Sveta domišljija

Najprej moram opozoriti, da je izraz »domišljija« v slovenščini problematičen, ker zveni negativno, slabšalno in ima prizvok utvare, nečesa neresničnega. Temu se pridružuje še izpeljanka »domišljav«, ki označuje izredno slabo značajsko lastnost. Imamo sicer še drug izraz, »predstava«, oziroma »predstavna zmožnost«, vendar ta ni splošno uveljavljen. Angleži so v tem primeru na boljšem, za domišljijo v slabem pomenu imajo izraz »fancy«, za domišljijo v dobrem pa »imagination«. V nadaljevanju bom izraz »domišljija« uporabljal v tem drugem pomenu.

Spodbudo k »sveti domišljiji« lahko prepoznamo v bibličnem klicu k »prenovi našega uma« (Rim 12,2). Bog Oče želi po Svetem Duhu tako preoblikovati, preobraziti naš notranji svet, naš miselni »ustroj«, da bo v soglasju, sozvočju, harmoniji s Kristusovim. »Mi pa imamo Kristusov um« (1 Kor 2,16)! Eno od področij tega uma, ki naj bi bil preobražen – morda je to celo najpomembnejše področje! –, je sposobnost predstavljanja in zamišljanja stvari, ki jih ne vidimo oziroma ki jih še ni. Na nekem mestu je v tem smislu označena sama biblična vera (Heb 11,1), na drugem mestu biblično upanje (Rim 8,24–25).

V najširšem in najglobljem smislu gre pri »domišljiji« za celovito predstavo o vsem svetu, o vesolju, o Bogu, ki ga je (ali pa ga ni) ustvaril, o našem mestu v njem; gre za razbiranje smisla, ki vse usmerja, in za videnje prihodnosti, ki nas čaka. Čisto preprosto dejstvo je, da imamo ljudje glede tega zelo različne predstave oziroma zamisli. Svojo zamisel o vsem tem pa ima seveda tudi Bog, saj je stvarnik. Vsaka stvaritev, vsak izum namreč najprej obstaja samo v domišljiji svojega ustvarjalca, kot zamisel o nečem, kar bi lahko bilo, pa še ne obstaja. Na ravni vsega, kar obstaja, ima to vlogo nedvomno Bog. On ima torej svojo zamisel dobesedno o vsem in nas vabi, da se mu pridružimo v tem »zamišljanju« preteklosti, sedanjosti in prihodnosti vsega obstoječega.

Ena glavnih »duhovnih vaj« za tiste, ki so stopili na pot Jezusovih učencev, je torej urjenje v novi domišljiji, v preobražanju naših predstavnih sposobnosti, tako da postajajo vse bolj podobne Božjim.

Glavno »orodje« za to urjenje je Velika zgodba, ki jo je Bog naslikal in jo še slika na velikem platnu vesolja in zgodovine. Ta zgodba sega od stvarjenja, prek Izraela, do Mesija Jezusa, ki je njen vrhunec (Božja Beseda/Logos/Smisel/Pripoved, ki postane človek); zdaj smo v drugem delu pripovednega loka, ko naj bi Cerkev kot Mesijevo telo to zgodbo razglasila »do skrajnih mej sveta«; nato pride končna »prenovitev vsega« (Apd 3,21; apokatastasis panton). Eden od razlogov, zakaj je Sveto pismo tako obsežno, je prav v tem, da človek očitno potrebuje to obilno zakladnico Zgodbe in zgodb, ki prenavljajo, ki odpirajo oči za nove možnosti mišljenja, upanja, verovanja in delovanja v ljubezni.

Sveto pismo je torej »veliko orodje«, s katerim Bog preobraža našo domišljijo – seveda, če mu dopustimo. Težava je namreč v tem, da naša vnaprejšnja prepričanja in predstave pogosto ustavljajo stvariteljsko moč Božje besede in ji ne pustijo, da bi nas res preobrazila, da bi preobrazila naš miselni »ustroj«, načine in vzorce, kako mislimo in kako si zamišljamo. Zato je prav, da se Besedi bližamo s svetim strahom. Takšnim Bog osebno obljublja, da bo pri njih prebival (Iz 57,15 in 66,2). Zato moramo v nekem smislu začeti pri naši »domišljiji« oziroma »zamisli«, kaj sploh je Sveto pismo in kaj naj pričakujemo, ko se spuščamo v njegovo zgodbo. Že tukaj, pred prvim korakom, potrebujemo Božjo pomoč in očiščenje. Lahko molimo skupaj s psalmistom: »Odpri mi oči, da bom gledal čudeže tvoje postave.« (Ps 119,18)

Ko temu Orodju pustimo prosto pot, bo ena prvih opaznih sprememb naše dojemanje »narave«, se pravi sveta, ki ga je Bog ustvaril. Za vsemi na videz nepomembnimi podrobnostmi narave se namreč skriva šepet te iste Zgodbe. Ko vanjo vstopimo skozi Vrata, se nam začnejo razkrivati »smisli vseh ustvarjenih bitij«, kot so rekli krščanski mistiki. Narava sama po sebi – če jo uspemo gledati z Božjimi očmi – je »nabita z Božjo veličino« (Gerard Manley Hopkins). V vsaki na videz nepomembni malenkosti čaka skrivnost, ki nas vabi, da se ji pridružimo v petju njene tihe hvalnice Stvarniku. »Vse stvari služijo tebi« (Ps 119,91). Narava sama s svojo nepregledno pestrostjo, razsipno raznolikostjo, ki na videz ne služi ničemur, izpoveduje zgodbo o Božji radodarnosti in o osupljivi, na trenutke grozljivi, prepadni lepoti. »Brezno kliče breznu« (Ps 42,8). Prostranstvo nočnega neba, nepredstavljiva razsežnost vesolja, je samo živa in resnična slika, »ikona« širine Božje domišljije, prostranstva njegove modrosti, njegovega načrta, njegove ljubezni, njegovega daru – že sámega daru bivanja, še bolj pa daru odrešenja.

Poleg »velikega orodja«, ki je Sveto pismo, pa nam je za kultivacijo domišljije Bog milostno podaril še obilico malih, pomožnih orodij. To so dela, ki spadajo na področje človeške umetnosti. Samo pomislimo: tudi pri umetnikih govorimo o »navdihu« – ne sicer takšnem, kot pri Svetem pismu, vendar pa spet tudi ne povsem drugačnem. Če se komu zdi to stališče premalo pobožno, mu predlagam, naj si prebere začetek Pavlovega pisma Titu, kjer Pavel navaja poganskega pesnika (Epimenida, ki je bil povrh vsega še svečenik, se pravi kultno vključen v poganstvo) in ga celo imenuje za preroka (Tit 1,12–13)! Ker Grki, ki jim je bilo sporočilo namenjeno, niso poznali Stare zaveze, je Pavel posegel po njihovih pesnikih. To je storil tudi ob drugih priložnostih (prim. Apd 17,28; 1 Kor 15,33). Umetnost torej lahko (vsaj pogojno) v naš sedanji svet prepušča nekaj »Božje vizije«, »Božje zamisli«, »Božje domišljije« – in nas vabi k »veseli vadbi« v njej. Tako umetniško ustvarjanje kakor uživanje v umetnosti ima lahko pridih nečesa rajskega. To velja za vse vrste umetnosti; še posebej pa bi morda lahko izpostavili instrumentalno glasbo, ki je sama po sebi povsem abstraktna, vendar nas spodbuja, da vstopimo v njen svet in ga naselimo z vedno novimi smisli in zamislimi. Naj bom torej malce provokativen: k duhovni rasti in krščanskemu posvečenju torej »naravno« spada tudi razvijanje dobrega okusa za umetnost, saj je »sestra preroštva«. In glede na to, kakšno vlogo ima umetnost v sedanji družbi, je to že skoraj revolucionarno, preroško dejanje!

In prav ob tem razmisleku si morda lahko drznemo še korak dlje. Vaja v »Božji domišljiji« za svoj cilj nima samo našega posvečenja v tem času, kakor da bi bilo to, kar počnemo sedaj, povsem ločeno od tistega, kar prihaja – od Božjega kraljestva, novega stvarstva, od »slave, ki se ima razodeti«. Ne, Božje kraljestvo je skrivnostno že med nami in že imamo »prve sadove Duha«, ki je predplačilo, ara prihodnjega Dobrega (prim. Rim 8,18.23; Ef 1,14). Prava, sveta, čista, svobodna domišljija ni nič manj kot obnovljena Božja podoba. Bog kot stvarnik je stvarnik ravno v tem, da si zamisli nekaj dobrega, lepega, polnega svežega življenja in to tudi uresniči. Tako naj bi imel tudi človek, Adam, Adamov potomec, oziroma natančneje potomec Drugega Adama, močno in jasno domišljijo, ki v Božje stvarstvo skupaj z Bogom prinaša nove lepote, nove možnosti, nove globine, nove smisle, nove radosti. Takšno bo bivanje, ko bo dokončno nastopila Božja vladavina in bo prevara greha in smrti nepreklicno odstranjena. Nepreštevno pomnoževanje sproščene, ljubeče, globoke stvariteljske domišljije, ki prekipeva iz Očetovega studenca v nešteto studencev Božjih otrok in se veličastno razliva po vsem stvarstvu, ga v hvaležnosti in veselju simfonično dviga k Bogu ter prenavlja in širi v vedno novih zamislih, vizijah, zgodbah in stvaritvah. To je vizija dinamične večnosti, ki bo vse prej kot dolgočasna.

Na svoj način – omejeno, nepopolno, a resnično – na to kaže tudi človeška sposobnost za umetniško snovanje, poiesis. Prav v tem dejanju namreč človek postane majhen stvarnik – in je zato lahko podoben svojemu izvirniku, če pa uzurpira njegovo mesto (kar se umetnikom žal nemalokrat zgodi), postane Lucifer, ki je padel, ker ga je hotel izpodriniti (Iz 14,12sl.). To samo potrjuje, da umetnost kaže v pravo smer: v sproščeno, pravo, resnično, veselo, bohotno, žuborečo kreativnost kraljestva, ki prihaja in ki je skrivoma že tu. Tam bomo vsi umetniki. Sveti Duh navdihuje novo pesem.

Zaključimo lahko z molitvijo za osebno posvetitev iz anglikanske Knjige skupne molitve:

»Vsemogočni in večni Bog, tako pritegni k sebi naša srca, tako vodi naš um, tako napolni našo domišljijo, tako usmerjaj našo voljo, da bi bili popolnoma tvoji, povsem posvečeni tebi; in potem nas uporabi, te prosimo, po tvoji volji ter vedno na tvojo slavo in v dobro tvojega ljudstva; po našem Gospodu in Odrešeniku Jezusu Kristusu. Amen.«