pisanja & zamisli
Kratke zamisli, utrinki, uvidi, miselni odkruški, iskre smisla in domišljije
Zaradi Jezusovega vstajenja nismo več »v svojih grehih« (1 Kor 15,17). Ne samo, da je on premagal greh, premagali smo ga tudi »mi«. Kdo so ti »mi«? Tisti, ki so se združili z Mesijem v njegovi smrti in vstajenju – s krstom. Tisti, ki jim je bilo »telo greha uničeno« (Rim 6,6). Zatrto, odpravljeno, ukinjeno.
Nadaljuj z branjem “Sad Mesijevega vstajenja: svoboda”
Nekaj časa že razmišljam o vlogi Jezusa kot kralja, vladarja, voditelja. Kako naravnost srhljivo in osupljivo je dejstvo, da neka voditeljska figura takšnega ranga napravi, kar je napravil on – da se pusti ujeti, po krivem obtožiti, mučiti, sleči, pribiti na križ, umreti v sramoti in psovkah, kot zločinec … Voditelji vladajo in kažejo svojo moč – ta pa napravi to!? Kako čudno, grozljivo, protislovno. Vladar, ki umre za svoje. To spremeni vse, razstreli vse, ves svet človeških voditeljev in predstav. Klofuta vladarjem tega sveta z njihovim bliščem in pompom. Redefinicija oblasti, bistva oblasti v Božji vladavini. Da, na glavo obrnjeno kraljestvo. Vendar zakaj res tako? Kot bi gledal v črno luknjo, ki nima dna in vse vleče vase …
Nadaljuj z branjem “Zmaga voditelja Jezusa”
Življenja zgodnjekrščanskih skupnosti v prvi vrsti ne določajo pravila oziroma zapovedi, temveč dogodek. Velikonočni dogodek – Jezusova žrtvena smrt na križu in njegova nepreklicna vrnitev v življenje, s katero je »postavljen za Božjega Sina v moči« (Rim 1,4). Ta dogodek se verujočim razkriva kot dokončno razodetje Boga in hkrati njegov odločilni poseg v svet, s katerim je v naš čas že lansirano novo stvarjenje. Prek krsta in z darom Svetega Duha se ta dogodek vpisuje v način bivanja Jezusovih učencev in usodno opredeljuje njihovo identiteto: »S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja.« (Rim 6,4) »Če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo.« (Jn 3,5) Gre za nič manj kot temeljno spremembo subjektivitete, se pravi, kako je »jaz« jaz v verujočih (prim. Gal 2,19–20).
Nadaljuj z branjem “Umrli in vstali s Kristusom”»Štejem, da trpljenja sedanjega trenutka niso vredna proti prihodnji slavi, ki se bo razodela na nas.« (Rim 8,18)
»Vsi mi, ki z odkritim obrazom odsevamo Gospodovo slavo, se preobražamo v isto podobo, iz slave v slavo, po Gospodu Duhu«. (2 Kor 3,18)
»Slavo, ki si jo dal meni, sem dal njim …« (Jn 17,22)
Pred nami je slava. Božja lastna slava. Slava vstalega Mesija. Veličastvo, luč, dobra oblast. Od znotraj navzven, na vsem stvarstvu. Čistina. Mir. Prosojnost. Odsotnost vsake nevarnosti. Izliv Boga, vse napolnjeno z Bogom, Bog vse v vsem … In nekaj tega nam daje Duh okušati že zdaj, da lahko vztrajno prinašamo težave tega časa.
Nadaljuj z branjem “Slava”Praviš: premožen sem, obogatel sem in ničesar ne potrebujem. Ne zavedaš se, da si siromak in bednež, ubog, slep in nag. Svetujem ti, da kupiš od mene zlata, v ognju prečiščenega, tako da obogatiš, in belih oblačil, da se pokriješ in se ne pokaže sramota tvoje golote, ter mazila, da si natreš oči in spregledaš. Jaz karam in vzgajam vse, ki jih ljubim: bodi torej goreč in se spreobrni.
Raz 3,17–19
Rak-rana cerkve na Zahodu je mlačnost, lahkomiselnost v odnosu z Bogom in zaskrbljenost ali zavzetost za stvari tega sveta, ker smo materialno bogati. Pred Bogom smo najbolj revna, uboga in bedna ljudstva, ker nimamo časa in srca zanj. Smo slepi za njegovo slavo in kraljestvo. Smo nagi, ker hodimo v mesu, ne v Duhu. Vladar Mesija nas kliče k pravemu bogastvu, k nedolžnosti novega človeka in k maziljenju Duha. In predvsem: k spreobrnjenju, da postanemo goreči.
Aba, Oče, vžgi nas, da bomo goreči za Vladarja, za Mesija Jezusa. Priznavamo ti svojo bedo in zaslepljenost. Krsti nas z ognjem, kakor si obljubil.
Evangelij je mogoče oznanjati le po »Svetem Duhu, poslanem iz nebes« (1 Pt 1,12). V evangeliju se oznanja nastop Mesija, križanega in vstalega, ki je zdaj kralj, vladar vsega (pánton kýrios) in sodnik vesoljne sodbe (Apd 10,36.42). V evangeliju se učinkovito razglaša Jezusovo gospostvo, da mu morajo prisluhniti vsi in se mu podvreči. Razglaša se njegovo vladanje in s tem, da se mu ljudje podvržejo, se efektivno tudi že začenja. Ker Jezus zdaj vlada iz nebes z Očetove desnice, se ta vladavina dejansko lahko širi samo s pomočjo Svetega Duha, ki je poslan iz nebes. Zato je v absolutnem smislu samo v moči Duha mogoče reči (oznaniti, priznati), da je Jezus Gospod (kýrios Iesoûs, 1 Kor 12,3), se pravi, da je vladar on in ne cesar ali katera koli druga človeška oblast. Sveti Duh to Kristusovo gospostvo, to vladavino dejansko vzpostavlja na zemlji. Zato je Sveti Duh, poslan iz nebes, prvina, prvenec, prvi sad nebeškega kraljestva na zemlji. Zato mu moramo biti poslušni kot Gospodu, ki nas preobraža v Božjo podobo (2 Kor 3,18), se mu pustiti voditi (Rim 8,14), poslušati, kaj govori cerkvam (Raz 2,29), in ga ne žalostiti (Ef 4,30). Poslušati in podrejati se mu moramo kot točno temu: kot prvemu valu Božje oblasti, nebeške realnosti, Kristusove moči na zemlji.
»Božje kraljestvo ni jed in pijača, marveč pravičnost, mir in veselje v Svetem Duhu.«
Rim 14,17
Zakaj se Kristus imenuje Božja Beseda? Ne samo, da ima Božjo besedo, ampak da to je? Zato, ker je že samo s tem, da obstaja, on Božja beseda nam: bodite taki! Je Božji ukaz vsemu človeštvu: živite kakor on, mislite kakor on, govorite kakor on, delujte kakor on, ljubite kakor on, učite kakor on, ozdravljajte kakor on, borite se kakor on, trpite kakor on, umrite kakor on, vstanite od mrtvih kakor on, bodite poveličani kakor on in prejmite njegovo slavo. Impakt Boga na človeka. Udarni pritisk; odtis Boga na vsako človeško bitje, ki se mu ukloni. Obnovitev človeka kot Božje podobe. Božji klic, ki je skrajno preprost, hkrati pa vseobsegajoč, bogat in globok in težak brez mere. Mogoč samo v moči Živega Boga, njegove žive Besede in oživljajočega Duha.
To je osnova osnove učenčevstva. Rim 8,29; Ef 4,15; Kol 3,11; 2 Mz 33,20..
Zato je Bog postal človek.
“Jezus, kaj je naslednji korak v mojem življenju?”
– “Postani moje svetišče.”
“Ali ni to dolgoročen življenjski cilj?”
– “Ne, sploh ne. Kdor je v meni, je nova stvaritev (2 Kor 5,17). Že zdaj. Samo postrgati mora stari kvas (1 Kor 5,7). Ker je že nov, ne ker bo nov. Jaz sem umrl, da bi ti lahko postal moje prebivališče (Ef 3,17). To je zate in za vsakogar, ki je stopil na mojo pot. To ni nekaj, kar traja, ampak nekaj, kar poslušno sprejmeš in se začneš tega zvesto zavedati, stalno.”
Torej moram zdaj začeti sebe in druge spraševati: “Ali si svetišče?” In če ne: “Kaj te pri tem ovira?”
Če se zavedam, da sem svetišče, potem bom občutljiv na vsako malenkost, ki me oskrunja – duhovno, duševno, telesno –, na vse, kar ne spada na ta veselo sveti kraj.
Težava v bolezni je pravzaprav samo ena: telo hoče zavladati. S svojimi zahtevami, bolečinami, utrujenostjo. Toda če sem ga res izočil Gospodu, ga krstil v njegov križ, potem mora imeti Gospod oblast tudi tu, v takšnih okoliščinah moje duše. Telo je za Gospoda, njegovo svetišče. Tudi v tem času moram in smem najprej služiti Gospodu, ne svojemu telesu; Duhu, ne mesu; slednje bi pomenilo, da me je bolezen porazila. In nasprotno, ko služim njemu, je on močan, da mi dá moč v moji slabotnosti/bolezni. Če živimo ali umiramo, smo Gospodovi. Torej tudi če smo bolni.
Problem je v miselnem vzorcu: “Jaz sem bolan,” ki prikrito, ampak učinkovito spet ustoliči Jaz na prestolu mojega življenja. Kot da moram zdaj jaz prevzeti vajeti in poskrbeti zase. Kot da Jezus ni Gospod tudi te – in še posebej te! – situacije. Pravilno mišljenje je: “Jaz sem slaboten, ampak Gospod misli name” (prim. Ps 40,18). On še vedno odreja moj čas, moj fokus, moje omejeno delo, moj potreben počitek. On skrbi zame, ne jaz. Zato mu moram biti še toliko bližje.
Ali to pomeni pretvarjanje, nepripravljenost, da bi se soočil z realnostjo? Ne, dejstva so dejstva: v mojem telesu so simptomi bolezni. Toda celotna resnica je takšna: to telo je bilo ob krstu v celoti izročeno Kristusu; je njegovo in on, Zdravnik, Gospod telesa, je tudi zdaj tukaj, kljub simptomom oziroma poleg simptomov. Ključno je, kaj bo s telesom, ki mu pripada, naredil on. Nič se ne zgodi brez njegove volje, zato je tudi v tej situaciji potrebno predvsem iskati to – njegovo voljo. “Pravični pade in gleda Gospoda” (prim. PsSal 3,5). Celotna resnica je: nekaj se dogaja z mojim telesom, nekaj pa se dogaja tudi v Duhu. In to, kar želi storiti Duh, je tisto ključno, na kar moram biti osredotočen. Telo pa je slabotno in tudi to upoštevam.
Zakaj so redni molitveni pohodi oziroma sprehodi tako pomembni in tudi tako koristni za posameznikovo duhovno zdravje in rast?
Zato, ker takrat delujemo apostolsko. Čeprav morda v zelo omejenem smislu, takrat gremo (poslušen odziv na “Pojdite!” iz Mt 28,19), stopimo ven v svet, kamor je poslan Božji Sin in kamor smo z njegovo besedo in Duhom poslani mi. In tam, v svetu zastopamo in predstavljamo njega, molimo za njegov prihod, uresničeno voljo, dobro vse-urejajočo sodbo. In oznanjamo Stvarnika, ki ima vse v lasti in nam podarja vse, in Kralja, ki je daroval sebe za vse in prihaja sodit vsem.
V tem položaju smo stoodstotno usklajeni z Božjim srcem, njegovim načrtom, voljo, ljubeznijo. Njegovim bistvom, bitjem. Tudi če ne naredimo veliko in ne nagovorimo veliko ljudi, tudi če samo tiho molimo za njih in za ves kraj in potrpežljivo čakamo in iščemo človeka miru.
Ko hodimo ven iz toplega udobja svojega doma v mrzek svet okrog nas, posnemamo Božjega Sina, ki je zapustil ljubeče nebeško domovanje in se podal v sovražni svet. Za nas.
“Pojdi in tudi ti delaj enako!”
“Božji duh je vel nad globinami.”
“Duh veje, kjer hoče.”
Lk 10,37; 1 Mz 1,2; Jn 3,8
Tako se trenira in utrjuje apostolska narava cerkve.
Matjaž Črnivec 