Krst v Svetem Duhu

Pomen

Krst v Svetem Duhu je bistvo krščanskega življenja. Je krščanstvo sámo. »Jaz [Janez Krstnik] sem vas krstil v vodi, on [Jezus] pa vas bo krstil v Svetem Duhu« (Mr 1,8). To je velika Božja obljuba za »mesijanski konec časov«, izpričana že v Stari zavezi (4 Mz 11,29; Iz 4,4; 11,2; 32,15; 44,3; Ezk 11,19; 36,26–27; 37,14; Jl 3,1–2). Zato je to končni sad Jezusovega učlovečenja, njegovega učenja, trpljenja, smrti in vstajenja – da smo mi, navadni ljudje, lahko deležni Božjega Duha: Božje lastne svetosti, Božjega notranjega življenja (1 Kor 2,11), Kristusovega uma (1 Kor 2,16), Božje narave (2 Pt 1,4), Božje moči (Lk 24,49). To je bil cilj vsega Jezusovega prizadevanja in njegova goreča želja (Lk 12,49). Krst v Svetem Duhu je ponovitev Učlovečenja Božjega Sina, saj se prek tega dogodka Jezus dejansko naseli v človeku, ki veruje. Še enkrat se zgodi nemogoče – tudi ta človek postane »goreči grm« (prim. 2 Mz 3), saj v sebi združuje dve naravi, ki sta si povsem različni. Krst v Svetem Duhu je nepojmljiva skrivnost, ki pa je namenjena vsakomur, ki veruje.

Krščanski krst je krst v Duhu. Zato moramo krst v vodi vedno razumeti v povezavi s krstom v Duhu. Kakor je človek tako telesno kot duhovno bitje, tako mora biti naš krst dvojen: telesni (voda) in duhovni (Duh) ­– rojstvo »iz vode in Duha« (Jn 3,5). Kakor je krst v vodi pokop starega človeka, tako krst »v Duhu in ognju« (Lk 3,16) pomeni sodbo, Božje uničenje vsega starega mišljenja in življenja – in zato tudi duhovno očiščenje. Že prerok Izaija pravi: »Gospod bo izmil umazanijo hčerá sionskih in izpral prelito kri Jeruzalema iz njegove srede, z duhom sodbe in z duhom očiščenja« (Iz 4,4gr.). Obenem pa gre za ogenj Božje narave, ki je postanemo deležni: »Naš Bog je ogenj, ki požira« (Heb 12,29). »Jaz sem ogenj, ki ožge tistega, ki se mu približa« (Jezusov izrek, ohranjen pri Origenu).

Duh, »ki veje nad vodami« (1 Mz 1,2), je »tisti, ki daje življenje« (Jn 6,63): on nas vzdiguje iz smrti in v nas spočenja večno, polno življenje, nas na novo oblikuje po podobi Božjega Sina (prim. 2 Kor 3,17–18; Ef 4,24; Kol 3,10 in tudi Rim 8,29). Sveti Duh nam torej po Jezusovi zaslugi prinaša sámo življenje Boga Očeta, postavlja nas v »okolje« Trojstva: Očeta, Sina in Svetega Duha.

Hkrati z novo naravo s Svetim Duhom dobimo tudi Božjo moč za sveto življenje (»sad Duha« – glej Gal 5,22–25 in prim. Rim 8,13–14) in delovanje (»darovi Duha« – glej 1 Kor 12 in 14 in prim. Apd 1,8).

Praktična izpeljava – povezava z vero, spreobrnjenjem in krstom v vodi

Kako torej prejmemo Svetega Duha? Kako dobimo dar, ki ga je obljubil Oče in poslal križani in vstali Mesija?

Krst v Duhu lahko razumemo kot Božji odgovor na človekovo vero in spreobrnjenje, izraženo s krstom v vodi. Zato ga lahko pravilno razumemo le v neposredni povezavi s tem trojim. Pomeni Božjo potrditev, zagotovilo, da je človek sprejet; je Božji pečat (Ef 1,13).

»Ko je vse ljudstvo prejemalo krst in je bil tudi Jezus krščen ter je molil, se je odprlo nebo. Sveti Duh je prišel nadenj v telesni podobi kakor golob in zaslišal se je glas iz neba: ›Ti si moj ljubljeni Sin, nad teboj imam veselje.‹« (Lk 3,21–22 – spomnimo se, da je bil Janezov krst »krst spreobrnjenja« – Mr 1,4) »Spreobrnite se! Vsak izmed vas naj se dá v imenu Jezusa Kristusa krstiti v odpuščanje svojih grehov in prejeli boste dar: Svetega Duha.« (Apd 2,38 – dvopičje na koncu stavka je nujno, ker grški izvirnik na tem mestu ne govori o »duhovnih darovih« oziroma »karizmah«, ampak o Božjem daru, ki je sam Sveti Duh.)

Sveto pismo nam tukaj in na mnogih drugih mestih jasno kaže, da je normalen potek dogodkov v kristjanovem življenju sledeč: vera v Jezusa, spreobrnjenje (obrat proč od greha in k Jezusu), krst v vodi, prejem Duha. K temu naj bi tudi težili v praksi. Obenem pa je iz vsega zgoraj povedanega jasno, da moramo vse te štiri vidike vedno razumeti v povezavi, kot eno celoto, pravzaprav kot en sam dogodek »novega rojstva«. Kot združene jih moramo razumeti celo v primerih, ko se iz različnih razlogov ne zgodijo naenkrat (najpogosteje zaradi različnih zamejenih cerkvenih praks in izročil). V nasprotnem primeru lahko zaidemo v težave, ki lahko povzročijo nepotrebno zmedo in delitve med kristjani.

Kakor krst v vodi je tudi krst v Duhu enkraten in konkreten dogodek, ki ga po pričevanju Svetega pisma vedno spremljajo zunanje manifestacije: govorjenje v jezikih, preroštvo, navdihnjeno slavljenje Boga ipd. (glej spodaj). Čeprav je krst v Duhu bistveno povezan z vero, spreobrnjenjem in krstom v vodi, ni z njimi identičen oziroma se ne zgodi avtomatično ob krstu oziroma zgolj ob spreobrnjenju in veri v Jezusa. Prejem Svetega Duha je v Svetem pismu vedno konkreten, razločen dogodek; dogaja se v molitvi (Lk 3,21–22; Apd 1,14; 2,1; 8,15 itn.), najpogosteje takoj po krstu v vodi, ob polaganju rok (Apd 8,14-17; 9,17–18; 19,6), v enem primeru pa pred krstom, ob poslušanju evangelija (Apd 10,44–48). V prvih stoletjih krščanstva so novokrščenca v znamenje tega tudi mazilili z oljem (Tertulijan, O krstu 7–8).

Krst v Svetem Duhu tako predstavlja začetek »hoje v Duhu«, začetek krščanske rasti v ljubezni in posvečenju ter tudi začetek rasti v Božji moči in različnih darovih in službah Svetega Duha.

Znamenja krsta v Svetem Duhu

Luka v Apostolskih delih nazorno opiše štiri primere, ko različne skupine ljudi prejmejo Svetega Duha. V treh od njih (2,4; 10,44–46; 19,6) je izrecno omenjeno, da so prejemniki »govorili v jezikih«, včasih tudi z dodatkom »in poveličevali Boga« ali »in prerokovali«. Način, kako je to izraženo, na vseh treh mestih kaže, da so bili »jeziki« zunanje, vidno znamenje, ki je drugim in tudi njim samim potrdilo, da so zares prejeli Svetega Duha.

Četrto mesto (8,17–18) ne omenja daru jezikov, omenja pa, da je bilo prejemanje Duha »vidno«. Mnogi razlagalci tudi tukaj predpostavljajo, da je šlo za govorjenje v jezikih, vendar moramo dopustiti tudi možnost, da je šlo za »prerokovanje« oziroma »navdihnjeno slavljenje«, kot v Apd 19,6 in 10,46.

Obstaja še peto mesto (9,17–18), ki prejema Svetega Duha ne opisuje tako nazorno. Tudi tukaj jeziki niso omenjeni, se pa ob tem zgodi čudežno ozdravljenje. Vendar vemo, da je Pavel, ki je tako prejel Svetega Duha, sicer »bolj kakor vsi« govoril z darom jezikov (1 Kor 14,18). Torej je zelo verjetno ta dar dobil že pri krstu v Svetem Duhu.

Glede na Lukovo razumevanje, ki je razvidno iz Apd 2, je pravzaprav temeljno znamenje krsta v Svetem Duhu prerokovanje (2,17), se pravi govorjenje po navdihu Svetega Duha. Starozavezno besedilo, ki ga navaja Peter iz preroka Joela (Jl 3,1–5), namreč govori zgolj o prerokovanju v različnih pojavnih oblikah (poleg navdihnjenega govora tudi videnja in preroške sanje). Da gre pri vsem tem za prerokovanje, poudari ponovna omemba »prerokovanja« na koncu vrstice 18, ki tvori t.i. inclusio, se pravi zaključek teme, ki se je začela v vrstici 17. In tudi sicer najdemo v Stari zavezi mesta, kjer »prerokovanje« ne pomeni samo izključno govorjenja po Božjem navdihu, ampak raznovrstno »preroško obnašanje«, ki ga nekateri prevodi izrecno prevajajo kot »preroško zamaknjenje«, »ekstaza« ipd.; prim. 4 Mz 11,25–27; 1 Sam 10,5–13; 19,20–24; 1 Krn 25,1–3; v negativnem smislu tudi 1 Sam 18,10; 1 Kr 18,29. Na tej osnovi širše razumljenega prerokovanja je Peter lahko dojel navdihnjeno govorjenje v jezikih kot jasno izpolnitev obljube, da bodo vsi prejeli Svetega Duha in bodo vsi »prerokovali«.

Govorjenje v jezikih je torej nekakšna začetna, osnovna, preprostejša oblika ali vrsta prerokovanja, s katero večina ljudi očitno lažje začne (po Lukovem pričevanju 60%–100% krščenih v Svetem Duhu). Podobno razumevanje daru jezikov kot osnovne oblike prerokovanja najdemo v Prvem Pismu Korinčanom 14,12–13.27, kjer Pavel razlaga, da je govorjenje v jezikih mogoče prevesti v razumljivo govorico, ki je enaka preroštvu. To po eni strani pojasni Pavlovo trditev, da vsi ne govorijo z darom jezika (1 Kor 12,30) – očitno nekateri ob krstu v Duhu lahko tudi prerokujejo v razumljivi govorici ipd. –, po drugi strani pa njegovo željo, da bi vsi govorili z darom jezika (1 Kor 14,5a), in da lahko vsi prerokujejo (14,31). S tem se potrjuje temeljna obljuba, da je Sveti Duh, vključno z njegovimi zunanjimi znamenji, obljubljen res prav vsem, brez izjeme.

Koristi molitve z darom jezikov

Čeprav je govorjenje v jezikih le začetna oblika prerokovanja in čeprav nas Pavel spodbuja, naj molimo za prerokovanje v razumljivem jeziku, Sveto pismo na več mestih jasno govori tudi o potrebnosti in koristnosti molitve z darom jezika.

• »Kdor govori z darom jezika, izgrajuje sam sebe« (1 Kor 14,4).
  – Z darom jezikom se torej »izgrajujemo«. Izvirna prispodoba morda namiguje na gradnjo novega Božjega svetišča, ki je v Novi zavezi telo vsakega kristjana (1 Kor 6,19–20). Vsekakor pa kaže na krščansko rast. Če smo v stiski, če smo zmedeni, če ne vemo, kaj bi, ali sploh, če bi radi napredovali kot Kristusovi učenci, lahko preprosto molimo v jezikih in smo pri tem gotovi, da nas Sveti Duh krepi, utrjuje in izgrajuje.

• »Hvala Bogu, bolj kakor vi vsi govorim z darom jezikov« (1 Kor 14,18).
  – Pavel je hvaležen Bogu za dar jezikov in ga očitno tudi zelo intenzivno uporablja. Če v vsem drugem posnemamo apostola, zakaj ga ne bi tudi v tem? (Prim. 1 Kor 11,1!)

Tudi naslednje tri vrstice zelo verjetno govorijo o molitvi v jezikih:

• »Vi, ljubi, pa izgrajujte sebe na temelju svoje presvete vere, tako da molite v Svetem Duhu.« (Jud 1,20)
  – To, da smo na začetku svoje poti umrli vsemu staremu in se rodili na novo po Svetem Duhu, je »temelj presvete vere«. Na njem se utrjujemo tako, da molimo v tem istem Duhu. Tudi tukaj »izgrajevanje« namiguje na gradnjo novega Božjega svetišča, ki je naše telo.

• »Ob vsaki priložnosti molíte v Duhu z vsakršnimi molitvami in prošnjami.« (Ef 6,18)
  – Tukaj je molitev v Svetem Duhu povezana z duhovnim bojem (Ef 6,10-17) in po drugi strani omogoča stalno, neprestano molitev. Molitev v jezikih v ozadju, medtem ko delamo druge stvari (vozimo, opravljamo hišna opravila ipd.), je eden od najboljših načinov, kako prakticirati »neprenehno molitev«, ki nam jo Sveto pismo izrecno naroča (1 Tes 5,17).

• »Prav tako tudi Duh prihaja na pomoč naši slabotnosti. Saj niti ne vemo, kako je treba za kaj moliti, toda sam Duh posreduje za nas z neizrekljivimi vzdihi.« (Rim 8,26)
  – To mesto se lepo sklada s tem, kar je bilo rečeno prej o molitvi v jezikih kot obliki krščanske rasti. Duh je nenazadnje Tolažnik in Pomočnik. Molitev v Duhu nam pomaga v naši slabotnosti in je pravzaprav njen izraz. Nasprotno od tega, da bi bila molitev v jezikih znak nekakšne elitne duhovnosti, je paradoksen izraz naše človeške nemoči, ker le na takšen čuden, nerazumljiv način, kakor z nekakšnim otroškim čebljanjem lahko izlivamo svoje srce in svojo stisko Bogu. Je odraz tega, da živimo v krhkem, minljivem svetu in telesu. Je izraz naše stiske in hkrati velika tolažba, da naše šibke, obupne vzdihe in prošnje Duh sam nosi pred Boga, kjer je Jezus, na njegovi desnici.
  Dejstvo, da je govorjenje v jezikih vendarle mogoče tudi prevesti, nas po drugi strani spodbuja k zavedanju, da so ta na zunaj šibka čebljanja vendarle resnična sporočila, ki v duhovnem svetu pred Bogom resnično tudi nekaj veljajo in dosežejo.

Odgovori na nekatere pomisleke

Predstavljeni razumevanji krsta v Svetem Duhu in še posebej daru molitve v jezikih sta v nekaterih krščanskih okoljih sporni. Zato so v nadaljevanju predstavljeni nekateri najpogostejši ugovori in podrobnejše utemeljitve, ki odgovarjajo nanje.

Ali so opisi v Apostolskih delih res normativni?

Luka na začetku Apostolskih del zapiše programatične Jezusove besede, ki napovedujejo vsebino celotne knjige: »Prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta.« (Apd 1,8) Knjiga potem opisuje, kako se je evangelij širil najprej med Judi, potem med Samarijani in nato med pogani, vse do Rima, središča tedanjega sveta.

Pomenljivo je, da vse te tri etape spremljajo opisi, kako nova »ciljna publika« prejme Svetega Duha:

1. V Apd 2,1–21 Svetega Duha prejmejo Judje – z zunanjim znakom govora v jezikih, ki je glede na navedeno obljubo iz Joela 3 očitno nekakšna oblika prerokovanja.
2. V Apd 8,5–25 Svetega Duha prejmejo Samarijani – z neznanim zunanjim znakom, ki pa je bil najverjetneje govorjenje v jezikih ali nekaj podobnega (glej npr. Piperjev članek, omenjen spodaj).
3. V Apd 10 Svetega Duha prejmejo pogani – z zunanjim znakom govora v jezikih in (navdihnjenega) slavljenja.
4. V Apd 19,1–7 potem Svetega Duha prejmejo tudi učenci Janeza Krstnika – z zunanjim znakom govorjenja v jezikih in prerokovanja.

Apostolska dela torej opisujejo, kako so vse tri ključne skupine prejele Svetega Duha. Glede na literarno zasnovo Lukovega evangelija in Apostolskih del to ni naključje in ne more pomeniti drugega, kot da Luka sporoča, da je takšno izkustvo vsaj normalno, če ne že »normativno«, v smislu, da ga Bog namenja vsem kristjanom.

Četrta skupina, učenci Janeza Krstnika, so za Luka verjetno pomembni, ker je že v Lk 1–2 z jasno poudarjenimi vzporednicami dokazoval, da je Jezus večji od Janeza Krstnika. Janezovi učenci so bili svojevrstna verska skupina, ki se ni takoj v celoti samoumevno zlila z Jezusovimi učenci, čeprav so si bili blizu. Lahko da so v Lukovem okolju obstajali Janezovi učenci, ki niso bili povsem prepričani, ali naj se pridružijo Jezusovem gibanju ali pa naj rajši ostanejo zvesti svojemu učitelju Janezu. Vemo namreč, da je skozi vso zgodovino na Bližnjem Vzhodu obstajala takšna skupina »nespreobrnjenih« Janezovih učencev. Imenujejo se mandejci in obstajajo še danes.[1] Verjetno je bil eden od Lukovih namenov pri pisanju Evangelija in Apostolskih del tudi ta, da to skupino pozove k hoji za Kristusom.

To samo še potrdi zgornjo shemo, ki izhaja iz literarne analize obeh Lukovih knjig: za Luka je bistveno, da so vse ključne skupine ljudi prejele Svetega Duha in to tako, da so govorile v jezikih. Evidenca je tukaj 75%–100% v prid jezikom.

To pa se tudi lepo sklada z razmerami, ki jih lahko razberemo iz 1 Kor 12–14, kjer je večina očitno govorila v jezikih, celo do te mere, da je to predstavljalo problem, saj si niso prizadevali za druge, večje in koristnejše darove. Toda tudi njim Pavel ni prepovedal uporabljati ali (glede na kontekst 14,1) moliti za dar jezikov. Slednje torej ni in ne more biti greh, treba pa se je zavedati, da je to šele tisto prvo, začetno; Bog ima za nas več.

Obstaja pa še drugi vidik, ki to potrjuje. Pazljivo branje Apd 2 namreč pokaže, kaj je temeljna obljuba, katere izpolnitev spremlja Luka skozi vso knjigo. Namreč da bo »Bog razlil Duha na vse meso … in bodo prerokovali« (Apd 2,17, moj poudarek). »Vse meso« je poudarjena oblika: vsi, prav vsi, res čisto vsi. Zato je potem to ponazorjeno tudi s pari: mladi – stari, moški – ženske. Nihče, prav nihče, čisto zares nihče ne bo izvzet. V nadaljevanju knjige se to uresniči na vseh skupinah ljudi.

Za Luka je torej temeljni zunanji znak krsta v Svetem Duhu, da »bodo prerokovali«, in zgoraj smo pokazali, da je govorjenje v jezikih nekakšna podvrsta tega. Luku je pomembno, da opozori: ko je Sveti Duh prišel na novo skupino ljudi, se je to vedno potrdilo tudi navzven. Največkrat z govorjenjem v jezikih, lahko pa tudi s pravim preroštvom (Apd 19,6). Zato ni treba, da vsi govorijo v jezikih (1 Kor 12,30). Po drugi strani pa zaradi tega lahko Pavel drugje vztraja, da lahko vsi prerokujemo (1 Kor 14,31).

Najmanj, kar lahko rečemo, je tole: glede na 1 Kor 14,1 in 5a praksa, da se moli za dar jezikov, gotovo ni napačna in prav tako ni napačno pričakovanje, da ta dar lahko prejmejo vsi.

Ali ima Svetega Duha tudi nekdo, ki ni izkusil krsta v Svetem Duhu?

Glede tega, ali nekdo »ima« Svetega Duha, je v krščanskih krogih zmeda, ker pogosto ni v navadi, da bi takoj ob krstu molili za krst oziroma izpolnitev s Svetim Duhom in z močjo, tako da bi se to videlo tudi navzven. Kristjan, ki na začetku svoje poti ni tako očitno prejel moči Svetega Duha (glede na to, kar smo povedali zgoraj, je to anomalija), vendar hodi za Jezusom, gotovo na neki način »ima« Svetega Duha, saj ima skupnost z Jezusom, čuti njegovo bližino, vodstvo, navdih itn. Vendar pa nima tiste polnosti oziroma moči, ki jo je Bog zanj predvidel, da bi lahko začel rasti v duhovnih darovih, kot so opisani v 1 Kor 12 in 14.

Konkreten primer: Apolo (Apd 18,24–28) je gotovo že »imel« »nekaj« Svetega Duha (to izražanje je nerodno, vendar je težko povedati drugače), saj sicer ne bi mogel verovati in oznanjati Jezusa. Toda če beremo naprej, je takoj na začetku 19. poglavja odlomek, kjer Pavel sreča nekaj prav takšnih kristjanov, kot je bil Apolo, in jih takoj krsti v vodi ter takoj zatem moli zanje, da prejmejo Svetega Duha v polnosti in moči.

Glede na to, da se v mnogih cerkvenih okoljih opušča molitev za izpolnitev s Svetim Duhom, naj bi po mojem tako kot Pavel ravnali tudi mi: če kdo še ni izkusil polnosti Svetega Duha, je prav, da za to molimo in vztrajamo, dokler se to vidno ne pokaže.

Ali v Ef 1,13 ne piše, da Svetega Duha prejmemo hkrati z vero, in je torej napačno vztrajati pri kakršnem koli drugem »prejetju Svetega Duha«?

Tu je treba paziti na to, kakšno besedilo je pred nami. V Apostolskih delih imamo pripovedno zgodbo, opis dogajanja, dogodkov, tukaj v Pismu Efežanom pa imamo pesniško in teološko nabito hvalnico, ki se ukvarja s temami in idejami, ne z dogodki, s tehničnimi detajli, kako se kaj zgodi. Iz Apd 8,5–17; 19,1–7 in tudi iz vzporednih mest pri Pavlu je jasno, da je Pavel vedno razumel, da je prejem Svetega Duha v praksi povezan z molitvijo ob krstu, torej je sestavni del novega rojstva »iz vode in Duha« (Jn 3,5); gre za »kopel prerojenja in prenovitve po Svetem Duhu« (Tit 3,5). Dejansko na to kažejo tudi podrobnosti odlomka v Ef 1,13. Svetega Duha prejmemo »v njem«, se pravi »v Kristusu«. »V Kristusu« pa začnemo bivati s krstom »vanj« (Gal 3,27) oziroma »v njegovo ime« (Apd 8,16 CHR). Na krst namiguje tudi izraz »pečat«, ki je npr. v Rim 4,11 razumljen kot zavezna potrditev nečesa in ki je že zelo kmalu po Novi zavezi med kristjani izpričano označeval krst. Nadalje pravi Pavel: »V enem Duhu smo bili namreč mi vsi krščeni v eno telo, naj bomo Judje ali Grki, sužnji ali svobodni, in vsi smo pili enega Duha.« (1 Kor 12,13) Če za Pavla kaj sovpada, zanj sovpadata krst v vodi in v Duhu. Kako je to izgledalo v praksi, vidimo v Apd 8 in 19 in dejansko tudi v vsej zgodnji zgodovini Cerkve – prakticirali so točno to, kar beremo v teh dveh odlomkih: ob krstu so intenzivno molili za krščence, jih mazilili z oljem ipd., prej pa so jih poučili, naj pričakujejo močno izlitje Svetega Duha in vidno manifestiranje njegovih karizem. To je izpričano še na začetku 4. stoletja. Predstave, da Svetega Duha prejmeš avtomatično s tem, ko začneš verovati v Jezusa, v cerkveni zgodovini ne zaslediš nikjer in nikoli, vse do racionalizma nekje v 16. ali 17. stoletju! Takšna predstava je bila za večino kristjanov na večini krajih v večini časov nekaj »nenormalnega«.

Glede na zlorabe, ali ne bi bilo bolje iskati zgolj moči Svetega Duha (Apd 1,8)?

Če govorimo samo o »moči« na splošno, brez tega, da opredelimo njene konkretne pojavne oblike, smo v nevarnosti, da se zapletemo v lastne špekulacije. Sveto pismo je glede teh stvari vendarle zelo konkretno. Seveda je res, da Bog ni birokrat in da je Duh svoboden. Prav tako je res, da se v karizmatičnih okoljih dogaja, da govorjenje (ali, kot je lepo rekel nekdo, »lajanje«) v jezikih lahko postane svojevrsten religiozen zakon in da se mnogi pretvarjajo, da govorijo v jezikih – to je nagnusno in huda žalitev Svetega Duha. Vendar zaradi tega ne smemo zavreči daru molitve v jezikih in preproste resnice, da je v Svetem pismu vendarle to najpogostejši zunanji znak krsta v Svetem Duhu.

Če nekdo nekaj zlorablja, še ne pomeni, da moramo to zavreči. Ali smo tako nestrpni in nezreli, da ne znamo modro in potrpežljivo razločiti, kaj je dobro in kaj lažno ter odstraniti zlorabe? Na žalost pa se v cerkveni zgodovini ponavadi dogaja ravno to prvo. Izognimo se tej pasti!

Piperjevi argumenti proti jezikom kot univerzalnemu daru

John Piper v svojem članku »Kako prejeti dar Svetega Duha« v celoti vzeto dobro in uravnoteženo predstavi vprašanje krsta v Svetem Duhu, vendar pa očitno žal prehitro odpiše posebno vlogo molitve v jezikih pri prejetju Duha (kot smo rekli zgoraj: »normalno«, če že ne »normativno«). V razdelku »Jeziki niso potrebni za krst v Svetem Duhu« Piper navede pet argumentov proti razumevanju, da je ta dar namenjen vsem kristjanom. Vendar natančnejši pregled pokaže, da njegovi razlogi za takšno stališče niso utemeljeni. Odsotnost dobrih argumentov pravzaprav močno govori v prid tezi, da so jeziki vsaj v določenem smislu namenjeni vsem. Poglejmo si torej Piperjeve ugovore in kaj je z njimi narobe.

1. »To ni nikjer v Novi zavezi podano kot nauk. Zdi se mi tvegano reči: če se je tako zgodilo štirikrat, se mora tako zgoditi vedno.«
   – Da, vendar so ti štirje opisi točno edini štirje, ki jih imamo (morda štirje od petih, s tem da tudi Pavlov krst v Svetem Duhu kaže v to smer – glej zgoraj, »Znamenja krsta v Svetem Duhu«). Drugih opisov ni. Na ta argument je obsežno odgovorjeno zgoraj, pod ugovorom »Ali so opisi v Apostolskih delih res normativni?«.

2. »Kar Jezus izrecno uči v Apd 1,5.8, je, da bo izkušnja krsta v Svetem Duhu prinesla v krščansko življenje moč za pričevanje. V skladu z izražanjem Apostolskih del bi lahko rekli: to, kar potrebuje nemočni kristjan, je krst v Svetem Duhu. In to smo mnogi med nami!«
   – Ne razumem, kako je lahko to protiargument za govorjenje v jezikih. Ti so konkreten, prvi, otroški znak te moči. Zakaj bi se to dvoje izključevalo? Če Piper s tem misli, da naj bi predvsem iskali »moč« nasploh, je na to odgovorjeno zgoraj, pod ugovorom »Glede na zlorabe, ali ne bi bilo bolje iskati zgolj moči Svetega Duha?«.

3. »Apostolska dela omenjajo še vsaj devet drugih zgodb o spreobrnjenju, vendar nikoli več ne omenjajo dvostopenjskega sosledja z jeziki (8,36; 9,17–19; 13,12.48; 14,1; 16,14; 17,4.34). To kaže, kako težko je iz tega, kar se je takrat dogajalo, ustvariti normo.«
   – Tale argument, ki je za Piperja ključen, je najbolj problematičen, ker je v resnici močno zavajajoč. Če si namreč ogledamo omenjena mesta, vidimo, da samo eno od teh mest (Apd 9,16-17) omenja prejem Svetega Duha (natančneje: »izpolnitev« z njim). In tudi samo še eno drugo mesto omenja krst v vodi. Ostala mesta torej sploh ne opisujejo tega, o čemer govorimo (»kako prejeti dar Svetega Duha«), ampak samo na splošno govorijo o spreobrnjenju. Ne vem, zakaj bi nekdo pričakoval, da bi moral Luka vedno ponavljati vse podrobnosti, kaj je zgodilo ob vsakem spreobrnjenju. Ravno zato je še toliko težje spodbijati dejstvo, da je pomenljivo, da tista mesta, ki izrecno govorijo o prejemu Svetega Duha, vedno ali skoraj vedno omenjajo tudi govorjenje v jezikih.
   Poglejmo si gola dejstva. Če upoštevamo, da v Apd 8 ne vemo, kakšna je bila zunanja manifestacija ob prejemu Svetega Duha, in da ni povsem gotovo, da je Pavel spregovoril v jezikih že takoj ob krstu, lahko zatrdimo naslednje: glede na evidenco, ki jo imamo v Svetem pismu, je 60–100% verjetnost, da ob krstu v Svetem Duhu začneš govoriti v jezikih, in 0-40% verjetnost, da se Sveti Duh ob tem vidno manifestira s kakšnim drugim darom.

4. »Lahko da so bile v Jeruzalemu, Samariji, Kornelijevi hiši in v Efezu posebne okoliščine, ki so povzročile, da je bilo govorjenje v jezikih posebej koristno za posredovanje resnice, da Sveti Duh gradi novo enotno telo iz Judov, Samarijanov in poganov.«
   – No, ampak kako da je Luka navedel ravno samo te štiri primere? In zakaj bi bilo govorjenje v jezikih ravno tukaj primernejše od kakšnega boljšega daru, na primer od jasno razumljivega prerokovanja? Šibkost tega argumenta »iz nevednosti« govori sama zase. Prav nikjer v besedilih ne piše, da so bile tukaj okoliščine kaj posebnega. Na tak način bi lahko iz svetopisemskih besedil izpeljali ravno kar koli!

5. »V 1 Korinčanom 12,30 Pavel pravi, da ›vsi ne govorijo v jezikih,‹ in besede, ki jih uporablja, so besede za splošno govorjenje v jezikih, ne zgolj za posebni ›dar jezikov‹, ki se uporablja v Cerkvi. Zdi se, da ima pred očmi človeka, ki se brez jezikov počuti manjvrednega in ki pravi (vrstica 16): ›Ker nisem oko, ne spadam k telesu.‹ Pavel odgovarja: ›Vsi ne govorijo v jezikih!‹«
   – Ta argument je najresnejši in ga je treba upoštevati. V korintski skupnosti očitno niso vsi govorili v jezikih. Vendar moramo tudi to uravnotežiti s kontekstom, ki je jasen: »Vsakomur se daje razkritje Duha v korist vseh.« (12,7, moj poudarek) – Torej: vsi kristjani imajo (ali naj bi imeli) katerega od naštetih darov oziroma vidnih manifestacij Duha. Vsi, brez izjeme!
   In Pavlov nasvet za nekoga, ki ne moli z darom jezika v 1 Kor 14 ni: »Nič hudega, saj ni treba, to ni namenjeno vsem,« ampak nasprotno: »Bodi vnet za duhovne darove« (v. 1b). In potem ga spodbudi, naj moli za dar jezika (v. 5a) in še posebej za dar prerokovanja (v. 5b). Tako kot je prej rekel: »So vsi preroki?« (12,29), zdaj reče: »Vsi lahko prerokujete« (14,31). Zato moramo nasproti: »Ali vsi govorijo jezike?« (12,30) vendarle postaviti: »Želim, da bi vi vsi govorili z darom jezikov« (14,5a).
   Torej: ni nujno, da vsi govorijo v jezikih, vendar vsi lahko govorijo v jezikih. Razlika med enim in drugim je majhna, a pomembna.

---

[1] Gl. npr. novico o ogroženih učencih Janeza krstnika na Al Jazeeri.