Jezus mu je rekel: »Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj ubogim in imel boš zaklad v nebesih. Nato pridi in hôdi za menoj!« (Mt 19,21)
Ko beremo to vrstico, se nam lahko zdi, da je veljala samo bogatemu mladeniču in se ji tako nekako izognemo. Vendar v evangelijih najdemo podobne Jezusove izreke, ki so očitno namenjeni vsem: »Takó torej nobeden izmed vas, ki se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec« (Lk 14,33; prim. tudi v. 26–27 idr.). Torej se moramo tudi z zgornjo vrstico spopasti vsi kristjani, čeprav je iz zgodovine prve Cerkve v Novi zavezi jasno, da niso vsi kristjani prodali vsega svojega premoženja.
Kaj nam govori torej to Jezusovo naročilo? Najprej govori o popolnosti. Omenja jo samo evangelist Matej, ker se mu je očitno zdelo pomembno, da jo izpostavi. Popolnost je pogost biblični pojem, ki ga ravno Matej omenja tudi drugje: »Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče« (Mt 5,48). Tako razumljena popolnost očitno pomeni Božji način bivanja in ravnanja. Jezus želi in zapoveduje, naj bomo v njem udeleženi. Človek – šibak, beden in grešen – je izpostavljen neposrednemu »pritisku« živega Boga! Vprašanje, ali je to mogoče ali ne, se pri tem sploh ne pojavi. Verjetno zaradi bližine Jezusa: »Pri ljudeh to ni mogoče, pri Bogu pa je vse mogoče« (Mt 19,26), »… vse je mogoče tistemu, ki veruje« (Mr 9,23). Vera v Jezusa preprosto ukinja vprašanja o tem, kaj je mogoče in kaj ne. In vera, zvestoba, po drugi strani tudi pomeni vez, ki nas prek upoštevanja, strinjanja, sprejemanja in poslušnosti vodi v preobrazbo, preobličenje, soobličenje po Jezusovi podobi in v soudeleženost v njegovi usodi: »kakor biva On, tako bivamo tudi mi na tem svetu« (1 Jn 4,17).
Odlomek nato govori o tem, kar imamo. V neposrednem sobesedilu je gotovo mišljeno premoženje, materialna lastnina. Vendar si lahko dovolimo tudi nekoliko alegorične razlage. Kar imamo so stvari – lahko materialne, pretežno pa duševne ali duhovne – na katere se zanašamo, ki nam dajejo občutek varnosti, ki potrjujejo našo identiteto kot posameznika. Pravzaprav so to majhne stvari, v katere »verujemo« – v končnem pogledu večne sodbe, ki je Jezusov pogled, se te malenkosti kažejo kot »hišni maliki«. Jezusov izziv gre do dna. Ker nas želi napraviti deležne božanskega življenja, mora najprej iskreno, temeljito opraviti z našim človeškim (v smislu »zgolj človeškim«) načinom bivanja. Ukvarjamo se z vprašanjem, kako se vzpostavljam jaz kot »jaz«, kot človek, kot individuum, ki biva v določeni družbi; kako bivam kot človek. Jezusov priostreni izrek razsvetljuje temeljno človeško »strukturo«. Človek se vzpostavlja kot nekdo, ki postavlja, brani, varuje in zagovarja sebe. To počne predvsem prek stvari, ki jih ima. To imetje je lahko materialno (hiša, denar, v današnjem času avtomobil itd.), družbeno (položaj, izobrazba, znanje, ugled itd.) ter duševno in tudi duhovno (prepričanje v lastno sposobnost, intuitivnost, senzitivnost, obdarjenost, navdihnjenost itd.). Imetje se nam kaže kot nekaj, kar zagotavlja nadaljevanje naše eksistence (materialne, družbene, duhovne). Zato se ga oklepimo in – to je temeljni »človeški« vzgib – si ga grabežljivo prilaščamo. Pri tej grabežljivi tekmi pa vedno obstajajo tudi poraženci – ti so ubogi, njim naj bi prostovoljno dali, kar imamo.
Imetje naj bi najprej prodali, kar predpostavlja nekakšno menjavo. Pri materialnih rečeh vemo, kaj pomeni prodaja, kako pa je z njo pri duhovnih? Kaj pomeni prodati svojo izobrazbo, ugled, nadarjenost? S kom jo lahko zamenjamo? Mislim, da je menjalec tukaj kar Bog – zamenjujemo svoje »duhovno imetje« za njegove duhovne dobrine, ki nam jih je pridobil Jezus in ki nam jih daje Oče iz čiste dobrote, milosti, »v obilici in brez oponašanja« (Jak 1,5 EKU).
Gre torej za popoln, radikalen izstop iz človeškega »boja za obstoj« in zanašanja nase ter prestop na stran Boga, Očeta, ki »ve, da vse to [kar je nujno za življenje] potrebujemo« (Mt 6,32). Ta prestop pomeni tveganje vere, pomeni, da smo ubili, »križali« vse, na kar se zanašamo, in da nam ostaja samo še Bog – Jezus. V tej naši bivanjski goloti pa se nam On daje v celoti, v popolnosti.
Matjaž Črnivec 