1600-letno suženjstvo cerkve

Kristusovo telo, cerkev, Božje ljudstvo, je bilo 1600 let (40 × 40) ujeto v sheme in strukture vladarstev in oblasti tega sveta. Ne samo navzven, v smislu sodelovanja z njimi, prejemanja ugodnosti, subvencij in privilegijev, širjenja evangelija s silo ipd., temveč tudi navznoter, glede notranje dinamike bogoslužja in ureditve skupnosti. Vzorci, strukture in oblike oblasti v zunanji družbi so vplivali na razumevanje avtoritete v krščanskem občestvu in posledično na njegovo notranje delovanje. Ta proces se je začel že v 2. stoletju, zapečatil in dokončno uveljavil pa se je z letom 313, ko je krščanstvo postalo favorizirana (in kmalu zatem tudi edina dovoljena) religija rimskega cesarstva. Po vzoru človeških oblasti in religij se je znotraj telesa oblikovala ločitev na klerike in laike (tudi če se tako ne poimenuje!), ki v praksi pomeni, da večino opravil Kristusovega telesa prevzame majhna skupina voditeljev, ostali udje pa so pasivni, atrofirani, odmirajoči. Voditelji pa so ponavadi pregoreli – sploh, če so vestni. Namesto telesa, kjer vsak ud prispeva (1 Kor 12,6–7; 14,26; Ef 4,16) in so-deluje, imamo nekakšno združbo, kjer je večina nedejavna in kjer vodilni pogosto prevladujejo po zgledu oblasti tega sveta (Mr 10,42). Gre za shod po vzoru imperialne javne službe, precej birokratski, ne pa za svetišče Kristusovega telesa, kjer Duh močno in učinkovito deluje po vsakem udu; telesa, ki se širi in razrašča v majhnih svetih skupnostih (Mt 18,18–20) po vsem svetu (Mt 28,18–20; Kol 1,6).

Nadaljuj z branjem →

Kristjani in pogoj cepljenja za udeležbo na bogoslužju

To razmišljanje je nastalo v spletni debati na Facebooku kjer so nekateri sogovorniki zastopali stališče, da morajo krščanske skupnosti dosledno upoštevati vladni odlok, v skladu s katerim se je mogoče bogoslužja udeležiti le z izpolnjevanjem pogoja PCT. V svojem razmišljanju sem se osredotočil samo na pogoj C, ki predstavlja glavni etični in praktični problem. Naj uvodoma povem: nisem a priori proti cepljenju in testiranju, spoštujem brate in sestre v Kristusu, ki so se cepili in ki v skladu s svojo vestjo sledijo večinskim smernicam reševanja covida-19. Odločno zagovarjam dolžnost vseh, da pazimo drug na drugega, da z vsemi razpoložljivimi sredstvi zavarujemo sebe in druge ter tako preprečujemo okužbe. Vendar je še nekaj bolj svetega od tega. Kot je rekel Luter: »Tu stojim, ujetnik Božje besede in svoje vesti, tako mi Bog pomagaj!«

Stališča sogovornikov v obrisih povzemam takole:

Vprašanje varnosti: kdor pride v občestvo necepljen, ogroža njegovo varnost.
Etično vprašanje: ravnanje nekoga, ki se noče cepiti, je »nekrščansko in neljubeče«, takšnemu »ni mar za blagor bližnjega in občestva«, tak je »brezbrižen ali ignorantski«. Z drugimi besedami: to je nemoralno, to je greh.
Izključitev iz občestva: takšnemu človeku je pred Bogom prav preprečiti udeležbo na bogoslužju.

Preden odgovorim po točkah, naj povem na splošno: če so ta vprašanja upravičena, so upravičena zgolj kot stvar internega razmisleka Gospodove skupnosti. Ne morejo biti preprosto kopija nekega vladnega odloka, ker se tičejo enosti Božjega ljudstva in cerkvene discipline, o katerih država seveda ne ve ničesar (in prav je tako). In sploh ne morejo biti preprosta kopija vladnega odloka v podrobnostih, kako se izvajajo, ker ima cerkev v zvezi s cerkveno disciplino svoja lastna pravila, ki jih je postavil sam Kristus, Glava cerkve (Mt 18,15–20).

V zvezi s temi vprašanji opozarjam tudi na javno izjavo angleških kristjanov (https://vaccinepassportletter.wordpress.com/), s katero se v celoti strinjam. Tam je že precej dobro formuliranih odgovorov in stališč, ki se jim preprosto pridružujem.

Nadaljuj z branjem →

Krščanska daritev

Darujte sebe Bogu kot ljudje, ki so prešli od smrti v življenje. (Pismo Rimljanom 6,13)

Videnje vesoljne daritve

»… da bi bil za narode liturg Mesija Jezusa, ki z Božjim evangelijem opravlja duhovniško službo, da bi narodi postali Bogu prijetna daritev, ki jo posvečuje Sveti Duh« (Pavel v Pismu Rimljanom 15,16).

»Ker je torej Bog tako usmiljen, vas rotim, bratje: darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev; to je vaše smiselno bogoslužje. In ne prilagajajte se temu svetu, ampak se preobražajte s pomočjo prenove svojega uma, da boste ugotavljali, kaj je Božja volja, dobra, všečna in popolna.« (Pismo Rimljanom 12,1–2)

»Na Gospodov dan se zberite, lomite kruh in se zahvaljujte, najprej pa priznajte svoje prestopke, da bo vaša žrtev čista. In kdor se prepira s svojim bližnjim, naj se vam ne pridruži, dokler ni dosegel sprave, da bi vaša žrtev ne bila oskrunjena. O njej je namreč Gospod rekel: ‘Na vsakem kraju in času naj se mi daruje čista žrtev, kajti velik kralj sem, govori Gospod, in čudovito je moje ime med narodi.’« (Didahe 14; prost navedek iz Malahija 1,11.14)

»Četudi se izlivam kot pitna daritev pri žrtvi in liturgiji vaše vere, se veselim in radujem z vami vsemi.« (Pavel v Pismu Filipljanom 2,17)

Iz teh in drugih zgodnjekrščanskih besedil nam vstaja pred očmi slika velikega žrtvovanja oziroma daritve, ki zaobjema ves svet in vse čase. Gre za nenehno vesoljno bogoslužno dejanje, osrediščeno v Kristusovi smrti na križu pod Poncijem Pilatom in katerega druga stran je njegovo vstajenje od mrtvih. Ta holokavst, celostna žgalna daritev, ki zgori do konca, ima svojo zgodovinsko in geografsko os, okrog katere se vrti, in jedro, iz katerega se širi v »vse kraje in čase«, v »povsod« in »vselej«. V to skrivnostno navzoče dogajanje, poslušno odgovarjanje in mistično resnično bogoslužno dejanje smo povabljeni vsi in sicer po evangeliju. Klic Kristusovega evangelija je jasen: »Spreobrnite se, hodite za menoj, sprejmite svoj križ, kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel, in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik« (prim. Mt 4,17.19; 10,38.39; Jn 12,26).

Nadaljuj z branjem “Videnje vesoljne daritve” →

Nebeško bogoslužje

Zahvaljujte se Gospodu, ker je dober, ker na veke traja njegova dobrota! (Ps 136; prim. 2 Krn 5,13; 20,21)

Osrednja tema Nove zaveze je Jezus. On, ki se je spustil od Boga, kot dar nam, iz ljubezni. Z njim je povezana tema milosti, Božje nezaslužene dobrote, ki smo je deležni. Jezus je čista milost.

Sad Jezusove milosti je, da imamo kristjani po njem „dostop do Očeta v enem Duhu“ (Ef 2,18). Nadaljuj z branjem “Nebeško bogoslužje” →