Umrli in vstali s Kristusom

Novozavezna etika in duhovna formacija Jezusovih učencev

Življenja zgodnjekrščanskih skupnosti v prvi vrsti ne določajo pravila oziroma zapovedi, temveč dogodek. Velikonočni dogodek – Jezusova žrtvena smrt na križu in njegova nepreklicna vrnitev v življenje, s katero je »postavljen za Božjega Sina v moči« (Rim 1,4). Ta dogodek se verujočim razkriva kot dokončno razodetje Boga in hkrati njegov odločilni poseg v svet, s katerim je v naš čas že lansirano novo stvarjenje. Prek krsta in z darom Svetega Duha se ta dogodek vpisuje v način bivanja Jezusovih učencev in usodno opredeljuje njihovo identiteto: »S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja.« (Rim 6,4) »Če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo.« (Jn 3,5) Gre za nič manj kot temeljno spremembo subjektivitete, se pravi, kako je »jaz« jaz v verujočih (prim. Gal 2,19–20).

Nadaljuj z branjem →

Petnajst tez za ponovno utelešenje cerkve po četrt stoletja

Pred točno petindvajsetimi leti mi je Aleksander France, brat v Kristusu, ki zdaj že dalj časa počiva pri Njem, poslal osnutek prevoda Simsonovega udarnega besedila Petnajst tez za ponovno utelešenje Cerkve, ki je leto prej nastalo v nemščini. Imelo je naslednji pripis: »Prosim, da proučite naslednje teze in jih predložite svojemu pastorju.« Prevod sem pregledal in ga nemudoma poslal vsem svojim znancem v krščanskih krogih.

Nadaljuj z branjem →

1600-letno suženjstvo cerkve

Kristusovo telo, cerkev, Božje ljudstvo, je bilo 1600 let (40 × 40) ujeto v sheme in strukture vladarstev in oblasti tega sveta. Ne samo navzven, v smislu sodelovanja z njimi, prejemanja ugodnosti, subvencij in privilegijev, širjenja evangelija s silo ipd., temveč tudi navznoter, glede notranje dinamike bogoslužja in ureditve skupnosti. Vzorci, strukture in oblike oblasti v zunanji družbi so vplivali na razumevanje avtoritete v krščanskem občestvu in posledično na njegovo notranje delovanje. Ta proces se je začel že v 2. stoletju, zapečatil in dokončno uveljavil pa se je z letom 313, ko je krščanstvo postalo favorizirana (in kmalu zatem tudi edina dovoljena) religija rimskega cesarstva. Po vzoru človeških oblasti in religij se je znotraj telesa oblikovala ločitev na klerike in laike (tudi če se tako ne poimenuje!), ki v praksi pomeni, da večino opravil Kristusovega telesa prevzame majhna skupina voditeljev, ostali udje pa so pasivni, atrofirani, odmirajoči. Voditelji pa so ponavadi pregoreli – sploh, če so vestni. Namesto telesa, kjer vsak ud prispeva (1 Kor 12,6–7; 14,26; Ef 4,16) in so-deluje, imamo nekakšno združbo, kjer je večina nedejavna in kjer vodilni pogosto prevladujejo po zgledu oblasti tega sveta (Mr 10,42). Gre za shod po vzoru imperialne javne službe, precej birokratski, ne pa za svetišče Kristusovega telesa, kjer Duh močno in učinkovito deluje po vsakem udu; telesa, ki se širi in razrašča v majhnih svetih skupnostih (Mt 18,18–20) po vsem svetu (Mt 28,18–20; Kol 1,6).

Nadaljuj z branjem →

Martin Luther o hišni cerkvi

Tretja vrsta bogoslužja, ki je v skladu s pravim evangeljskim redom, pa se ne sme dogajati tako javno, na trgu med vsemi mogočimi ljudmi. Tisti, ki si iskreno želijo biti kristjani in izpovedovati evangelij z rokami in usti, se morajo vpisati z imenom in se zbirati na samem v kakšni hiši, da bi molili, brali, krščevali in prejemali zakrament ter se vadili v ostalem krščanskem delu. V takšnem redu je mogoče človeka, ki se ne obnaša krščansko, prepoznati, kaznovati, poboljšati, zavreči ali izključiti – po Kristusovem pravilu v Mt 18. Tukaj je mogoče tudi vsem kristjanom naložiti dajanje miloščine, ki se jo daje prostovoljno in deli med revne – po zgledu svetega Pavla v 2 Kor 9. Tukaj ni potrebnega mnogo veličastnega petja. Tukaj bi lahko izvajali krst in zakrament na kratek in preprost način ter vse usmerjali k besedi in molitvi in ljubezni. Tu bi morali imeti dober kratek pouk (katekizem, katehezo) o veri (veroizpovedi), desetih zapovedih in očenašu. Skratka, če bi imeli ljudi, ki si iskreno želijo biti kristjani, bi se oblika in red hitro napravila. Toda jaz zaenkrat ne morem in nočem urediti ali vzpostaviti takšne skupnosti oziroma shoda. Nimam namreč primernih ljudi za to, niti ne vidim, da bi si mnogi tega močno želeli. Če pa se bo zgodilo, da moram to storiti, da bodo tako pritiskali name s prošnjami, da z dobro vestjo tega ne bom mogel zavrniti, bom rade volje opravil svoje delo in pomagal najbolj, kar morem. Zaenkrat pa bom ostal pri prej omenjenih dveh vrstah bogoslužja in pomagal spodbujati javno bogoslužje med ljudstvom, ki uri mlade ter druge kliče k veri in jih privablja z oznanjevanjem (pridigo), dokler tisti, ki iskreno hočejo biti kristjani, ne najdejo drug drugega in se ne povežejo med sabo – da zaradi tega ne bi prišlo do strankarstva, če bi to delal po svoji glavi. Kajti mi, Nemci, smo divji, vihravi ljudje, pri katerih ne gre lahkomiselno vpeljevati česa novega, razen kadar je to najbolj nujno.
Martin Luther: Deutsche Messe, Wittemberg, 1526 (del predgovora)

Nadaljuj z branjem →

Katera zemlja želiš biti?

Poslušajte! Sejalec je šel sejat. Pri sejanju je nekaj semena padlo ob pot. Priletele so ptice in ga pozobale. Drugo je padlo na kamnita tla, kjer ni imelo veliko prsti. Hitro je pognalo, ker ni imelo globoke zemlje. Ko pa je sonce vzšlo, ga je ožgalo, in ker ni imelo korenine, se je posušilo. Spet drugo je padlo med trnje, in trnje je zrastlo ter ga zadušilo, da ni obrodilo sadu. Druga semena pa so padla na dobro zemljo, rastla, se množila in dajala sad; eno je obrodilo trideseternega, drugo šestdeseternega in spet drugo stoternega.
Evangelij po Marku 4,3–8

Jezus sam je povedal, da je ta prilika ključna za razumevanje vseh ostalih prilik (Mr 4,13) – in s tem Jezusa ter Božjega kraljestva. Bistvenega pomena je tudi za učenčevstvo, ker govori o pomnoževanju. Odločilno vlogo v tej priliki ima zemlja – kakšna je, kakšna je njena kvaliteta. Ob tem se lahko spomnimo na še eno prispodobo iz evangelijev: »Nihče, kdor položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo.« (Lk 9,62) Jezusov evangelij je predstavljen kot plug, ki orje skozi svet.

Nedavno mi je bilo rečeno: »Plug evangelija mora zarezati globoko, sicer ne boste videli sadu. Obrniti mora stvari globoko v vas.« Ko sem se sprehajal po Barju, so se mi same od sebe ponudile naslednje slike, ki ilustrirajo različne oblike tretje in četrte »zemlje« iz Jezusove prilike, oziroma natančneje, različne stopnje, koliko so zorane in s tem rodovitne.

Nadaljuj z branjem →

Motiv za evangelizacijo

Zakaj naj bi prav vsak Jezusov učenec aktivno delil evangelij z drugimi? Kaj naj bi ga navdihovalo, gnalo, spodbujalo k evangelizaciji? V krščanskih krogih najdemo različne odgovore, ki naj bi osmislili in pojasnili ta klic ter spodbudili učence k akciji.

Tako kot pri vsem ostalem moramo tudi pri tem vprašanju izhajati iz Jezusa osebno. Iz njegovega srca. Kakšen je bil njegov motiv? Zakaj je oznanjal on?

Nadaljuj z branjem →

Molitveni pohod

Zakaj so redni molitveni pohodi oziroma sprehodi tako pomembni in tudi tako koristni za posameznikovo duhovno zdravje in rast?

Zato, ker takrat delujemo apostolsko. Čeprav morda v zelo omejenem smislu, takrat gremo (poslušen odziv na “Pojdite!” iz Mt 28,19), stopimo ven v svet, kamor je poslan Božji Sin in kamor smo z njegovo besedo in Duhom poslani mi. In tam, v svetu zastopamo in predstavljamo njega, molimo za njegov prihod, uresničeno voljo, dobro vse-urejajočo sodbo. In oznanjamo Stvarnika, ki ima vse v lasti in nam podarja vse, in Kralja, ki je daroval sebe za vse in prihaja sodit vsem.

V tem položaju smo stoodstotno usklajeni z Božjim srcem, njegovim načrtom, voljo, ljubeznijo. Njegovim bistvom, bitjem. Tudi če ne naredimo veliko in ne nagovorimo veliko ljudi, tudi če samo tiho molimo za njih in za ves kraj in potrpežljivo čakamo in iščemo človeka miru.

Ko hodimo ven iz toplega udobja svojega doma v mrzek svet okrog nas, posnemamo Božjega Sina, ki je zapustil ljubeče nebeško domovanje in se podal v sovražni svet. Za nas.

“Pojdi in tudi ti delaj enako!”
“Božji duh je vel nad globinami.”
“Duh veje, kjer hoče.”
Lk 10,37; 1 Mz 1,2; Jn 3,8

Tako se trenira in utrjuje apostolska narava cerkve.

Poslušnost in ljubezen

Zakaj je poslušnost Bogu tako pomembna, da je celo izenačena z ljubeznijo do njega? “Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi” (Jn 14,15.21.23; 15,10.14). Kako sta lahko poslušnost in ljubezen eno in isto? Ali ni poslušnost nekaj precej bolj hladnega, trdega, formalnega, tudi prisilnega?

Poslušnost je z ljubeznijo izenačena zato, ker nam Bog prek svoje besede posreduje, izliva, podarja samega sebe. Njegovi ukazi so stvariteljski ukazi; ko jih poslušamo, jih čuvamo, se jih držimo in jih udejanjamo, dejansko nastaja nova resničnost, Božje kraljestvo, novo stvarjenje. Kdor je poslušen Božjim besedam, v njih sprejema Boga samega, njegovo podarjanje, iztekanje navzven. “Beseda je bila Bog” (Jn 1,1). In je. Ker ga ljubi, ga sprejema, in ker ga sprejema, ga ljubi. Vse veliko Kristusovo delo odrešenja na križu ima za cilj to, da se odstranijo vse ovire za človeško poslušnost. Odstranjen je greh, ki je odtujenost in sovražnost Bogu, zavračanje Boga-v-podarjanju-samega-sebe prek svoje besede. Novi človek, ustvarjen skladno s podobo Božjega Sina, z veseljem upošteva in dela vse, kar mu govori Oče (Ps 40,9).

Poleg tega pa je prva in glavna beseda, ki naj bi ji bili poslušni, zapoved ljubezni. Tako stara zapoved (5 Mz 6,5 in 3 Mz 19,18, povzeta v Mt 22,37.39), kakor nova zapoved (Jn 13,34; 17,26), ki staro še radikalizira, ker ukazuje, kliče, ustvarja med ljudmi ljubezen samega Boga. Vse ostale besede in zapovedi so samo različni vidiki te glavne zapovedi. Torej gre tudi s te, vsebinske strani pri poslušnosti za čisto ljubezen. Ali še drugače povedano. Vse Božje besede imajo samo en cilj: ustvarjanje in širjenje troedine Božje resničnosti v svetu, med ljudmi in v vsem stvarstvu; kreiranje ljubezni, ki se podarja in se podreja drug drugemu. “Bog je ljubezen” (1 Jn 4,8.16). Bogotvorno, theopoion.

Christosis

Božji načrt z nami je nadvse preprost: da postanemo kakor Kristus. In to je torej tudi naš klic in cilj: da postajamo vse bolj skladni z njegovo podobo (Rim 8,29). Da bivamo in delamo kakor on (1 Jn 2,6; 4,17). On je delal predvsem učence, ki bodo, ko se izučijo, postali enaki njemu (Lk 6,40).* Torej je tudi naš cilj pri učenčevstvu enak: z Božjo močjo moramo “delati” ljudi, ki bodo kakor Jezus. In seveda pred tem in pri tem tudi sami rasti v to. Pri tem imamo lahko različne pripomočke, ki predstavljajo različne korake k temu cilju, vendar cilja nikoli ne smemo izgubiti izpred oči. Gledano s te perspektive, postane vsa Nova zaveza izredno jasna, preprosto usmerjena k enemu cilju.

Nadaljuj z branjem “Christosis” →

Primat učenčevstva

Kako lahko vemo, da je učenčevstvo res tisti prvi, najpomembnejši klic, ki prihaja od Boga do ljudi, tudi in še posebej do “vernih”? Da je tista primarna prizma, skozi katero smemo in moramo gledati vse “krščansko”?

Jezus in Nova zaveza govorita ves čas o učencih, samo trikrat pa o “kristjanih”. Ko Jezus pokliče človeka, ga vedno pokliče, naj hodi za njim – kot njegov učenec. Ljudi iz širše množice, ki potrebujejo od njega čudež, kliče k veri, tiste, ki naj bi bili ali mu hočejo biti osebno blizu, pa k učenčevstvu, življenju učenca. Prvo je evangelizacija, drugo življenje v novi zavezi z Bogom.

Nadaljuj z branjem →