Kristus je ustanovil Cerkev, da bi bila ustanova vere sredi sveta, ki se vzpostavlja drugače, kot vse ostalo na svetu. Njeno bivanje v svetu je bistveno označeno z zunanjo negotovostjo in z notranjo močjo, ki prihaja »od zgoraj«. V tem zaupanju v Nevidnega je temeljno pričevanje Cerkve v svetu.
Cerkev je skupnost ljudi, ki ne skrbijo za to, kaj bodo jedli in kaj bodo oblekli in ki celo ne skrbijo za jutri, ampak otroško zaupajo, da jih bo Oče preživljal, bolj kot ptice in rože.
Cerkev je ustanova ponižnosti sredi sveta ponosnih. Je skupnost tistih, ki so se od Učitelja naučili ali se vsaj predano učijo biti »krotki in iz srca ponižni«. Njena temeljna značilnost je torej nenasilnost, nežnost. Zato je Cerkev tudi kraj pravega počitka za ta svet, ker v njej vladajo nasprotni zakoni, »postava/zakonodaja Duha življenja v Mesiju Jezusu«.
Cerkev je Kristusovo telo. Če je glava krotka in ponižna, koliko bolj krotko in ponižno mora biti njeno telo, ki ji je poslušno.
Ponižnost je bistveno povezana z Božjo ljubeznijo in milostjo (Jak 4,6).
Nenasilnost Cerkve je silnejša od vseh sil na svetu in jih premaga – na križu, ki ga Jezusovi učenci nosijo za Učiteljem.
Jezusovo »kraljestvo ni od tega sveta« (Jn 19,36; ek tou kosmou), čeprav vsekakor je v tem svetu (Jn 17,15–16). Gre za Božjo vladavino, ki se nikoli, nikakor, v nobenem primeru ne vzpostavlja s sredstvi tega sveta. Zato se Cerkev, ki je utelešenje, »telo« te Božje vladavine, ne more vzpostavljati, vzdrževati, ohranjati, podpirati, subvencionirati ali spozorirati s pomočjo oblasti tega sveta. Ker ravno ta oblast v svoji navidezni trdnosti ni spoznala »Gospoda veličastva«, ampak ga je križala, je zato diametralno nasprotna njegovi ponižni vladavini krotkih (ubogih v duhu, križanih z Mesijem), ki bodo »postali lastniki dežele« oziroma kar vsega sveta (Mt 5,5).
Usodna zamenjava
Želja po sodelovanju s posvetnimi oblastmi in po opiranju nanje je čisto človeška in povsem razumljiva, saj prinaša Cerkvi nekakšno zunanjo gotovost in podprtost v tem svetu. Vendar v luči zgornje vizije postane jasno, da je to predvsem čisto človeška skušnjava. Gre namreč za prestop iz zaupanja v Nevidno k zanašanju na vidno. Tako Cerkev postane samo še en gibalec v splošnem toku človeške (adamske) zgodovine, ki neizbežno drsi navzdol v propad, namesto da bi bila čer, ki sredi toka kaže nasprotno smer, smer življenja in Božje pravičnosti.
Tako se Cerkev, prestolnica Božje pravičnosti, sprevrže v »vlačugo, ki nečistuje s kralji zemlje«. Luč postane tema in sol se izpridi.
Opraviti imamo s temeljno razliko med vero in nevero, med krotkim Kristusovim duhom in med navidezno močjo »poganskih vladarjev, ki vladajo s silo«. Njegova beseda je tukaj jasna: »med vami pa naj ne bo tako/ni tako«.
Gre za usodno zamenjavo, ki že pri Avguštinu dobi obliko zamenjave Svetega Duha, ki je »na silo« spreobrnil Savla v Pavla, z močjo državnega aparata, ki na silo spreobrača heretike.
Vendar moramo tudi na ta »krščanski spodrsljaj«, ki je izvotlil pričevanje Cerkve (nasploh, vendar s častnimi izjemami), gledati prizanesljivo. Gre za temeljno človeško šibkost, željo po tem, da zagotovimo, utrdimo, zavarujemo, preskrbimo svojo eksistenco v tem svetu. To šibkost imamo vsi Adamovi potomci in varamo se, če mislimo, da je nimamo. Izziv prenove Cerkve se mora torej začeti tukaj, pri radikalni metanoji vsakogar od nas – ko to poskusimo, šele uvidimo, kako težko je to v resnici: odpoved vsakršni zunanji varnosti in popolno zanašanje na Boga in Vladarja Mesija.
Subvencije
Če Cerkev že zdaj prejme kakšen dar od »kraljev tega sveta«, kot nekakšna predhodnica in predslika velike obnove vsega v Razodetju, potem mora izredno paziti, da so to »čisti darovi«, brez »pripetih vrvic ali trnkov«, ki jih večinoma spremljajo. Darovalcem mora biti jasno, da je poslanstvo Cerkve v temelju drugačno od njihovega. Vprašanje je, kdaj se preprosto prijateljstvo sprevrže v nečistovanje.
To seveda ne preprečuje Cerkvi, da sodeluje s širšo družbo, pri kateri koli dobri pobudi (in pri tem morda dobi tudi kakšno »subvencijo«) – seveda če Cerkev to dobro res lahko preveri v luči Resnice, ki jo vzpostavlja in ji daje bivanje v svetu. Na primer: pobude za spravo, skrb za uboge, zaščita zatiranih in depriviligiranih ipd. Vendar je tudi tu v praksi pogosto težava v tem, da so te pobude povezane z drugimi političnimi cilji in agendami (vrvice in trnki), ki so v nasprotju z Resnico. Zato je tudi tukaj potrebna velika pazljivost.
Narava spoznanja, ki ga ima Cerkev
Bog je pripravil razsvetljenstvo, da z njim ustavi napačni ponos in lažno spoznanje Cerkve. Imperialna Cerkev se je zanašala na »naravno spoznanje« Boga, ki naj bi ji dajalo priviligiran položaj v redu stvarstva. Toda spoznanje, ki ga v resnici ima Cerkev za ves svet, je spoznanje dano v milosti, ki nima nobene zunanje trdnosti oziroma neizpodbitne podlage. Razsvetljenski projekt ruši vse zunanje, »objektivno«, trdno spoznanje Cerkve, na katero se sklicuje kot (uzurpatorska, neupravičena, preuranjena) vladarka sedanjega sveta, padlega stvarstva in grešne človeške družbe, ter jo kliče oziroma kar sili k notranjemu, ponižnemu spoznanju resnice, ki izvira iz Božje milosti in ljubezni in ki se daje ponižnim. To spoznanje je za ves svet, ker ima v sebi vizijo in melodijo prenove vsega stvarstva, novo ureditev in uglasitev vsega, vendar ne izhaja iz padlega stvarstva, v katerem biva Cerkev, temveč neposredno iz Boga, po Logosu, v Svetem Duhu.
Resnično spoznanje je neločljivo od Božje ljubezni. S tem spoznanjem naj bi Cerkev služila svetu, kot je to na začetku storil že Mesija, njena glava – križan v sramoti, vendar obujen od mrtvih v slavi. To je ponižno spoznanje, ki pa vendarle poziva, kliče in izziva vse k spremembi, spokorjenju, upanju, prenovi, preobrazbi, preureditvi in dejansko že je moč in delovanje novega stvarstva v starem. Pravo spoznanje je Božja ljubezen v ognju Svetega Duha, ki vse prenavlja.
Razsvetljensko spoznanje ima zunanjo trdnost, ker se opira na naravne zakone. V tej trdnosti je neka nujnost in argumentativna prisila, oziroma močna in razvidna »zahteva po resnici«, ki se ji je težko iskreno upirati. Nasprotovati ji je mogoče samo s prikrojevanjem dejstev, z lažjo in manipulacijo. Ker se opira na naravne zakone in zakonitosti, je to spoznanje že tudi v formalnem smislu spoznanje »postave«, ne pa »milosti«, ki gre vedno onkraj naravnih zakonov in danosti. Zato se razsvetljensko spoznanje nikakor ne more dokopati do milostnega in ljubečega Boga in ga niti ne potrebuje, ker sistem naravnih zakonov deluje sam po sebi. Milost in ljubezen tukaj lahko samo slutimo v primarnem dejstvu, da je tak sistem sploh dan in da obstaja – to namreč nikakor ni samoumevno. Pomembno je priznati in razlikovati, da gre tukaj samo za slutnjo, ne pa za trdno vednost, ki bi jo bilo mogoče vzpostaviti, zahtevati in razširjati s silo in prisilo »trde znanosti«. Ta slutnja postane gotovost šele v območju Božje milosti, po Logosu, v Svetem Duhu. To območje je »domače dvorišče« Cerkve in »igrišče« kamor spada in kjer lahko z avtoriteto in avtentičnostjo pripoveduje svojo zgodbo.
Z drugimi besedami: »naravna slutnja« postane gotovost tam in samo tam, kjer je spoznavalec zavzel ponižni položaj učenca, ki se z zaupanjem odpira Nevidnemu Bogu in se opira nanj v veri.
Cerkev je zahtevo po svoji oblasti utemeljevala z »naravnim« spoznanjem (»naravno teologijo«), po kateri naj bi ji ta vloga pripadala v dobro in korist vsega stvarstva, vendar s sredstvi in vzvodi padlega sveta, med katerimi je glavno uveljavljanje oblasti s silo in močjo (Mr 10,42). Razsvetljenska »naravna a-teologija« se je pri tem pojavila kot nevarni in usodni konkurent, ki v skladu s svojim trdnim, naravnim, »znanstvenim« spoznanjem razglaša, da je dobro upravljanje sveta mogoče tudi na povsem drugih temeljih, ki ne potrebujejo »hipoteze Boga«. Ta konkurent je Cerkvi poslan od Boga kot korektiv, da se ne bi zanašala na svoje moči in da se ne bi sklicevala na nekakšne svoje objektivne pravice v svetu in stvarstvu. Ta konkurent omejuje in odvzema Cerkvi lažno moč, ki si jo je prilastila, in jo kliče in sili k pravi moči, ki se vzpostavlja na igrišču ponižne milosti, ne pa na igrišču trde zahteve in nujnosti.
Oblast Cerkve namreč ne izhaja iz naravnega reda (in njemu ustreznega spoznanja, episteme), ampak iz milosti, iz Božjega milostnega klica. Te milosti se ne da upravičiti, utemeljiti ali zahtevati z nobenimi zunanjimi dokazi ali spoznanji, ker je utemeljena samo v Bogu, »po veri«. Na »igrišču« razsvetljenske znanosti (episteme) je takšna predpostavka povsem odveč – na tem igrišču nima nobene podlage in je zato upravičeno lahko razglašena za neutemeljeno in neupravičeno. Na tem igrišču Cerkev vedno izgubi igro, zato ga mora zapustiti. To igrišče (skupaj z njegovimi pravili igre) ji preprosto ne pripada.
Cerkev je poklicana, da prav s svojim obstojem v svetu pričuje za to, da obstaja še drugo igrišče, igrišče milosti in ne nujnosti ter prisile.
Cerkev se seveda lahko sklicuje tudi na lepoto in urejenost narave kot na odraz Božjega veličastva in Božje milosti. Vendar je to sklicevanje lahko samo sklicevanje na intuitivno slutnjo, pri kateri ne more biti govora o kakšni zahtevi ali nujnosti Božjega spoznanja. Po naravni poti bi morda lahko prišli kvečjemu do koncepta Boga kot negibnega gibalca, ki ga srečamo že pri Aristotelu, nikakor pa ne moremo priti do Izraelovega Boga oziroma Boga milosti v Jezusu Kristusu. Tukaj govorimo o povsem drugem konceptu Boga. Kadar se želimo sklicevati na pot »naravnega« spoznavanja Boga, moramo biti zato zelo previdni in pazljivi. Hkrati pa seveda ne smemo zanikati odslikavanja Božje slave v naravi, ki pa se razbere ravno z vero. Intuitivno spoznanje oziroma »slutenje« Božjega veličastva v naravi dejansko postane gotovost samo v veri. Ta gotovost nikakor ne izhaja iz reda stvari samih, če se jih opazuje »nevtralno«, kakor zahteva znanost. Tukaj o gotovosti ne moramo govoriti, lahko pa govorimo o neke vrste napotitvi, usmeritvi, slutnji, intuiciji.
Vloga Cerkve v svetu torej stoji zgolj in samo na Božjem milostnem klicu in izvolitvi. Ta nima nobene zveze z naravnim redom, ampak v nekem smislu predstavlja »nadnaravni« vdor vanj. To se najlepše vidi v Jezusovem vstajenju od mrtvih, ki povsem ukinja vse naravne zakone – vendar ravno to je hkrati edini temelj nadaljnjega obstoja njegovega »telesa« v svetu. Božji klic in izvolitev izhaja iz čiste Božje svobode in ljubezni. V tem klicu Cerkev seveda ima oblast na svetu in celo že nad tem svetom, vendar v tem času zgolj takšno oblast, kakor jo je imel in izvrševal Mesija, njena glava, v svojem zemeljskem življenju: to je dobra oblast, ki ponižno služi vsem, ki ozdravlja vse in obnavlja vse, ki spodkopava temelje vseh človeških oblasti, ker so v osnovi zatiralske, in ki vzpostavlja Skupnost/Skupščino, kjer vlada »zakonodaja Duha Življenja v Mesiju Jezusu«. Ta ponižna Skupščina, ki se napolnjuje iz polnosti milosti in resnice v Logosu, nujno prihaja v navzkrižje z oblastnimi strukturami tega sveta in tako nosi križ za svojim Učiteljem in Voditeljem. Tako je Božje kraljestvo prisotno v tem času in »nasilneži mu delajo silo«.
Problem cerkvenega vladanja sedanjemu svetu (v »trdem« smislu) je problem napačne, preveč realizirane eshatologije. Tudi to zasledimo že pri Avguštinu, ki je zatrdil, da so »kraljestva tega sveta zdaj postala kraljestva našega Boga in njegovega Maziljenca«, s čimer je mislil na spreobrnitev rimskih cesarjev.
Preganjanje
Preganjanje je sestavni, konstitutivni del bivanja Cerkve v sedanjem svetu, ne pa nekakšna začasna zastranitev, ki jo je treba čim prej in na vsak način odpraviti. V preganjanju je Kristusovo telo najbližje svoji glavi. To seveda ne pomeni, da sme v to siliti, mora pa to sprejeti kot temeljno dejstvo svojega bivanja v sedanjem svetu, ki je podvržen smrti, in se nanj ustrezno pripraviti. Preganjanje mora sprejeti kot nekaj »naravnega«, ustreznega njeni novi naravi v Mesiju.
»Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani, kajti njihovo je nebeško kraljestvo.« (Mt 5,10) »Če so preganjali mene, bodo preganjali tudi vas« (Jn 15,20). »Če jaz, bratje, še oznanjam obrezo, zakaj me potem preganjajo? Torej je bilo pohujšanje križa odpravljeno.« (Gal 5,11. Ta navedek lahko metaforično razširimo: oznanjanje »naravne« postave in njenih zakonitosti se resda izogne preganjanju, vendar s tem zataji križ, temelj krščanstva. Prim. Gal 6,12!) »Sicer pa bodo preganjani vsi, ki hočejo res pobožno živeti v Kristusu Jezusu.« (2 Tim 3,12) »Udeleži se trpljenja kakor dober vojak Kristusa Jezusa.« (2 Tim 2,3. Bodimo pozorni na »militantno« govorico: potrpežljivo in ponižno prenašanje preganjanja in krivic je glavno »orožje« Cerkve v svetu.) Omeniti velja tudi bolj splošno novozavezno teologijo trpljenja, kot jo na primer srečamo v 1 Pt 4.
Enako vidimo že v Izraelovi zgodovini. Krivični Kajn je preganjal pravičnega Abela. Izmael, Abrahamov sin po naravi, je preganjal Izaka, sina po obljubi (Gal 4,29). Božji izvoljenec Jožef je trpel preganjanje od svojih bratov. Božje izvoljeno ljudstvo Izrael je bilo preganjano v Egiptu in je moralo bežati v puščavo, kjer je bivalo, dokler ni vstopilo v obljubljeno deželo (prim. Raz 12,13, ki se verjetno nanaša na krščansko skupnost). Kralja Davida, ki je Jezusova predslika, je dolga leta preganjal Savel. (Nasprotno pa je Salomon, ki ni nikoli trpel preganjanja, na koncu zapustil Boga in obrnil celoten tok Izraelove zgodovine navzdol.) Vsi preroki so bili preganjani (Apd 7,52). Podobno so doživljali psalmisti: »Knezi me preganjajo brez vzroka, toda moje srce se boji le tvoje besede.« (Ps 119,161)
V nekem dialogu med kristjani in muslimani so slednji presenečeno ugotovili, da je vsa Nova zaveza pisana zgolj in samo v perspektivi, da so kristjani preganjana oziroma zatirana manjšina, medtem ko je ves Koran pisan zgolj in samo v perspektivi, da so muslimani vladajoča večina. Nobena od knjig ne podaja modelov za nasprotno družbeno situacijo (kristjani v večini, muslimani v manjšini), iz česar izhajajo precejšne težave in celo kriza identitete, če se eni ali drugi znajdejo v njej.
»Vi ste sol zemlje.« (Mt 5,13)
Jezusovi učenci so torej poklicani, da odločno zavrnejo vse – stare in nove – oblike cerkvenosti, ki se utrjujejo s sredstvi tega sveta, in nasprotno temu iščejo načine in poti krščanske skupnosti, navzven šibke in navznoter močne, ki je preprosto utemeljena na veri v Božjo milost in je tako že samo s svojim obstojem pričevanje o kraljestvu, ki prihaja in ki je skrivnostno že tukaj.
Matjaž Črnivec 