Poslušajte! Sejalec je šel sejat. Pri sejanju je nekaj semena padlo ob pot. Priletele so ptice in ga pozobale. Drugo je padlo na kamnita tla, kjer ni imelo veliko prsti. Hitro je pognalo, ker ni imelo globoke zemlje. Ko pa je sonce vzšlo, ga je ožgalo, in ker ni imelo korenine, se je posušilo. Spet drugo je padlo med trnje, in trnje je zrastlo ter ga zadušilo, da ni obrodilo sadu. Druga semena pa so padla na dobro zemljo, rastla, se množila in dajala sad; eno je obrodilo trideseternega, drugo šestdeseternega in spet drugo stoternega.
Evangelij po Marku 4,3–8
Jezus sam je povedal, da je ta prilika ključna za razumevanje vseh ostalih prilik (Mr 4,13) – in s tem Jezusa ter Božjega kraljestva. Bistvenega pomena je tudi za učenčevstvo, ker govori o pomnoževanju. Odločilno vlogo v tej priliki ima zemlja – kakšna je, kakšna je njena kvaliteta. Ob tem se lahko spomnimo na še eno prispodobo iz evangelijev: »Nihče, kdor položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo.« (Lk 9,62) Jezusov evangelij je predstavljen kot plug, ki orje skozi svet.
Nedavno mi je bilo rečeno: »Plug evangelija mora zarezati globoko, sicer ne boste videli sadu. Obrniti mora stvari globoko v vas.« Ko sem se sprehajal po Barju, so se mi same od sebe ponudile naslednje slike, ki ilustrirajo različne oblike tretje in četrte »zemlje« iz Jezusove prilike, oziroma natančneje, različne stopnje, koliko so zorane in s tem rodovitne.
Prva slika: posvetni kristjan
Vidimo njivo, ki je bila pred časom zorana, zdaj pa so jo povsem prerasle stare stvari. Skoraj se ne loči več od travnika. To je slika posvetnega kristjana. Pred časom se je spreobrnil in evangelij ga je preoral, ampak ker ni vztrajal na poti križa in vstajenja, so ga polagoma prerasle stvari iz starega življenja, tako da se skoraj več ne razlikuje od nespreobrnjenega. Podoben je tretji zemlji iz Jezusove prilike, semenu med trnjem.
Toda na tem mestu je vseeno nekaj dobrega – gnoj! Da bi ta njiva sploh lahko še obrodila, je kmet pripravil veliko gnoja. Gnoj predstavlja spokorjenje. Da si pustiš soočiti s svojim zlom in ga v nekem smislu vzeti nase. Prepoznati v sebi ter priznati svojo lenobo, udobje, neumno zabavo, hedonizem, uživanje v človeških merilih in vrednotah, hlastanje po uspehu in denarju. Soočenje s svojim »gnojem« – z vsem starim, razpadajočim, gnilim. Z vsem, kar ni rojeno iz Boga in kar ne rodi za Boga.
Druga slika: na začetku poti
Ta njiva je bila zorana, ampak na grobo. Zato so na njej še vedno kosi, kjer nekako proti naravi uspe rasti tisto, kar je bilo tam prej. To je podoba mnogih. Evangelij nas je preoral, kakor je treba. Vendar so v naših življenjih še vedno ostali koščki, kjer rastejo stvari, ki spadajo k »staremu človeku«. Te stvari sicer ravno ne uspevajo, ker je njiva preorana, vendar pa so še vedno tam.
Podobno vidimo tudi na tej varianti: zemlja je sicer preorana, vendar so na njej mrtvi ostanki starega.
Tretja slika: zgledni kristjan
Tukaj vidimo zgledno zorano njivo, na njej ni nič več starega. Vendar ima še vedno problem: grude so prevelike in pretrde, da bi na njej lahko kaj zraslo. To predstavlja kristjane, ki se zgledno varujejo greha in sveta, vendar se ustavijo zgolj pri tem.
Četrta slika: učenec, ki je vzel svoj križ
Zemlja mora biti preorana na drobno, da bi bila zares pripravljena za rojevanje sadu. To predstavlja tiste, ki pustijo, da gre plug evangelija globoko in zdrobi njihovo notranjost, da postane rodovitna za Božje kraljestvo. Ne gre le za površno spreobrnjenje od glavnih, očitnih grehov, ampak za notranje delo Jezusovega križa, ki zdrobi našo upornost, sebičnost, človeške motive, želje, hrepenenja, nagnjenja, vzgibe, hlepenje po človeškem priznanju in časti in moči, ugajanje ljudem zaradi sprejetosti, delovanje iz lastne moči ipd. Prepoznavanje teh stvari v nas je boleče; ko se jim odpovedujemo, imamo lahko občutek, da se v nas dobesedno vse »drobi«. Vendar pa je to edina prava in dobra pot, da v nas začnejo rasti Božje odlike, v katere smo poklicani (2 Pt 1,3.5–7).
Zaradi lažjega sajenja lahko kmet v takšno zemljo vreže tudi brazde. Bi pustili Bogu, da napravi takšne brazde tudi v nas? Razsežne prostore zase, da lahko v nas sadi svoje stvari?
Peta slika: celotno posvečenje Jezusu
Tukaj je urejen, lepo kultiviran vrt. Zemlja je na drobno preorana in pograbljena, najbrž tudi pognojena. Del zemlje je pokrit za zaščito.
Poleg tega pa je napravljena tudi topla greda! Tam rastejo sadovi celo v času, ki sicer ni ugoden. Vrt je ograjen, tako da divje živali ne morejo požreti pridelka.
Zraven sta hišica in miza …
To predstavlja učenca, ki je popolno posvečen Jezusu. On obrodi sad v vsakem času (Ps 1,3; Raz 22,2). Evangelij ga je do konca preoral in pripravil za bujno rodovitnost Bogu. Tak človek je skrben in v skladu z Božjim časom pripravlja sajenje tega ali onega. To je končno tista »dobra zemlja« iz prilike o sejalcu.
Topla greda lahko predstavlja moči Svetega Duha, ki nam sredi tega sveta in kljub neugodnim okoliščinam nadnaravno daje, da smo rodovitni. Ograja pa lahko predstavlja vztrajno, budno, posredniško molitev »stražarjev«, ki pazijo na Božjo dediščino in na njegove črede.
In tam je končno Božja hiša, bivališče Boga med ljudmi, ter kraj druženja, resničnega občestva in proslavljanja v ljubezni.
»Vi pa ste Božja njiva«.
1 Kor 3,9
Katera zemlja si ti, iskreno? Katera želiš biti? Si pripravljen, da pade nate »gnoj«? Sramotenje trenutne človeške družbe? Želiš pustiti, da te preorje Božja beseda, Jezusov evangelij, da gre globoko vate, obrne na glavo in zdrobi stvari globoko v tebi? Si pripravljen, da gre skozi tebe moč Kristusovega križa, da boš izkušal tudi moč njegovega vstajenja (Flp 3,10–11)?
Velika noč 2022
Matjaž Črnivec 