Prihod Jezusa je pomenil začetek nove dobe. Bog je na osebni način vstopil v zgodovino in napravil brez dvoma jasno, da je na naši strani in da dela vse, kar koli je mogoče, da bi nas rešil. Vse to je predstavil in uresničil v življenju, smrti in vstajenju Jezusa. Temu je bilo (in je) težko verjeti – izgleda predobro, da bi bilo res.
Toda eden za drugim so možje in žene začeli temu verjeti, verjeti, da je Jezus živi Bog med njimi in za njih. Kmalu so ugotovili, da tudi živi v njih. Na svoje veliko presenečenje so se znašli v svetu, kjer ima Bog vse niti v rokah – ima prvo besede glede vsega; ima zadnjo besedo glede vsega. To je pomenilo, da je bilo treba vse, dobesedno vse stvari preusmeriti, ponovno premisliti in domisliti.
In v to so šli z neverjetnim zadovoljstvom. Pripovedovali so zgodbe o Jezusu in uredili njegove nauke v obliko, ki si jo je mogoče zapomniti. Pisali so pisma. Peli so pesmi. Molili so. Eden izmed njih je napisal izredno pesnitev, ki temelji na božanskih videnjih. Vse to se je odvijalo brez kakšne posebne organiziranosti; bilo je bolj ali manj spontano in za naključnega opazovalca povsem prepuščeno naključju. V toku približno petdesetih let so se ti spisi nabrali v to, kar so Jezusovi učenci pozneje zbrali in poimenovali »Nova zaveza.«
Tri vrste spisov – pripovedi očividcev, osebna pisma in vizionarska pesnitev – sestavljajo to celoto. Pet pripovedi, enaindvajset pisem, ena pesnitev.
Med tem pisanjem in branjem, zbiranjem in urejanjem, nad katerim ni posebej bedel ali bil zanj zadolžen noben posameznik, so prvi kristjani, katerih življenja je spreminjalo in oblikovalo to, kar so brali, prišli do zaključka, da je pravzaprav bil nekdo, ki je nad tem posebej bedel – Božji Sveti Duh je bil za vsem tem in v vsem tem. Ko so se ozrli nazaj, so lahko videli, da to pisanje ni bilo niti najmanj naključno ali prepuščeno slučaju, da vsaka beseda deluje z vsako drugo besedo in da vsi ti ločeni dokumenti medsebojno delujejo v globoki harmoniji. Nikjer ni bilo ničesar naključnega, ničesar, kar bi se dalo pripisati zgolj okoliščinam. To, kar je bilo zapisano, so hrabro poimenovali »Božja beseda« in ji zaupali svoja življenja – sprejeli so njeno avtoriteto nad svojimi življenji. Večina bralcev vse do danes je prišla do podobnega zaključka.
Presenetljiva lastnost vsega tega pisanja pa je, da bilo napravljeno v pouličnem jeziku svojega dne, v govorici igrišča in tržnice. V tedanjem grško govorečem svetu sta obstajali dve ravni jezika: formalni in neformalni jezik. Formalni jezik se je uporabljal za pisanje filozofije in zgodovine, vladarskih odlokov in epske poezije. Če je kdo sedel, da bi napisal kaj za potomce, je moralo biti to seveda napisano v tem formalnem jeziku, z njegovim učenim besednjakom in natančno dikcijo. Če pa je šlo za rutinsko pisanje – za nakupovalne sezname, družinska pisma, račune in plačila – se je to pisalo v navadni, neformalni govorici vsakdanjega govora, pouličnega jezika.
In to je jezik, ki ga uporablja Nova zaveza. Nekateri so nad tem prepadeni, ker predpostavljajo, da bi moral biti jezik, ki se ukvarja s svetim Bogom in s svetimi rečmi, privzdignjen – dostojanstven in svečan. Toda en sam dober pogled na Jezusa – na njegovo nagnjenost k »zemeljskim« pripovedim in njegovo hitro navezovanje stikov z navadnimi ljudmi – nas osvobodi tega predsodka. Kajti Jezus pomeni spust Boga v naša življenja, prav takšna, kakršna so, ne dvig naših življenj k Bogu v upanju, da se bo ozrl na nas, ko bo videl, kako zelo si prizadevamo.
In to je razlog, zakaj so Jezusovi učenci pri svojem pričevanju in pridiganju, prevajanju in poučevanju vedno storili vse, da bi povedali Sporočilo – »dobro novico« – v jeziku prav tiste ulice, v kateri so živeli. Da bi prav razumeli Sporočilo, moramo imeti pravi jezik – ne nek prefinjen jezik, ki nagovarja naša hrepenenja po najboljšem, ampak grob, zemeljski jezik, ki razodeva Božjo prisotnost in delovanje tam, kjer bi ju najmanj pričakovali, in ki nas najde takrat, ko smo do vratu v zamazani vsakdanjosti svojih življenj in ko je Bog nekaj najbolj oddaljenega našim mislim.
Ta prevod Nove zaveze v sodobno govorico ohranja jezik Sporočila sodoben in svež in razumljiv; uporablja isti jezik, s kakršnim gremo po nakupih, govorimo s prijatelji, skrbimo o stvareh, ki se dogajajo po svetu, in učimo svoje otroke olike pri mizi. Namen tega prevoda ni podati dobesedno pretvorbo iz grščine v angleščino (in potem v slovenščino), ampak rajši prenesti ton, ritem, dogodke, predstave na način, na katerega dejansko mislimo in govorimo.
Ko sem bil sredi tega dela, sem ugotovil, da je to natančno tisto, kar sem delal v vsem svojem poklicnem življenju. Kot pastor sem petintrideset let stal na meji med dvema jezikoma, med svetopisemsko grščino in vsakdanjo angleščino, in delal kot prevajalec: priskrbeti sem moral prave izraze, najti prave besede, da so se lahko možje in žene, katerim sem bil pastor, znašli in shajali v tem svetu, kjer je Bog tako odločno in jasno spregovoril v Jezusu. To sem počel s prižnice in v kuhinji, v bolnicah in v restavracijah, na parkiriščih in na piknikih – vedno sem iskal način, kako storiti svetopisemski tekst relevanten za okoliščine, v katerih so bili ljudje.
Eugene H. Peterson
Matjaž Črnivec 