Zahvaljujte se Gospodu, ker je dober, ker na veke traja njegova dobrota! (Ps 136; prim. 2 Krn 5,13; 20,21)
Osrednja tema Nove zaveze je Jezus. On, ki se je spustil od Boga, kot dar nam, iz ljubezni. Z njim je povezana tema milosti, Božje nezaslužene dobrote, ki smo je deležni. Jezus je čista milost.
Sad Jezusove milosti je, da imamo kristjani po njem „dostop do Očeta v enem Duhu“ (Ef 2,18). To je bistven, radikalen dosežek novozaveznega razodetja in Jezusovega dela (prim. v evangelijih raztrgano zagrinjalo po Jezusovi smrti in razširitev teme v Pismu Hebrejcem 4,16; 10,19sl.). Ta dostop imamo tudi kot posamezniki, predvsem pa kot skupnost, kot zbrano Božje ljudstvo. To je torej ključni element in smisel in cilj našega shajanja, našega bogoslužja – dostop do Boga Očeta, po Sinu, v Svetem Duhu.
Kaj počnemo, ko smo pred Bogom? „Zato so pred Božjim prestolom in noč in dan služijo Bogu v njegovem svetišču“ (Raz 7,15). Očitno služimo Bogu, v smislu duhovniške službe v svetišču. Kako mu služimo? Ali obstajajo v Novi zavezi kakšne daritve? Obstajajo: „Ker je torej Bog tako usmiljen [kot kaže evangelij o Jezusu; gl. Rim 1-11], vas rotim, bratje: darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev; to je vaše smiselno [ali razumno, duhovno] bogoslužje.“ (Rim 12,1). „Po njem torej Bogu neprenehoma prinašajmo na oltar hvalno žrtev, namreč sad ustnic, ki slavijo njegovo ime.“ (Heb 13,15) „Zato se vgrajujte v duhovno stavbo, tako da boste sveto duhovništvo in boste darovali duhovne žrtve, ki bodo po Jezusu Kristusu prijetne Bogu.“ (1 Pt 2,5) Že Stara zaveza je preroško predvidela prvenstvo „hvalne daritve“ (Ps 50).
Ker je osrednja tema svetopisemskega razodetja Božja milost, je poglavitni cilj Božjega načrta, da bi se ljudje zahvaljevali in slavili „veličastvo njegove milosti“ (Ef 1,6). Drža hvaležnosti pred nedoumljivim, vsepresežnim, veličastnim darom Božje milosti, Jezusom, je temeljna drža kristjana.
Torej obstajajo duhovne žrtve, ki naj bi jih prinašali pred Boga. V Stari zavezi piše „Ne prikažite se pred menoj praznih rok“ (2 Mz 23,15; 34,20; prim. 5 Mz 16,16). To velja tudi za novozavezno, smiselno/duhovno bogoslužje: nanj se moramo pripraviti, da stopimo pred Boga s „polnimi rokami“. Prinašamo mu:
- Svoje življenje, skupaj s priznanjem grehov, napak, šibkosti – da prejmemo milost in usmiljenje (Heb 4,16) in se preobrazimo v novega človeka (Rim 12,1–2). V tej žrtvi smo usmrčeni, prebodeni z Jezusovo smrtjo, vendar smo z njim po Duhu tudi obujeni od mrtvih za novo življenje, zato je to „živa žrtev“.
- Zahvalo za bogastvo, radodarnost, slavo, veličastvo, sijaj Božje milosti in ljubezni. Zahvalo za Jezusa, drugega Adama, v katerem smo odrešeni in ponovno ustvarjeni kot Božji otroci, preoblikovani po podobi Božjega Sina. Zahvaljujemo se za njegov križ in vstajenje, ki oba delujeta v nas. S tem potrdimo Božji večni načrt in sami na sebi izpričujemo, da je uspel in dosegel svoj namen, ker Bog prejema „hvalo veličastva svoje milosti“.
Ima pa služenje Bogu še tretjo razsežnost. Potem, ko mu v celoti prinesemo sebe in ko priznavamo, hvalimo in slavimo njegovo milost, nam Bog pogosto spregovori in nas konkretno usmeri. „Ko so opravljali službo Gospodu in se postili, jim je Sveti Duh rekel: »Odberite mi Barnaba in Savla za delo, kamor sem ju poklical!«“ (Apd 13,2) Kraj nebeškega bogoslužja je vedno tudi kraj, kjer se sliši glas Živega Boga.
Zato se moramo – kjer koli se srečujemo k molitvi in slavljenju in kakor koli ga opravljamo, s slavilnimi pesmimi, z branjem psalmov, s spontanimi ali napisanimi molitvami – pozorno, z vso zbranostjo pripraviti na to nebeško razsežnost novozaveznega bogoslužja, ker smo po Svetem Duhu tudi mi udeleženi v nebeškem čaščenju Boga pred njegovim prestolom (Raz 4 in 5 itd.). Vedno pa se moramo zavedati, da je v središču Jezus, „kajti Jagnje … sedi na sredi prestola“ (Raz 7,17).
Matjaž Črnivec 