Videnje vesoljne daritve

»… da bi bil za narode liturg Mesija Jezusa, ki z Božjim evangelijem opravlja duhovniško službo, da bi narodi postali Bogu prijetna daritev, ki jo posvečuje Sveti Duh« (Pavel v Pismu Rimljanom 15,16).

»Ker je torej Bog tako usmiljen, vas rotim, bratje: darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev; to je vaše smiselno bogoslužje. In ne prilagajajte se temu svetu, ampak se preobražajte s pomočjo prenove svojega uma, da boste ugotavljali, kaj je Božja volja, dobra, všečna in popolna.« (Pismo Rimljanom 12,1–2)

»Na Gospodov dan se zberite, lomite kruh in se zahvaljujte, najprej pa priznajte svoje prestopke, da bo vaša žrtev čista. In kdor se prepira s svojim bližnjim, naj se vam ne pridruži, dokler ni dosegel sprave, da bi vaša žrtev ne bila oskrunjena. O njej je namreč Gospod rekel: ‘Na vsakem kraju in času naj se mi daruje čista žrtev, kajti velik kralj sem, govori Gospod, in čudovito je moje ime med narodi.’« (Didahe 14; prost navedek iz Malahija 1,11.14)

»Četudi se izlivam kot pitna daritev pri žrtvi in liturgiji vaše vere, se veselim in radujem z vami vsemi.« (Pavel v Pismu Filipljanom 2,17)

Iz teh in drugih zgodnjekrščanskih besedil nam vstaja pred očmi slika velikega žrtvovanja oziroma daritve, ki zaobjema ves svet in vse čase. Gre za nenehno vesoljno bogoslužno dejanje, osrediščeno v Kristusovi smrti na križu pod Poncijem Pilatom in katerega druga stran je njegovo vstajenje od mrtvih. Ta holokavst, celostna žgalna daritev, ki zgori do konca, ima svojo zgodovinsko in geografsko os, okrog katere se vrti, in jedro, iz katerega se širi v »vse kraje in čase«, v »povsod« in »vselej«. V to skrivnostno navzoče dogajanje, poslušno odgovarjanje in mistično resnično bogoslužno dejanje smo povabljeni vsi in sicer po evangeliju. Klic Kristusovega evangelija je jasen: »Spreobrnite se, hodite za menoj, sprejmite svoj križ, kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel, in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik« (prim. Mt 4,17.19; 10,38.39; Jn 12,26).

Ko se kristjani zberemo k bogoslužju, ponavzočimo prav to dogajanje: prinesemo ne to ali ono ampak sebe, svoje »telo«, svoje življenje, vse, kar smo in kar si želimo biti, svojo preteklost in prihodnost, in to darujemo, žrtvujemo Kristusu, ki je navzoč tam, kjer sta dva ali so trije zbrani v njegovem imenu. S tem – edino s tem – potrjujemo in priznavamo, da je on Gospod. To je smiselno oziroma »logično« bogoslužje. Tako postanemo udeleženi v Kristusovi žrtvi, ki odzvanja po vsem vesolju, v kozmični spravi (prim. Kol 1,20) in njenem sadu – v novem, nesmrtnem življenju. In v to vesoljno dogajanje naj vabimo tudi ostale. Če je bilo glavno starozavezno bogoslužje predvsem žrtvovanje, je prav tako tudi v novi zavezi (prim. 1 Pt 2,5) – s tem, da gre zdaj zares: prej so žrtvovali nekaj svojega, zdaj žrtvujemo samega sebe.

Darujemo vse, kar nam je dragoceno, in tudi vse, česar se bojimo: svojo tesnobo, stisko, omejenost, grenkobo, grešnost, slabotnost, skrušenost, kajti »moja daritev Bogu je potrt duh, potrtega in pobitega srca, o Bog, ne preziraš« (Ps 51,19). »Seje se v nečasti, vstaja v slavi; seje se v slabotnosti, vstaja v moči« (1 Kor 15,43). To je najčistejše spreobrnjenje: priznanje grešnosti in temeljne bivanjske nemoči, pomanjkljivosti in odvisnosti, ne-samoutemeljenosti.

To daritev »posvečuje Sveti Duh«: za to je poslan, v njej je prisoten. Pripravimo in prinesemo svojo daritev in nato čakamo – da prideta Duh in ogenj iz nebes, ki ju pošilja Mesija. Sveti Duh pride, nas použije in prežame ter se naseli v nas. To prebivanje Duha je bilo za prve kristjane osnovno dejstvo odrešenosti, »ara« prihodnjega sveta, nekaj tako konkretnega in očitnega, da so se na to lahko sklicevali pri teološki argumentaciji (prim. Rim 8,9.11; Gal 3,2.5). To očitno prebivanje ponovno pridobivamo v tem žrtvenem dejanju. Zato je na drugi strani te daritve veselje in mir Kraljestva, ki presega vsak um (prim. Rim 14,17; Flp 4,7).

Evharistija oziroma Gospodova večerja je epifanija in konkretizacija tega žrtvenega gibanja, ki gre skozi vse vesolje; je simbol, ki posrka vase vso realnost in ki je sam resničnejši od nje, ker jo definira in vzpostavlja ter dela razvidno. Kristus se enkrat za vselej večno žrtvuje in mi se žrtvujemo z njim. »Z njim trpimo, da bomo z njim tudi poveličani« (Rim 8,17). Smemo se žrtvovati. Lahko damo sebe, da prejmemo Kristusa. Umiramo in tako zares živimo. Mi smo njegovo telo. On se žrtvuje v nas in mi prek njega. In od zlomljenega telesa nam prihaja hrana večnega življenja. »Kakor biva On, tako bivamo tudi mi na tem svetu« (1 Jn 4,17). To je Kristus, Božji Sin. Takšni naj bi bili mi v resnici. Takšen je svet, ki ga je ustvaril.