimo vsem odlomkom, da govorijo z nezmanjšano močjo; ne upogibamo enega pod drugega, čeprav to lahko pusti paradokse, kontradikcije in oksimorone, ki jih ne znamo povsem razložiti, urediti, pojasniti, razvezati, razrešiti. Tako ne dobimo jasno preglednega teološkega sistema, ampak serijo močnih besed, ki nas klešejo in spodbujajo, spodbijajo in spodbadajo ter ljubeče napadajo z različnih smeri. To je eksplozivna mešanica, ki aktivno deluje v nas, da bi bili aktivni v Božjem kraljestvu.
Nadaljuj z branjem “Osnovno vprašanje: Kako razlagati Sveto pismo?” →

Molitev Kristusovega učenca

Po tvojem Duhu, ki deluje v moji notranjosti v umu in volji in čustvih moje duše, me spreminjaš od znotraj navzven, da bi »imel Kristusov um« (1 Kor 2,16), da bi veljal za »Kristusovega« (Mr 9,41), da bi bil napolnjen s »Kristusovim Duhom« (Rim 8,9), bil deležen »Kristusove krvi« (1 Kor 10,16), deležen »Kristusovega telesa« Nadaljuj z branjem “Molitev Kristusovega učenca” →