Poleg Jn 17,26; Rim 5,5 in 1 Jn 3,1 me v zvezi s to temo bogato nagovarja tudi odlomek Ef 1,3–8.

Zdi se mi, da je pri Očetovi ljubezni glavna težava, da je ne znamo, ne zmoremo, si je ne upamo sprejemati. (Kakor tisti, ki je ves dan prebil lačen ob polni mizi, ker je mislil, da to, kar je na njej, ni zanj.) In ker ne sprejemamo polnosti duhovnega blagoslova, ki nam ga v ljubezni podarja Oče, ostajamo nepreobraženi, v svojih grehih in tesnobah, in ker smo taki, se ne čutimo dostojni Očetove ljubezni, in kot taki se od nje dejansko oddaljujemo in odtujujemo, in ne znamo najti poti iz grešnih sekvenc mišljenje-dejanje-krivda. In nad človekom, ki tako vztrajno živi v grehu, seveda ostaja Božja jeza.

Toda če bi se ustavili, suspendirali sebe, svoje misli in občutja, in se samo preprosto z zaupanjem obrnili in čakali in se odprli Očetu, bi nas njegova ljubezen sama usposobila, da bi je bili dostojni. In da hodimo v luči kot Božji otroci, svobodni greha in krivde, hvaležni in pametni za vsako dobro delo, ki ga hoče Oče delati v nas in po nas.

Edino Ljubezen lahko rodi ljubezen.