Barth: Pričevanje

Karl Barth:
Pričevanje o Jezusu Kristusu

Karl Barth
Karl Barth (1886–1968)

Karl Barth velja za enega največjih teologov 20. stoletja. S svojim kometarjem k Pismu Rimljanom, ki je izšel kmalu po prvi svetovni vojni, je razburkal prostor tedanje teologije, v katerem je prevladoval liberalizem. Z radikalnim razlikovanjem med vero in religijo, ki sta razumljeni kot nekaj nasprotnega, in hkrati z odločno vrnitvijo k Svetemu pismu in k Božjemu kraljestvu, je vznemiril tako tradicionaliste kakor liberalce. V svojem obsežnem delu Cerkvena dogmatika, ki ga je pisal vse življenje, je v luči nauka o Sveti Trojici in edinstvene osebe Jezusa Kristusa še enkrat premislil celoto vsega krščanstva. Kratko “Pričevanje o Jezusu Kristusu” je malo pred smrtjo napisal kot odgovor na vprašanje neke francoske revije.

Naprošen sem bil, da v obliki nekakšnega pričevanja odgovorim na vprašanje, kaj je zame Jezus Kristus. Prošnja me je sprva zbodla, ker sem se z bolečino spomnil nekdanjega vprašanja pietistov in sodobnega vprašanja teoloških eksistencialistov. Vendar to ne spremeni dejstva, da je tudi to – na svoj način in na svojem mestu – resno vprašanje. Nanj bom skušal odgovoriti s potrebno jedrnatostjo.

Kako naj seveda to storim, ne da bi takoj in dosledno, na način, ki določa in nadzoruje vse od A do Ž, povedal, da je Jezus Kristus zame natanko to – nič več, nič manj in nič drugega kot to –, kar je bil, je in bo, vedno in povsod, za Cerkev, ki jo je sklical in ji dal poslanstvo, v vseh njenih oblikah ter za ves svet, v skladu s sporočilom, ki ga je zaupal Cerkvi?

Če bi izpostavil nekaj posebnega, kar je on zame, bi zgrešil to, kar on dejansko je posebej zame. On je konkretno zame natanko to, kar je pred mano, izven mene in poleg mene za vse kristjane in pravzaprav za ves svet in za vse ljudi. On je to tudi zame posebej.

Jezus Kristus je osnova zaveze, povezanosti, neprelomljivega odnosa med Bogom in človekom. Jaz sem tudi človek. Torej je on osnova te zaveze tudi zame.

Jezus Kristus se je v edinstvenosti svojega obstoja razodel kristjanom kot zastonjski dar te zaveze, ki je ponujen vsem ljudem. Jaz naj bi bil tudi kristjan. Torej je on očitno tudi zame izraz Božje milosti, ki deluje v tej zavezi – milosti, ki je svobodna v odnosu do mene in ki me tudi osvobaja.

Jezus Kristus je v svojem življenju in smrti nosil in odnesel greh sveta in Cerkve. Jaz tudi pripadam svetu, ki je bil spravljen z Bogom. Jaz sem tudi član Cerkve, ki jo je on sklical. Torej tudi jaz lahko živim in umrem v luči Božje pravičnosti in svetosti, ki kljubuje vsem napakam sveta in Cerkve.

Jezus Kristus je opravil svoje delo v obliki zgodovine svojega spravnega življenja in smrti v korist sveta in Cerkve. Ker tudi jaz pripadam svetu in sem član Cerkve, lahko kljub vsem nasprotovanjem zgodovina mojega življenja kot človeka in kristjana postane zgodovina mojega lastnega opravičenja in mojega lastnega posvečenja, ki ga opravi Bog.

Jezus Kristus kot prvi, ki je vstal od mrtvih, je obljuba, da se bo zmaga njegovega življenja in smrti nekega dne splošno in dokončno razodela v njem. Ko verujem v zmago, ki jo je on že izbojeval, ter živim in umrem v tej veri, lahko upam v to prihodnje razodetje kot razodetje tudi mojega opravičenja in posvečenja, ki je bilo izvršeno v njem.

Jezus Kristus je Božja Beseda, izrečena vsem. Ker sem tudi jaz eden izmed teh vseh in ker se tudi jaz, ki verujem in upam v njegovo obljubo, lahko štejem za enega od teh, ki jih nagovarja njegova Beseda, prejemam moč, sem poslan in osvobojen, da s srcem in roko in glasom pričujem za njega kot to Besedo Božje ljubezni. Kakor se je on sam napravil odgovornega za mene pred Bogom, sem tudi jaz določen za dejavno odgovarjanje na Božjo besedo, ki je usmerjena k vsem.

To je zame Jezus Kristus – tudi zame.

Komentiraj

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.