(Jak 2,13)
Vsaka kultura in vsak narod ima svoje dobre in slabe lastnosti. Slovenci smo na primer perfekcionisti. To je dobro za marsikaj: veliko pričakujemo od sebe in drugih ter zato tudi veliko dosežemo. Vendar ima to tudi svojo temnejšo stran: zlepa nismo zadovoljni. Če ne dosegamo zastavljenih ciljev, smo potrti, jezni nase in na svoje bližnje. Ne damo si miru. Pravzaprav tukaj ne gre samo za nezadovoljstvo, ampak za kritičnost in obsojanje. Obsojamo najprej same sebe, nato pa tudi druge. Zato je pri nas toliko depresije in nenazadnje tudi samomorov.
Obenem trpijo naši odnosi: ker veliko pričakujemo od bližnjih, ti tega dostikrat ne dosežejo. In smo razočarani. Z dejanji ali z besedami jim kažemo, da bi morali storiti več, da niso vredni sprejetja. Med sabo postavljamo zidove in se držimo na varni razdalji.
Končno iz tega izvira tudi vprašanje sprave. Slovenci imamo hudo rano: med seboj nismo spravljeni, ampak smo zgodovinsko razdeljeni v dva tabora. In to ne velja le za narod kot celoto, ampak tudi za manjše skupnosti in posameznike: zelo težko odpustimo in se spravimo. Napake, ki so jih storili drugi, se zdijo tako hude, da ne moremo iti preko njih.
Jezusov evangelij seveda prinaša ozdravljenje tudi in predvsem takšnim, kot smo mi. S svojo resnico nas osvobaja in nas postavlja na novo osnovo, iz katere lahko gledamo in ravnamo drugače. Toda naše navade in kulturne predispozicije so lahko kakor temna očala, ki nam preprečijo, da bi sprejeli to, kar bi nas lahko osvobodilo. Ko slišimo govor o Bogu, si pri tem lahko predstavljamo predvsem nekega vrhovnega Perfekcionista, ki neprestano zahteva in strogo sodi ter obsoja vse, ki (seveda) ne morajo ustreči njegovim visokim standardom. To je “bog” mnogih Slovencev. Vendar je ta predstava zmotna. Popolnoma zgrešena. Izkaže se namreč, da je takšen “bog” bližje satanu kot pa živemu Bogu, ki se razodeva v Svetem pismu.
To nam postane jasno, ko se poglobimo v dobro novico, ki jo uteleša in razglaša Jezus. On resda tudi pove, da je Bog popoln in da od nas pričakuje popolnost (prim. Mt 5,48). Vendar to nikakor ni vse. V ospredju evangelija je dogodek, ki je predstavo o krutem, oddaljenem in obsojajočem Bogu za vedno razbil in uničil. To je Jezusova smrt na križu. On, ki je bil pravzaprav edini res popoln, se je svobodno in prostovoljno spustil v strahotno brezno človeške nepopolnosti, zmote, nepravičnosti in krivde – in ga vzel nase. Razveljavil je njegovo ost. Izpil kelih do dna. “Izbrisal je našo zadolžnico” (Kol 2,14). S križa je odpustil tistim, ki so ga križali. Molil zanje. Blagoslovil te, ki so ga prekleli. Blagoslovil nas vse, ki ga s svojo trdosrčnostjo, neodpuščanjem in obsojanjem zavračamo ter odrivamo od sebe in od bližnjih. Tam je usmiljenje dejansko slavilo zmago nad sodbo. Tam se je prikazala prava popolnost: sprejemanje nepopolnosti in nepopolnih, da bi se lahko začelo novo življenje, prava prenova, preobrazba – vstajenje mrtvih.
Pomembno je namreč, kaj se zgodi potem: tretji dan Bog vrne svojega trpečega, zavrženega, zasramovanega, prekletega služabnika v življenje. Nepreklicno vrne. Dvigne ga na mesto, ki mu res pripada. Javno ga razglasi za “pravega”, za pravičnega, za takega, kot je Bogu všeč. Z vstajenjem od mrtvih ga dejansko postavi za nov standard, za novo oblast, za pravega vladarja, ki mu pripada vse. Osramočeni in (navidez) šibki Božji služabnik je zdaj javno “postavljen za Božjega Sina v moči” (Rim 1,4)!
Jezusovo prejšnje delovanje, ki je privedlo do te zmage usmiljenja, je bilo priprava prav na to. Bodimo pozorni, kaj je Jezus učil:
“Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli.” (Mt 5,7)
“Usmiljenja hočem in ne žrtve.” (Mt 9,13; navedek iz Oz 6,6)
“Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!” (Lk 6,36)
Kot vidimo iz vzporednega mesta pri Mateju (Mt 5,48) je usmiljenje pravzaprav sopomenka za popolnost. Tukaj je nova definicija popolnosti! – Imeti enako držo potrpežljivega sprejemanja in odpuščanja, kakor jo ima Bog in kakor jo vidimo v Jezusu.
Podobno poanto ima tudi “Prilika o služabniku, ki ni maral odpustiti” (Mt 18,21–35). Najprej smo soočeni z dejstvom, da je dejansko vsak od nas velik, obupen dolžnik, ki nikakor ne more ustreči zahtevam. Toda če to resnico sprejmemo in če iskreno pristopimo k Bogu, nam ta odpusti vse, popolnoma vse. Vendar ta dar vsebuje tudi nalogo: enako moramo odpustiti tudi mi drugim. Biti usmiljeni kakor je usmiljen Oče. To je pravzaprav pogoj. Dar odpuščanja ni pasiven, ampak aktiven, ker nas aktivira za določeno delovanje. Če nismo pripravljeni bližnjih obravnavati z enakim sočutjem, dobrohotnostjo in usmiljenjem, se ne smemo slepiti – odpadli smo od Božje milosti in se moramo čim prej iskreno vrniti k njej.
Usmiljenje torej vrši zmago nad sodbo. Kdor vstopi v takšen odnos z Bogom in z bližnjimi, kot ga kaže Jezus, je dejansko rešen vsakršne obsodbe (prim. Jn 3,18; 5,24; Rim 8,1). Dobra novica o Jezusu je razglas o milosti, ki je pogoltnila obtožbo in obsodbo. Zato se to sporočilo na nekem mestu imenuje “evangelij o Božji milosti” (Apd 20,24). Božje delovanje v novi zavezi se opisuje kot “streženje” oziroma “prinašanje pravičnosti” (2 Kor 3,9) – tako deluje novozavezna Cerkev in njeni služabniki. Nasprotovanje tej “službi opravičenja” pa je pripisano satanu – on je “obtoževalec naših bratov, ki jih je dan in noč obtoževal pred našim Bogom” (Raz 12,10). Izvirni naziv “satan” namreč kaže na nekakšnega tožilca na “nebeškem sodišču”, ki pa ga je Jezus s svojim posredniškim dejanjem zdaj premagal, razorožil, razlastil in uničil (prim. Kol 2,15).
Ta zmaga nad obsodbo in nad obtoževalcem se širi med ljudmi prav s pomočjo sporočila o Jezusu. To sporočilo je namreč beseda živega Boga in Božja silna moč (prim. Rim 1,16), ki prenavlja naša življenja, naše odnose, naše družine, naše skupnosti in tudi vso našo družbo. Najprej nas razoroži z resnico: vsi smo hudi dolžniki. Nikakor ne moramo obsojati nikogar, ker sami hudo potrebujemo milost in usmiljenje. Ko sprejmemo to dejstvo, pa nas osvobodi z zagotovilom, da nam Bog v Jezusu prav zares odpušča in nas sprejema. Hkrati nas od znotraj napolnjuje z močjo in nam daje poslanstvo: da to spravo, to resnico in to osvoboditev širimo in vzpostavljamo povsod okrog sebe. Tako se vzpostavlja Božje kraljestvo. To je namreč prava Božja oblast: vladavina usmiljenja, ki slavi zmago nad sodbo. “Božje kraljestvo je pravičnost, mir in veselje v Svetem Duhu” (Rim 14,17): Božja pravičnost in opravičenje, ki nam ju prinaša Jezus; mesijanski mir med ljudmi ter med Bogom in človekom; veselje, ker “je nastalo novo” (2 Kor 5,17). Novo stvarstvo in polno življenje, ki ne pozna konca, se je s tem že začelo.
Naj milost in usmiljenje preplavita to deželo!
Matjaž Črnivec 
Seveda se tudi pri tej temi lahko pojavi ugovor: če takole poudarimo samo milost, usmiljenje, odpuščanje in spravo, ali to ne pomeni, da postanemo popustljivi do greha, ki je – kot vemo – sovraštvo do Boga?
Ta ugovor je dejansko predvidel že apostol Pavel. Ko v Pismu Rimljanom razlaga “evangelij milosti”, mu v 6. poglavju pride naproti tole vprašanje: “Kaj bomo torej rekli? Naj vztrajamo v grehu, da se pomnoži milost?” (Rim 6,1) Pavlov odgovor – in seveda tudi naš – je jasen: “Nikakor ne.” (Rim 6,2).
Eden najpomembnejših teologov 20. stoletja, Karl Barth, pri tem pripominja: To vprašanje dejansko dokazuje, da je bil oznanjen pravi evangelij o Božji zastonjski milosti. Ko to radikalno sporočilo naleti na neposvečena ušesa, na človeka, ki se dejansko noče podrediti Božji osvobajajoči milosti, bo tak človek poskusil zlorabiti to sporočilo in iz njega povzel, da zdaj pač lahko počne, kar hoče. Po Barthu se to zgodi vedno, ko se oznanja pravi evangelij Božje milosti.
Toda evangelij ni namenjen zlorabi, temveč temu, da ga sprejmemo in se podredimo resnici, da smo vsi hudi dolžniki, kot smo rekli zgoraj. Točno tedaj (in samo tedaj!) postane močno, osvobajajoče sporočilo, ki nas usposablja za vsakršno dobro. To dilemo pravzaprav vidimo že v priliki o služabniku, ki ni hotel odpustiti. Božjo milost je sprejel samo navzven, kot nekakšno osebno korist, in obenem zaključil, da se zdaj lahko obnaša, kakor se mu zdi. Zloraba milosti seveda ne osvobaja, ampak obsodbo dejansko še stopnjuje. Na takšnem človeku se izpolni drugi del istega izreka iz Jakobovega pisma: “Neusmiljena je namreč sodba za tistega, ki ne izkazuje usmiljenja.” (Jak 2,13)
V 6. poglavju Pisma Rimljanom Pavel razloži, kaj pravzaprav pomeni sprejeti evangelij milosti. Pomeni, da gresta Jezusova smrt in življenje skozi naše življenje in smrt. Tako smo osvobojeni za milost. Stanje pred tem je dejansko stanje zasužnjenosti grehu in obsodbi. V tem stanju prevladuje “obsojanje” na vse strani. V tem stanju človek še vedno predvsem hoče in zahteva neodvisnost od Boga (zato hoče v zadnjem obupnem poskusu zlorabiti še njegov evangelij, ki je osvobodilno zdravilo!). Milost pa v skladu s svojo temeljno resnico pomeni, da smo od Boga popolnoma, brezpogojno odvisni – odpuščanje potrebujemo vsak dan, na vsakem koraku, “sedeminsedemdeset krat sedemkrat”. Vsak od nas, brez izjeme. Zavemo se, da smo majhni, da dejansko sebe nimamo v oblasti in se zaupno izročimo Bogu. Toda prav tam odkrijemo Božjo presenetljivo, presunljivo dobroto, ki se kaže v Kristusu in njegovi smrti na križu. Ta smrt se je dejansko zgodila “za nas” (Rim 5,8): zato nam pomeni očiščenje, osvoboditev, prerojenje, prehod pod novo oblast, oblast milosti. Ta oblast pomeni konec suženjstva, konec tistega sivega bivanja v obsojanju, neodpuščanju, v neprestanih zahtevah, v tesnobnem zagovarjanju svojega prav in hlastnem potrjevanju svoje avtonomije. Ta oblast milosti paradoksno pomeni pravo svobodo.
Milost nas z Božjim Duhom (ki je “Duh milosti”, Heb 10,29!) usposablja, da svobodno in z veseljem delamo to, kar je dobro. Da v tem uživamo in da k temu spodbujamo še druge. Če torej okrog sebe opazimo greh, ki bi ga bilo treba zaustaviti, je edino zdravilo oziroma orožje proti njemu prav Božja milost. Če nastopimo zgolj z obsodbo, bomo zasužnjenega še bolj potrdili v njegovem prizadevanju za to, da bi “uveljavil svoj prav” – se pravi svojo pravičnost namesto Božje. Če posekamo milost, posekamo vejo, na kateri bi zrasli vsi ostali dobri sadovi, ki jih pričakujemo oziroma zahtevamo.
To se morda najlepše vidi na primeru takoimenovane “cerkvene discipline” – se pravi, ko opazimo, da nekdo od sokristjanov ne živi v skladu z Jezusom. Nova zaveza nam namreč daje precej navodil v zvezi s tem. Osnovno pravilo je, da moramo takega sokristjana potrpežljivo opozarjati – najprej osebno, potem skupinsko, potem pred vso skupnostjo (prim. Mt 18,15–17). Če nekdo vztrajno ne posluša, potem je treba sprevideti, da v resnici ne pozna Boga niti njegove milosti (to je pomen besede “pogan”) in zato ne more biti del krščanske skupnosti, ki je zgrajena točno na tem temelju (prim. Mt 16,16–18). Ljudi, ki skušajo zlorabljati milost, je vsekakor treba ustaviti. Nobena zrela krščanska skupnost ne bo dopustila, da se v njeni sredi razbohoti in vzpostavi kar koli, kar ni v skladu s podobo Božjega Sina in kar torej ne sprejema narave njegove milosti. Vendar ima tudi to skrajno dejanje, ko je treba nekoga izločiti iz skupnosti, za cilj končno odrešenje (prim. celo 1 Kor 5,4–5). Pri tem je še vedno obvezno treba nastopati “v duhu krotkosti” (Gal 6,1).
Tudi tu – in predvsem tu! – velja:
“Gospodov služabnik se ne sme prepirati, temveč mora biti do vseh blag, zmožen za poučevanje in potrpežljiv. S krotkostjo mora vzgajati nasprotnike, da jim morda Bog le nakloni, da se bodo skesali in spoznali resnico.” (2 Tim 2,24-25)
Nihče ne sme nastopati “na silo” ali “gospodovalno” (1 Pt 5,2.3). Temelj “cerkvene discipline” je ravno poziv k Božji milosti. Vsa krščanska spodbuda se začenja takole: “Ker je torej Bog tako usmiljen, vas rotim, bratje …” (Rim 12,1). In: “Ker smo Božji sodelavci, vas tudi prosimo, da njegove milosti ne bi prejeli v prazno!” (2 Kor 6,1) Božja milost je edina prava spodbuda in motiv za spremembo življenja, za vrnitev k Bogu. Božja milost je trdna skala, na kateri stojimo in kamor se moramo vrniti vedno, ko zabredemo. To je edina trdna osnova, na kateri lahko stojimo. Vse ostalo je “pesek”. Tam vedno znova najdemo odpuščanje, osvoboditev od teme, očiščenje od greha in novo moč za to, da delamo dobro.
Dejansko v Novi zavezi najdemo strogo obsodbo samo v enem primeru: ko se zgodi, da ljudje nasprotujejo usmiljenju in se upirajo Božji milosti; ko obsojajo in so neusmiljeni. To vidimo pri Jezusu, ko obtožuje hinavske, vzvišene in arogantne verske dostojanstvenike (prim. Mt 23,23!), in pri Pavlu, ko se bori proti zablodi, ki je zajela Galačane. Ta zabloda je bila ravno odpad od evangelija Božje milosti (prim. Gal 1,6) in vrnitev nazaj v suženjstvo (prim. Gal 5,1).
Vsi, ki bi radi zagovarjali nekakšno “trdo obliko” cerkvene (ali tudi katere koli druge) avtoritete, lahko torej sprevidijo, da je edina “trd(n)a oblast”, ki jo ima Cerkev, oblast milosti. Križ in vstajenje Jezusa, Izraelovega Mesija, in avtoritativni razglas, da zdaj zaradi tega vsi lahko pridejo do odpuščanja in milosti. Ravno zaradi te nove Jezusove oblasti smemo in moramo pozivati vse, naj odločno in brezkompromisno zapustijo vsako obliko greha in se popolnoma podredijo Bogu kot “živa žrtev”, ker smo edino tako deležni prenove in preobrazbe, ki prihaja od Boga (prim. Rim 12,1–2). Moč “cerkvene discipline” in “cerkvene oblasti” je torej vedno moč milosti, ki se je razodela v Jezusu in ki deluje v zmožnosti in moči za spreobrnjenje in prenovitev padlega človeštva.
Verjetno je prva Cerkev prav zato tako odločno zavrnila nekatere “radikalne” usmeritve (montaniste in donatiste), ki so trdile, da za določene grehe ni odpuščanja. “Radikalna” je v Mesijevi Cerkvi edino njegova milost. Prav zato, ker je tako drugačna od naše človeške logike, jo moramo ljubosumno braniti in jo zvesto razglašati.
Všeč mi jeVšeč mi je
O vprašanju cerkvene avtoritete je pisal tudi Dietriech Bonhoeffer, eden vidnejših krščanskih piscev 20. stoletja. Tale odstavek se zdi dobra dopolnitev tega, kar je rečeno zgoraj:
“Kdor hoče postati velik med vami, naj bo vaš strežnik” (Mr 10,43). Jezus je vso avtoriteto v krščanski skupnosti vezal na služenje drug drugemu. Pristno duhovno avtoriteto lahko najdemo le tam, kjer se vrši služba poslušanja, pomaganja, prenašanja drug drugega in oznanjanja. Vsak kult osebnosti, ki ima znamenja posebnih kvalitet, izrednih sposobnosti, moči in drugih talentov (in četudi je vse to popolnoma duhovne narave), je posveten in nima nobenega mesta v krščanski skupnosti verujočih; še več, tak kult zastruplja skupnost. Danes tako pogosto slišimo, da si ljudje želijo “škofovskih figur”, “duhovniških ljudi”, “avtoritativnih osebnosti”, toda to pogosto izvira iz duhovno bolne potrebe po občudovanju ljudi in po vzpostavljanju vidne človeške avtoritete, ker se pristna avtoriteta služenja zdi preveč nepomembna. Nič taki želji ne nasprotuje bolj kot sama Nova zaveza s svojim opisom škofa (1 Tim 3,1sl.). Tam ne najdemo nobenega od magičnih človeških talentov ali bleščečih kvalitet duhovne osebnosti. Škofje so tisti preprosti, nepretenciozni ljudje, ki so zdravi in zvesti v veri in življenju ter ki primerno opravljajo svoje služenje skupnosti verujočih. Avtoriteta škofov je v uresničevanju nalog, ki so del njihove službe. Tukaj ni ničesar, kar naj bi občudovali na osebi kot taki. Hlepenje po nepristni avtoriteti se nazadnje prevesi v željo po ponovni vpostavitvi nekakšne neposrednosti; postane predanost določeni človeški figuri v Cerkvi. Pristna avtoriteta pa se zaveda, da je vsaka neposrednost katastrofalna, še posebej kar se tiče avtoritete. Pristna avtoriteta ve, da jo v najstrožjem pomenu vežejo Jezusove besede: “Eden je vaš Učitelj, vi vsi pa ste bratje” (Mt 23,8). Skupnost verujočih ne potrebuje bleščečih osebnosti, ampak zveste služabnike, ki služijo Jezusu in drug drugemu. Ne primanjkuje ji prvih, ampak drugih. Skupost verujočih bo zaupala samo preprostemu služabniku Jezusove Besede, ker ve, da je tedaj ne bosta vodila človeška modrost in človeška domišljavost, ampak Beseda Dobrega pastirja. Pri vprašanju duhovnega zaupanja, ki je tako tesno povezano z vprašanjem avtoritete, je odločilna zvestoba, s katero ljudje služijo Jezusu Kristusu, nikakor pa ne izredni darovi, ki jih imajo. Avtoriteto v pastoralnem delu lahko najdemo le pri Jezusovih služabnikih, ki zase ne iščejo prav nobene avtoritete, ampak so drug drugemu kristjani, poslušni avtoriteti Besede.
(Dietrich Bonhoeffer: Skupno življenje, zadnji odstavek v poglavju “Služenje”)
Všeč mi jeVšeč mi je