1. Bog je stvarnik vsega obstoječega in vsemu tudi vsako sekundo daje bivanje oziroma obstoj.
2. Bog je ustvaril človeka (moškega in žensko, dvojina!), da bi z njima stopil v oseben, partnerski odnos jaz-ti. Ta odnos – tako med Bogom in človekom kot med ljudmi in tudi s stvarstvom – je absolutni temelj vsega obstoječega. Vse vesolje je ustvarjeno kot bogata kulisa oziroma oder, kjer se dogaja ta Ljubezen.
3. Človek prostovoljno odstopi od tega odnosa, kar povzroči vdor bolečine, težav in smrti na področje človeka.
4. Bog kljub temu ne zapusti človeka, ampak nadaljuje osebni zavezni odnos z njim in začne pripravljati rešitev, ki bo obnovila vladavino Ljubezni. Zato Bog prevzame vlogo vzgojitelja in sodnika (koncepta “permisivne vzgoje”, kjer vzgojitelj ne sme kaznovati, takrat še ni bilo).
5. Postava, ki je dana Izraelu, je “vzgojiteljica”, ki vodi h Kristusu (Gal 3,24–25). Bog sedaj stopi v podoben odnos z Izraelom, kot so ga imela tedanja ljudstva s svojimi vladarji. Mojzesova zakonodaja formalno spominja na stare orientalske pogodbe med vladarjem in vazali. Božji vstop v ta odnos in izročitev postave je čisti dar za Izraelce (in posredno za svet), saj Bog “sestopi” v njihov vsakdanjik in to na način, ki jim je blizu. Gre za predpodobo Kristusovega učlovečenja, naselitve v našo šibko človeško naravo.
6. Postavo moramo torej razumeti v kontekstu svojega časa. Bog kot dober pedagog vodi Izraelce postopoma, tako, da mu lahko sledijo. Postava dejansko omeji maščevanje: načelo “zob za zob”, se pravi 1:1, je bilo v tistem času revolucionarna ideja, kajti veljalo je, da mora biti maščevanje/povračilo veliko večje (prim. npr. 1 Mz 4,24). Načela “življenje za življenje” torej ne moremo soditi po današnjih merilih, ampak moramo v njem videti prav napredovanje v smer zgoraj omenjene Ljubezni. (Današnje evropsko prepričanje, da je smrtna kazen neupravičena, je sad ravno tega zgodovinskega procesa – tako meni filozof Tine Hribar, ki se nima za kristjana.)
7. Bog torej vstopa v konkreten človeški svet kot vzgojitelj in tudi sodnik/vladar. Za sodnike/vladarje tistega časa smrtna kazen ni bila vprašljiva – če jih skušamo vrednotiti z današnjimi merili, zagrešimo grob anahronizem. Vprašanje, ki se pri tem “nasilju” vzpostavlja, je vprašanje pravičnosti in svetosti, ki spadata k Božjemu značaju in k Ljubezni kot taki.
8. Izraelci so v Stari zavezi (predvsem v Četrti Mojzesovi in Jozuetovi knjigi) včasih uporabljeni kot izvršitelji določene Božje razsodbe. Pomembno se je zavedati, da ima to “nasilje” predzgodbo: v 1 Mz 15,16 vidimo, da je Bog potrpežljiv do teh ljudstev in jih več stoletij kliče k spreobrnjenju ter čaka na njihov odziv. Če se Bog v nekem trenutku odloči, da bo zlu naredil konec, to spada k njegovi naravi – kot stvarnik ima gotovo vso oblast nad svojim stvarstvom. In če pri tem uporabi tega ali onega, to ali ono ljudstvo (v poznejših knjigah Stare zaveze so to poganski Babilonci!), je to povsem njegova stvar. Ravno v tem pa je tudi omejitev “nasilja”: ti izvrševalci ne dobijo dovoljenja, da kar počez morijo in uničujejo; dana jim je točno določena naloga (tako kot včasih ječarji oziroma eksekutorji). Če jo prestopijo, postanejo sami predmet “jeze”.
9. V perspektivi celotnega Božjega delovanja se tudi ti posegi kažejo kot dejanja Božje milosti, ker kažejo, da Bog konkretno vstopa v svet in ustavlja zlo (“sodi greh”). S tem so drugi ljudje zavarovani pred uničujočimi silami. To “nasilje” je torej podobno “nasilju” zdravnika, ki amputira bolni del telesa, zato da bi rešil telo in s tem življenje.
10. Že v jedru starozavezne postave se jasno kaže, da Božja pravičnost in usmiljenje nista “simetrična”, ampak se razodeva “usmiljen in milostljiv Bog, prizanesljiv in velik v milosti in zvestobi, ki hrani milost za tisoče, odpušča krivdo, hudobijo in pregreho; vendar pa ne pušča brez kazni, ampak kaznuje krivdo očetov na sinovih in vnukih do tretjega in četrtega roda.” (2 Mz 34,6 EKU) Usmiljenje gre do tisočerega rodu, kazen pa do tretjega ali četrtega.
11. Poznejše starozavezne knjige (predvsem preroki) kažejo napredovanje Božje pedagogike in povejo naravnost: Bog ima rajši usmiljenje kakor kazen. Kazen je skrajno sredstvo, po katerem poseže, da bi vrnil (druge) ljudi nazaj k sebi.
“Nimam veselja nad smrtjo tistega, ki mora umreti, govori Gospod Bog. Spreobrnite se torej in boste živeli!” (Ezk 18,32)
“Kdo je Bog kakor ti, ki odpuščaš krivdo, ki greš prek pregrehe k ostanku svoje dediščine? Ne drži na veke svoje jeze, kajti ugaja mu dobrohotnost.” (Mih 7,18)
Sporočilo Jonove knjige je prav usmiljenje do sovražnikov. Podobno Prg 24,17–18; 25,21.
12. Nova zaveza, kot “dopolnitev/izpolnitev postave in prerokov” (Mt 5,17) nadaljuje Božjo pedagogiko natančno v tej smeri. Načelo “zob za zob” odpade, nadomesti ga ljubezen do sovražnikov in radikalno nenasilje (Mt 5,38–48), celo v primeru, ko gre za obrambo Najsvetejšega (Mt 26,52). V križu, ki se človeško zdi kot poraz, se razodene zmaga in nova vladavina Ljubezni ter življenje, ki je pogoltnilo smrt:
“Kdor ne ljubi, Boga ni spoznal, kajti Bog je ljubezen. Božja ljubezen do nas pa se je razodela v tem, da je Bog poslal v svet svojega edinorojenega Sina, da bi živeli po njem. Ljubezen je v tem – ne v tem, da bi bili mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravno daritev za naše grehe.” (1 Jn 4,8–10)
Zato se je krščanstvo prvih stoletij širilo predvsem prek pričevanja nedolžnih žrtev, ki so bile živa ikona te Ljubezni.
To, kar se je začelo dogajati od časa cesarja Konstantina (4. stoletje) naprej, pa je druga zgodba, ki jo je potrebno obravnavati ločeno.
Matjaž Črnivec 