Oznaka: ljubezen

Poslušnost in ljubezen

Zakaj je poslušnost Bogu tako pomembna, da je celo izenačena z ljubeznijo do njega? “Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi” (Jn 14,15.21.23; 15,10.14). Kako sta lahko poslušnost in ljubezen eno in isto? Ali ni poslušnost nekaj precej bolj hladnega, trdega, formalnega, tudi prisilnega?

Poslušnost je z ljubeznijo izenačena zato, ker nam Bog prek svoje besede posreduje, izliva, podarja samega sebe. Njegovi ukazi so stvariteljski ukazi; ko jih poslušamo, jih čuvamo, se jih držimo in jih udejanjamo, dejansko nastaja nova resničnost, Božje kraljestvo, novo stvarjenje. Kdor je poslušen Božjim besedam, v njih sprejema Boga samega, njegovo podarjanje, iztekanje navzven. “Beseda je bila Bog” (Jn 1,1). In je. Ker ga ljubi, ga sprejema, in ker ga sprejema, ga ljubi. Vse veliko Kristusovo delo odrešenja na križu ima za cilj to, da se odstranijo vse ovire za človeško poslušnost. Odstranjen je greh, ki je odtujenost in sovražnost Bogu, zavračanje Boga-v-podarjanju-samega-sebe prek svoje besede. Novi človek, ustvarjen skladno s podobo Božjega Sina, z veseljem upošteva in dela vse, kar mu govori Oče (Ps 40,9).

Poleg tega pa je prva in glavna beseda, ki naj bi ji bili poslušni, zapoved ljubezni. Tako stara zapoved (5 Mz 6,5 in 3 Mz 19,18, povzeta v Mt 22,37.39), kakor nova zapoved (Jn 13,34; 17,26), ki staro še radikalizira, ker ukazuje, kliče, ustvarja med ljudmi ljubezen samega Boga. Vse ostale besede in zapovedi so samo različni vidiki te glavne zapovedi. Torej gre tudi s te, vsebinske strani pri poslušnosti za čisto ljubezen. Ali še drugače povedano. Vse Božje besede imajo samo en cilj: ustvarjanje in širjenje troedine Božje resničnosti v svetu, med ljudmi in v vsem stvarstvu; kreiranje ljubezni, ki se podarja in se podreja drug drugemu. “Bog je ljubezen” (1 Jn 4,8.16). Bogotvorno, theopoion.

Očetova ljubezen

Poleg Jn 17,26; Rim 5,5 in 1 Jn 3,1 me v zvezi s to temo bogato nagovarja tudi odlomek Ef 1,3–8.

Zdi se mi, da je pri Očetovi ljubezni glavna težava, da je ne znamo, ne zmoremo, si je ne upamo sprejemati. (Kakor tisti, ki je ves dan prebil lačen ob polni mizi, ker je mislil, da to, kar je na njej, ni zanj.) In ker ne sprejemamo polnosti duhovnega blagoslova, ki nam ga v ljubezni podarja Oče, ostajamo nepreobraženi, v svojih grehih in tesnobah, in ker smo taki, se ne čutimo dostojni Očetove ljubezni, in kot taki se od nje dejansko oddaljujemo in odtujujemo, in ne znamo najti poti iz grešnih sekvenc mišljenje-dejanje-krivda. In nad človekom, ki tako vztrajno živi v grehu, seveda ostaja Božja jeza.

Toda če bi se ustavili, suspendirali sebe, svoje misli in občutja, in se samo preprosto z zaupanjem obrnili in čakali in se odprli Očetu, bi nas njegova ljubezen sama usposobila, da bi je bili dostojni. In da hodimo v luči kot Božji otroci, svobodni greha in krivde, hvaležni in pametni za vsako dobro delo, ki ga hoče Oče delati v nas in po nas.

Edino Ljubezen lahko rodi ljubezen.

Popolnost ljubezni: Sveto pismo

Če je izpolnitev dvojne zapovedi ljubezni izpolnitev vsega Svetega pisma (Mt 22,35–40; Rim 13,10), potem je vse Sveto pismo zgolj dramska definicija, pripovedni opis, razlaga Božje ljubezni in človekovega vstopanja vanjo.

Popolnost v ljubezni zgleda precej drugače, kot si predstavljamo. Sicer ne bi križali Gospoda veličastva (1 Kor 2,8).

Zato je potreben takšen gosti opis.

Ljubezni lahko samo pozorno prisluškujemo.

Velika živa daritev

Darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev; to je vaše smiselno bogoslužje. (Pismo Rimljanom 12,1)

Vse Kristusovo telo, 
vse življenje Jezusovih učencev, 
naj bi bila ena sama živa žrtev, 
velika ognjena daritev Bogu 
iz ljubezni v ljubezen. 
Kakor Sin Očetu. 
Kakor predvečna narava 
Očeta in Sina in Svetega Duha. 
Kakor živi Bog sam v sebi, 
kakor Trije, ki so Eden.

Sveti Duh

HolySpirit446099406_640_white

Mesija Jezus je s svojo smrtjo in vstajenjem izkazan, potrjen in postavljen za »Božjega Sina v moči« (Rim 1,4). Dana mu je vsa oblast v nebesih in na zemlji (Mt 28,18). S tem je Bog Oče že opravil bistveno, kar se tiče Božjega kraljestva: izbral, določil in postavil je vladarja. Sveti Duh, ki ga je Oče poslal v Jezusovem imenu takoj zatem, pa je izvajanje te Jezusove vladarske oblasti. Sveti Duh je torej oblast Božjega kraljestva. Konkretna oblast, oblast, ki se izvaja, oblast, ki se vzpostavlja tam, kjer je prej ni bilo. Ta aktivna, živa in osebna oblast je seveda drugačna od človeške – ima Božjo naravo. Je najprej Božja ljubezen (Rim 5,5), potem Božja pravičnost, mir in veselje (Rim 14,17).

Nadaljuj z branjem “Sveti Duh” →

Križ: ključ do prebujenja

Beseda »prebujenje« se v zadnjih časih pogosto pojavlja v krščanskih krogih, še posebej v tistih bolj »karizmatično« usmerjenih. S tem ponavadi mislimo na vsesplošno prenovo duhovnega življenja, na gorečnost v Cerkvi, na novo zanimanje nevernih za Boga, včasih tudi na splošno preobrazbo družbe. Točno te besede v Svetem pismu sicer ni, ne smemo pa prezreti njene pomenske bližine z drugo, središčno besedo Nove zaveze – z »vstajenjem« (to velja tudi za angleški besedi »awakening« in »revival«, ki sta najbrž predloga slovenski). Ni pretirano in sploh ni narobe, če rečemo, da je prebujenje določena manifestacija »vstajenja mrtvih«. Če želimo biti natančni, moramo reči, da gre za predokus tega, kar prihaja na koncu sedanje dobe: vzpostavitev Mesijeve oblasti, vstajenje vseh mrtvih, ozdravljenje vseh bolezni, konec zla ter popolna obnova sveta in človeške družbe – »čas poživitve« (Apd 3,20). Prebujenje je torej kapljica, ki napoveduje prihodnji dež. Nadaljuj z branjem “Križ: ključ do prebujenja” →

Sporočilo križa: Življenje

Ob veliki noči se še posebej spominjamo Jezusove smrti in vstajenja. Ob tej priložnosti sem pripravil besedilo “Življenje Božjega Sina in Božjih otrok”. V njem sem poskusil najbolje, kot sem zmogel, izraziti, kaj je Božje življenje – življenje po vzoru Božjega Sina, ki je umrl in vstal od mrtvih za nas. Besedilo je na voljo tukaj:

https://matjazcrnivec.wordpress.com/zivljenje/

Ker se mi zdi, da gre za pomembno sporočilo, bi rad s tem služil tudi ostalim in sem ga pripravljen priti predstavit, “odpredavat”, “odpridigat” ali enostavno predebatirat z vsakomur, ki to želi.

Želim vam doživeto izkušnjo velikonočne skrivnosti!
Matjaž Črnivec 

Socialna kritika

V negotovem in zmedenem času, v kakršnem živimo, je potreben razmislek o krščanskem pogledu na družbo in tudi politiko. Zato sem napisal članek o Jezusovi socialni kritiki, ki je objavljen na straneh KUD-a Logos:

kud-logos.si/2011/11/19/jezusova-socialna-kritika/

Na isti strani sem objavil tudi deset tez o tem, kako bi izgledala bolj pravična družba:

kud-logos.si/2011/deset-tez-za-pravicnejso-druzbo/

Tam je objavljen tudi zvočni zapis “delavnice”, ki sva jo pred “Bojzo” imela na to temo skupaj z Nenadom iz ZVEŠ-a:

kud-logos.si/2011/11/19/pogovor-pred-borzo/

Prispevek “Jezusova socialna kritika” je sicer na voljo tudi na academia.edu.

Brez kompromisa

Jezus je nadaljeval pot in spremljala ga je velika množica ljudi. Obrnil se je k njim in jih nagovoril:
»Če želite biti moji učenci, me morate imeti rajši kot vso svojo družino: rajši kot starše, rajši kot zakonca, rajši kot otroke, rajši kot brate in sestre. Še več, imeti me morate bolj radi od samega sebe. Sicer mi ne boste mogli slediti. Kdor ni pripravljen žrtvovati svojega življenja in oditi po mojih stopinjah, ne bo zmogel biti moj učenec.
Če recimo nekdo gradi stolp, se bo gotovo najprej usedel in izračunal stroške. Najprej bo ugotovil, ali ima dovolj, da dokonča gradnjo, sicer bi se mu lahko zgodilo, da bi položil samo temelje. Vsi bi se mu smejali, ker je začel, pa ni bil sposoben dokončati.
Ali pa recimo, da se neki kralj pripravlja na spopad z drugim kraljem. Gotovo bo najprej temeljito premislil in se posvetoval, če se lahko z deset tisoč vojaki postavi po robu nasprotnikovim dvajsetim tisočem. Če to ne bo mogoče, se ne bo spustil v boj, ampak bo, dokler je še čas, začel pogajanja o miru.
Podobno je z vami: če se ne poslovite od vsega, kar imate, ne boste zmogli biti moji učenci.
Sol je dobra, kajne?« je končal Jezus. »Če pa izgubi svoj okus, kaj bi z njo? Jo bomo solili? Neuporabna je tako za njivo kakor za gnojišče. Vržemo jo proč.
Dobro razmislite o tem!« (Lk 14,25–35)

Jezus želi, da se vnaprej vprašamo, kaj nam je pomembno. Želi, da se pripravimo na pot z njim. Ljubezen in navezanost nanj naj bi bila tako močna, da ob tem vse drugo zbledi. Tukaj seveda govorimo o konkretni ljubezni: kaj nas vsak dan okupira, skrbi, razveseljuje, zaposluje naše misli, vodi naša dejanja.