Sveto pismo, Primož Trubar in Slovenci

Svoje razmišljanje bi rad začel s tezo, ki je namenoma nekoliko pretirana. Glasi se takole:

Brez Svetega pisma in Primoža Trubarja morda sploh ne bi bilo Slovencev. Če ne bi bilo Trubarjevega literarnega delovanja, se slovenska narodna zavest morda sploh ne bi razvila.

V nadaljevanju želim podati nekaj utemeljitev za to namerno provokativno ugibanje.

Sveto pismo

Začeti moramo pri Svetem pismu kot poglavitnem navdihu in prevajalskem cilju Primoža Trubarja in na kratko spregovoriti o njegovih posebnostih, ki so pomembne za naš predmet. Izpostavimo lahko štiri:

• 

  Širina v času in prostoru. Sveto pismo je zbirka knjig, pravzaprav mala knjižnica, ki je nastajala kakih 1500 let v zelo različnih kulturah (od orientalskih do antičnih) in na različnih področjih (Egipt, Bližnji Vzhod, Mala Azija, Grčija, Rim).

• Pestrost zvrsti, jezikovnih registrov in vsebine. Zaradi svojega nastanka in tudi namena, najdemo v Svetem pismu najrazličnejša besedila: pripovedi, sage, sezname imen, legalne predpise, poročila, kronike, preroške oraklje in vizije, ljubezensko poezijo, modrostne izreke, korespondenco itd. Te zvrsti so nadalje izražene v različnih »jezikovnih registrih«: nekatera besedila so v privzdignjenem slogu in kultiviranem jeziku, druga so preprosta. Nekatera so izražena v posebnem pravnem žargonu, druga v jeziku filozofske polemike itd. Podobno velja za vsebino: zaradi svoje širine in obsega Sveto pismo zaobjema najrazličnejše človeške situacije in dejanja ter ubeseduje ves spekter človeškega mišljenja in čustvovanja.
• Zgodba oziroma zgodovina razodevanja Boga skozi konkretne človeške zgodbe. Sveto pismo (npr. za razliko od Korana) ni predvsem zbirka verskih zapovedi, predpisov in pravil. Zaradi svoje časovne razsežnosti je predvsem zgodba nekega odnosa, odnosa med Bogom in njegovim ljudstvom. Vedno so v ospredju konkretni posamezniki, ki se nanj odzivajo z vero (Mojzes), pa tudi z nevero (Izraelci v puščavi), s slavljenjem (Psalmi), pa tudi z obtožbami (Job). Za to zgodbo je značilna konkretnost (poimensko določeni posamezniki, konkretni kraji), realizem (ni idealnih junakov) in demitologizacija (monoteizem odvzame »božanski sij« naravnim silam). Zgodba je odprta, še traja, ni še zaključena.
• Kerigmatična narava besedil, ki kličejo in vabijo h konkretnem odzivu. Biblična zgodba ni informativne narave, ampak poziva bralca oziroma poslušalca k odločitvi, k aktivnemu sprejetju sporočila in osebni vključitvi v Zgodbo. Narava besedil ne dopušča pozicije »neprizadetega opazovalca«, od vsakogar zahteva »da« ali »ne« kot odgovor na Božji »da«, ki se sliši prav v teh besedilih.

Primož Trubar

Trubar se je – skupaj z drugimi protestanti – znašel nagovorjen in vključen v Zgodbo Svetega pisma. Za prve reformatorje je Biblija predstavljala zaklad, ki je bil zakopan stoletja, zdaj pa je nenadoma spet najden. Poleg tega je reformirana teologija ponovno postavila v ospredje Božjo besedo kot glavno sredstvo komunikacije med Bogom in človekom. Ta premik je za nas Slovence odločilnega pomena. Božja beseda, ki je zapisana v Svetem pismu in ki oživi v krščanski pridigi, mora biti nujno razumljiva. Edino tako je lahko človek nagovorjen in pozvan k odgovoru, povabljen k veri, ki pomeni razumen in oseben pristanek na razumljeno in doživeto Božjo besedo. Za razliko od (tedanjega) katoliškega nauka in prakse, kjer so v ospredju zakramenti, ki delujejo »sami od sebe« (saj jih sprejmemo preprosto z opravljanjem obredov: zaužitje, poškropitev z vodo, maziljenje itd.), je tukaj poudarjeno osebno razumevanje, razumno sprejetje verbalnega sporočila.

Tako je tudi Trubar začutil nujo posredovanja Božje besede, biblične zgodbe odrešenja, svojim rojakom. Zato se je v svojem prvem izgnanstvu, po letu 1548, lotil dela in napisal, prevedel oziroma priredil prvo slovensko knjigo, Katekizem, ki je izšla leta 1550 pretežno na njegove lastne stroške. Vsak, kdor je knjigo prebral, ve, da gre pravzaprav za kratko Sveto pismo, saj povzema vse glavne točke svetopisemskega sporočila. V knjigi je velik delež neposrednih navedkov svetopisemskega besedila Stare in Nove zaveze, poleg tega pa še precej parafraziranih odlomkov.

Pri pisanju prve knjige se je moral Trubar soočiti z vrsto odločilnih vprašanj, ki so usodno zaznamovala nadaljnjo usodo našega knjižnega jezika. Prva dilema je bila, kateri jezik naj izbere, saj pri svojem delu ni imel predhodnikov (tako je bil prepričan sam, za redke rokopisne zapise slovenskega jezika očitno ni vedel). Velika težava je bil obstoj mnogih dialektov (Trubar se nekje pritožuje, da ima skoraj vsaka vas svojo govorico – ta razdrobljenost je bila zaradi neobstoja enotnega narodnega jezika in šolstva še večja kakor danes). Poleg tega so današnji »Slovenci« bivali v treh različnih političnih entitetah: v deželi Kranjski, Spodnji Štajerski in Koroški ter ponekod drugod.

Nadalje so okoliščine ter značaj in pomembnost bibličnega sporočila po eni strani zahtevale, da bi bilo dostopno čim širšemu krogu ljudi, saj tudi drugi slovanski narodi (v današnjem smislu besede) niso imeli Svetega pisma. Po drugi strani pa je prej omenjeno protestantsko načelo razumljivosti zahtevalo, da naj bo besedilo Katekizma razumljivo tudi preprostim ljudem.

Zato se je Trubar odločil po svoje: Biblije ni prevajal samo za lokalni, kranjski dialekt, niti v nek skupni (južno-, jugozahodno-) slovanski jezik, temveč je knjigo namenil »Vsem Slovencom« (prva uporaba besede Slovenec!). Odločil se je nekje na sredi. Svoje domače, rašiško narečje, ki je bilo verjetno zelo blizu tudi ljubljanski govorici, je izbral namenoma, zato da bi ga lahko razumeli »vsi Slovenci«. Sedem let pozneje je svoje pojmovanje »slovenskega« jezika natančno opredelil: »Pri tem prevajanju sem se potrudil glede besed in sloga, da bi ga utegnil z lahkoto razumeti vsak Slovenec, bodisi Kranjec, Spodnještajerec, Korošec, Kraševec, Istran, Dolenjec ali Bezjak. … Nenavadnih in hrvatskih besed nisem hotel primešavati.«[1] Takšen je bil »jezikovni razmislek« v ozadju prve slovenske knjige.

***

Trubarjeva lingvistična inovacija oziroma pretanjena jezikovna intuicija je na odločilni preizkus naletela pet let po prvem Katekizmu. Peter Pavel Vergerij je tedaj spodbujal Trubarja k prevajanju Svetega pisma v jezik, »ki bi bil razumljiv vsem Slovanom ali vsaj velikemu delu«.[2] Trubar se je sprva upiral, ker se ni čutil sposobnega. Nazadnje je le pristal, vendar pod pogojem, da bo dobil strokovno pomoč in da bo prevajal v svoj »slovenski« jezik, kakor je storil že v svoji prvi knjigi in kakor ga je natančno opredelil v predgovoru k Evangeliju sv. Matevža (1555) in pozneje v prvi del Nove zaveze.

Če bi pogledali na ta »jezikovni spor« med Vergerijem in Trubarjem z zadostno mero neprizadetosti in distance, bi pravzaprav lahko pritrdili Vergeriju. Ta je imel pred očmi proces, ki je bil običajen pri vseh večjih evropskih jezikih: za narodni jezik je obveljal osrednji dialekt nekega precej večjega govornega področja. Tako smo dobili nemščino, italijanščino, francoščino in druge jezike in posledično s tem tudi nemško, italijansko, francosko itn. narodno zavest, medtem ko so manjši pokrajinski dialekti (ki pa so bili še vedno precej večji od naših narečij) ostali na svoji lokalni ravni in tako niso postali »narodotvorni«. Vergerij je po tej analogiji razmišljal o (južno-?) slovanskem jeziku in narodu – lahko bi rekli povsem razumno in umestno.

Z nekoliko pretiravanja lahko nastanek, ali vsaj odločilno potrditev »ideje slovenstva« precej natančno datiramo: 24.–27. januar 1555. V teh dneh sta se v prisotnosti nekaterih uglednih protestantskih teologov v Ulmu sestala Vergerij in Trubar ter po daljši razpravi prišla do naslednjega kompromisnega sklepa: Vergerij bo priskrbel finančna sredstva, Trubar pa se bo lotil prevajanja Svetega pisma v svoj »slovenski« jezik ter hkrati organiziral in nadzoroval prevajanje v hrvaški jezik, ki ga bo opravljal nekdo drug. Odločitev je bila ključna vsaj v tem pogledu, ker je zaradi Vergerijeve finančne pomoči projekt zares stekel in smo imeli Slovenci že v dveh letih natisnjeno polovico Nove zaveze z obsežno in pomembno Dolgo predguvorjo.

Po tem jezikovnem načelu razlikovanja slovenskega jezika od hrvaškega je Trubar v letih 1560–1564 nadaljeval svoje delo v Biblijskem zavodu v Urachu, prvi svetopisemski družbi v svetovnem merilu. Na to kaže že razdelitev vlog v tej instituciji: Trubar je bil zadolžen za prevajanje v slovenščino, Dalmata in Konzul pa za hrvaške prevode.

Po prenehanju delovanja zavoda je Trubar samostojno nadaljeval svoje prevajanje. Do leta 1567 je prevedel še nekaj Pavlovih pisem in Psalme, pomembno starozavezno knjigo. Novo zavezo je dokončal po desetletnem premoru, leta 1577 in jo potem leta 1582 ponatisnil v dveh knjigah.

Trubarjevo delo je dokončal Jurij Dalmatin, njegov učenec in varovanec, ki ga je Trubar vzdrževal in mu pomagal do izobrazbe. Leta 1584 smo Slovenci dobili svojo Biblijo, prevod celotnega Svetega pisma, kot dvanajsti izmed sodobnih svetovnih jezikov.

Pomen za slovensko narodno identiteto

Prevajanje Svetega pisma v slovenščino, na novo definirani jezik, ki naj bi služil točno določenemu govornemu področju, je bilo zahtevno delo. Zaradi vsebinske pestrosti in literarne kompleksnosti je zahtevalo kodificiranje mnogih različnih struktur in načinov izražanja v mladem jeziku. Zaradi svoje obsežnosti je to dejanje nehote utemeljijo in zarisalo totaliteto jezika, v katerem je bilo opravljeno, in ga s tem dvignilo na raven, ki je lahko postala narodotvorna. Če bi Slovenci ostali pri Katekizmu in Abecedniku iz leta 1550, bi ti dve knjigi lahko obveljali kot lokalna, pokrajinska zanimivost, ki ne bi imela narodotvornega učinka.

Da so bile jezikovne predstave v 16. st. bistveno bolj odprte, kot se nam zdi ali kot so danes, nam kažejo že sama Trubarjeva besedila. Čeprav je slovensko govorno področje in slovenski jezik precej natančno definiral, je k njemu občasno še vedno prišteval tudi določena hrvaška narečja. Do hrvaščine ima ambivalenten odnos: nekje piše, da jo Slovenci povsem dobro razumejo, drugje pa, da za silo. Za primer si oglejmo Trubarjev pripis na koncu predgovora v Catechismus z dvejma izlagama (1575):

»V tim textu tiga Katekizma te ene bessede koker kersčenik, kristian, Jezus ie v grob položen, Jezus ie pokopan inu tim glih, se unglih vmei Krainci, Sloveni inu Krovati tolmačio. Na tim se nema oben zmotiti, zakai obuie ie prou. Oli ty pridigarij imaio vsak v sui deželi per enim tolmačenu ostati inu tih bessed vsak praznik drigači ne preminovati.«[3]

Seveda pa to ne pomeni, da Trubar ni razlikoval med slovenščino in hrvaščino oziroma da je razumel »Windischer Sprache« kot »slovanski jezik predvsem na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem«, kakor zatrjuje zgodovinar Peter Štih. Trubar je razlikovanje med slovenščino in hrvaščino najjasneje izrazil v že omenjenem nemškem posvetilu v Ta prvi del tiga Novega Testamenta. Glede hrvaškega jezika tam najdemo tole izjavo: »Mi Kranjci in Slovenci(!) ga razumemo za silo, a mnogo bolje kakor češki, poljski ali lužiški jezik; prav tako oni našega.«[4] Priznava torej bližino, ne pa identičnost obeh jezikov, medtem ko so ostali slovanski jeziki nekaj povsem drugega.

Drugačno je bilo stališče Adama Bohoriča, sodelavca pri Dalmatinovi Bibliji in pisca prve slovenske slovnice. Ta v predgovoru v Zimske urice proste jasno razlikuje med (vse)slovanskim jezikom in kranjskim narečjem.[5] Bohorič izrecno zatrjuje, da so vsi Slovani kljub narečnim razlikam »od morja do morja … enega jezika« in se pri tem sklicuje ravno na narečne razlike na nemškem govornem področju, ki ne ukinjajo dejstva, da obstaja en nemški jezik in en nemški narod.[6]

Zdi se, da so za temeljno, odločilno potrditev in uveljavitev Trubarjevega dosežka poskrbeli njegovi ideološki nasprotniki. Tomaž Hren (oziroma njegov sodelavec Janez Čandek) je v lekcionarju Evangelia inu listuvi (1613) samo predelal Trubarjevo oziroma Dalmatinovo besedilo. Očitno ni razmišljal, da bi pisal v kakšnem drugačnem jeziku ali da bi se morda naslonil na povsem katoliško tradicijo glagolice (in s tem cerkvene slovanščine), ki v tistem času še ni povsem izginila iz naših dežel. Podobno velja za vse ostale poznejše katoliške knjige. S Trubarjem in Dalmatinom je bil slovenski jezik odločilno kodificiran in »kanoniziran«. Njuni ideološki nasprotniki so ga sprejeli kot dokončno dejstvo. Tudi v prevajalskem smislu so katoličani sprejeli Dalmatinov prevod Svetega pisma: vsi lekcionarji iz 17. in 18. stoletja slonijo na Dalmatinovem besedilu, priznanje pa so mu dali tudi sodelavci pri tako imenovanem »Japljevem prevodu«, prvi slovenski katoliški izdaji Svetega pisma, saj so se precej naslanjali na njegov prevod.

***

Za zaključek se še enkrat ozrimo k Svetemu pismu. Očitno je v njegovem besedilu in strukturi moč, ki lahko v izjemnih okoliščinah, kakršne so bile slovenske, odločilno sodeluje pri »spočetju«, če ne že »rojstvu« naroda. V tem smislu smo Slovenci na nek poseben, izjemen način »kreatura Božje besede«. Ta izraz je nedavno uporabil Marko Kerševan. Izposodil si ga je od Luthra, ki je z njim označeval krščansko Cerkev kot skupnost ljudi, ki nastane kot posledica delovanja Božje besede. Kerševan je to predstavo smiselno razširil in prenesel na celoto našega naroda. Glede na predstavljena dejstva v zvezi z delom in odločitvami Primoža Trubarja, lahko zgolj sklenemo, da je takšna oznaka povsem upravičena.

Dodamo lahko še to, da je omenjena stvariteljska moč Božje besede – ki se je tako odločilno izkazala v naši zgodovini, moč Besede, ki nagovarja posameznika in skupnost ter nas sooča s temeljnimi eksistencialnimi vprašanji in nas izziva k dejavni veri in človečnosti – prav tako pomembna tudi za obstanek in nadaljevanje naroda in vsakega posameznika. Ravno v Zgodbi Svetega pisma se razkriva pravo obličje Boga, ki vstopa v človeški čas in prostor, in tudi pravo bistvo in smisel človeka – posameznika in skupnosti –, ki je povabljen, da zavzame svoje mesto v Njej.

Matjaž Črnivec,
november 2007 in oktober 2008

---

[1] Nemško posvetilo v Ta prvi dejl tiga Novega testamenta, 1557; nav. po Mirko Rupel: Slovenski protestantski pisci, Ljubljana, Državna založba Slovenije ²1966, str. 80.

[2] Mirko Rupel: Primož Trubar, Ljubljana, Mladinska knjiga 1962, str. 87.

[3] Nav. po Igor Grdina (ur.): Zbrana dela Primoža Trubarja II, Ljubljana, Rokus 2003, str. 55-56.

[4] Nav. po Mirko Rupel: Slovenski protestantski pisci, str. 72–73.

[5] Bohorič priznava, da kranjsko narečje razumejo tudi Spodnještajerci in Korošci, zato svojo knjigo posveča vsem trojim; glej Adam Bohorič: Zimske urice proste, Maribor, Založba Obzorja 1987, str. 20.

[6] N. d., str. 15.