Zgodnjekrščansko veroizpovedno besedilo, ki ga sprejemajo skoraj vse krščanske cerkve: pravoslavne, katoliška in različne protestanske cerkve. Ker velja za avtentičen povzetek krščanskega verovanja, ga nekateri imenujejo tudi “simbol vere”. Prva različica besedila je nastala na t. i. ekumenskem cerkvenem zboru oziroma koncilu v Nikeji (Niceji) leta 325, dopolnili pa so jo na koncilu v Carigradu leta 381. Pri oblikovanju besedila so odigrali ključno vlogo nekateri najpomembnejši cerkveni očetje. Besede “[in Sina]”, ki opisujejo izhajanje Svetega Duha, so poznejši dodatek, ki se je uveljavil na Zahodu, medtem ko ga vzhodne cerkve zavračajo. Besede “enega bistva z Očetom”, ki se nanašajo na Jezusa, so pojmovna inovacija, ki je ne najdemo v Svetem pismu in ki kaže na naraščajoči vpliv grške filozofije na krščansko samorazumevanje.
Verujem v enega Boga, Očeta vsemogočnega, stvarnika nebes in zemlje, vseh vidnih in nevidnih stvari.
In v enega Gospoda Jezusa Kristusa, edinorojenega Sina Božjega;
ki je iz Očeta rojen pred vsemi veki in je Bog od Boga, luč od luči, pravi Bog od pravega Boga;
rojen, ne ustvarjen, enega bistva z Očetom, in je po njem vse ustvarjeno;
ki je zaradi nas ljudi in zaradi našega zveličanja prišel iz nebes.
In se je utelesil po Svetem Duhu iz Marije Device in postal človek.
Bil je tudi križan za nas, pod Poncijem Pilatom je trpel in bil v grob položen.
In tretji dan je vstal od mrtvih, po pričevanju Pisma.
In je šel v nebesa, sedi na desnici Očetovi.
In bo spet prišel v slavi, sodit žive in mrtve;
in njegovemu kraljestvu ne bo konca.
In v Svetega Duha, Gospoda, ki oživlja;
ki izhaja iz Očeta [in Sina];
ki ga z Očetom in Sinom molimo in slavimo;
ki je govoril po prerokih.
In v eno, sveto, katoliško in apostolsko Cerkev.
Priznavam en krst v odpuščanje grehov.
In pričakujem vstajenja mrtvih in življenja v prihodnjem veku.
Amen.
Matjaž Črnivec 