Pismo Rimljanom

Uvod v Pismo Rimljanom

Rimljanom

Sveti spisi vsebujejo predhodna poročila prerokov o Božjem Sinu. Njegova rodbinska vez z Davidom ga postavlja trdno v zgodovino; njegova izjemnost – to, da je Sin Boga – pa je bila pokazana po Duhu, ko je bil Jezus obujen od mrtvih in ko ga je Duh izpostavil kot Mesija, našega Gospodarja. Po njem smo prejeli tako velikodušni dar njegovega življenja kakor tudi nujno nalogo, da ga posredujemo naprej tistim, ki ga sprejmejo s tem, da začnejo poslušno zaupati Jezusu. Vi ste, kar ste, po tem daru in klicu Jezusa Kristusa! In zdaj vas pozdravljam z vso velikodušnostjo Boga, našega Očeta, in Gospodarja Jezusa, Mesija.

Po Jezusu se zahvaljujem Bogu za vsakogar izmed vas. To je najprej. Vsepovsod mi ljudje kar naprej pripovedujejo o vaših življenjih, ki so polna vere, in vsakokrat, ko slišim o tem, se mu zahvaljujem. In Bog, ki mu tako zelo rad služim z razširjanjem dobre novice o njegovem Sinu – Sporočila! – ve, da ga vsakokrat, ko mislim na vas v svojih molitvah (kar je skoraj neprestano), prosim, naj mi pripravi pot, da bi lahko prišel k vam in vas videl. Čim dlje traja to čakanje, tem večja je bolečina. Tako zelo si namreč želim, da bi vam osebno izročil Božji dar in vas gledal, kako prav pred mojimi očmi postajate močnejši in močnejši! Vendar ne mislite, da ne bom iz tega tudi jaz nečesa pridobil. Vi mi lahko date prav toliko, kakor jaz vam.

Prosim, prijatelji, ne razlagajte si narobe tega, da vas nisem še obiskal. Ne morete si predstavljati koliko krat sem že koval načrte za pot v Rim. Odločil sem se, da dobim nekaj osebnega užitka ob Božjem delu med vami, kakor sem ga dobil v mnogih drugih nejudovskih mestih in skupnostih. Toda nekaj je vedno prišlo vmes in to preprečilo. Vsakdo, ki ga srečam – ne glede na to ali je olikan ali neolikan, premeten ali preprost –, poglobi moj občutek o medsebojni odvisnosti in dolžnosti. In zato težko čakam, da pridem k vam v Rim in da pridigam to čudovito dobro novico, ki jo sporoča Bog.

To je novica, ki jo oznanjam z največjim ponosom, to izredno Sporočilo o Božjem silnem načrtu, da reši vsakogar, ki mu zaupa, začenši pri Judih in takoj nato pri vseh ostalih. Pokaže se, da je Božji način kako narediti ljudi take, kot je prav, v dejanjih vere, in tako je potrjeno, kar je Sveto pismo vseskozi govorilo: »Človek, ki je v Božjih očeh tak, kot je prav, ker mu zaupa, res živi.«

Preziranje Boga vodi na spiralno pot navzdol

In tako je Bog pravzaprav rekel: »Če je to tisto kar hočete, je to tisto kar dobite.« Ni trajalo dolgo in živeli so v svinjaku, blatni od umazanije, umazani navznoter in navzven. In to vse zato, ker so prodali pravega Boga v zameno za ponarejenega boga in so častili boga, ki so ga sami ustvarili, namesto Boga, ki je njih ustvaril – Boga, ki ga blagoslavljamo, Boga, ki blagoslavlja nas. O, da!

Sledilo je slabše. Ker niso hoteli vedeti za Boga, kmalu niso več vedeli niti kako biti človek – ženske niso več vedele kako biti ženske, moški niso več vedeli kako biti moški. Spolno zmedeni so zlorabljali in oskrunjali drug drugega, ženske ženske, moški moške – samo želja, nič ljubezni. In potem so plačali, oh, kako so plačali za to – prazni Boga in ljubezni, brezbožni in neljubeči nesrečniki.

Ker se jim ni zdelo vredno ubadati se s tem, da bi pripoznali Boga, se je Bog odločil, da se ne bo več ubadal z njimi, in jih je pustil, da si dajo duška. In tedaj je izbruhnil ves pekel: pobesnelo zlo, prisvajanje in grabljenje, zlobno zabijanje noža v hrbet. S svojo zavistjo, objestnim ubijanjem, prepiranjem in goljufanjem so spremenili življenje v pekel na zemlji. Poglejte jih: zlobnodušni, strupeni, ostrojezični napadalci Boga. Strahovalci, bahači, neznosni žlabudravci. Kar naprej si izmišljajo nove načine uničevanja življenj. Svoje starše odrivajo od sebe, ko jim stopijo na pot. Neumni, ogabni, okrutni, hladnokrvni. In ni res, da ne bi znali ravnati bolje. Prav dobro vedo, da pljuvajo Bogu v obraz. In jim je vseeno – še več, nagrade delijo tistim, ki najbolje delajo najslabše stvari!

Bog je prijazen, ni pa popustljiv

Nisi si domišljal, kajne, da bi samo s kazanjem prsta na druge lahko odvrnil Boga od tega, da bi videl tvoja slaba dejanja in strogo nastopil proti tebi? Ali pa si si mislil, da bo, ker je tako prijeten Bog, preprosto vse spregledal? Bolje da tole premisliš še enkrat od začetka. Bog je prijazen, ni pa popustljiv. V svoji prijaznosti nas prijemlje za roko in nas pelje v korenito spremembo življenja.

Ne boš mogel uiti z ničemer. Vsaka zavrnitev in izogibanje Boga priliva olja na ogenj. Prihaja dan, ko se bo ogenj razbelil in razplamtel v višino, dan Božje ognjevite in pravične sodbe. Ne stôri napake: Na koncu dobiš, kar ti pripada – Resnično Življenje gre tistim, ki delajo na Božji strani, tistim pa, ki vztrajno delajo po svoji glavi in živijo po liniji najmanjšega odpora, Ogenj!

Če greš proti vetru, požanješ razsulo, ne glede na to, iz katere soseske si, kaj so te učili starši in katero šolo si obiskoval. Če pa globoko sprejmeš način, na katerega Bog dela stvari, so ti pripravljena čudovita plačila, spet ne glede na to, od kod si in kako si bil vzgojen. To, da si Jud, ti samo od sebe ne bo dalo potrdilnega pečata. Bog se ne meni za to, kaj pravijo drugi (ali kaj misliš ti) o tebi. On se odloča po svoje.

Če grešiš, ne da bi vedel kaj delaš, Bog to upošteva. Če pa grešiš in prav dobro veš kaj delaš, je to povsem druga zgodba. Sámo poslušanje Božje postave je izguba časa, če ne delaš tega, kar zapoveduje. Delanje, in ne poslušanje, je to, kar je pomembno pri Bogu.

Ko nevpeljani ljudje, ki niso nikoli slišali za Božjo postavo, bolj ali manj po instinktu sledijo tej postavi, s svojo poslušnostjo potrjujejo njeno resnico. Kažejo, da nam Božja postava ni nekaj tujega, navrženega od zunaj, ampak da je vtkana v samo snov, iz katere smo ustvarjeni. Globoko v njih je nekaj, kar odzvanja Božjemu da in ne, prav in narobe. Njihov odziv na Božji da in ne bo postal javno znan na dan, ko bo Bog naredil svojo končno odločitev o vsakem moškem in ženski. Sporočilo od Boga, ki ga oznanjam po Jezusu Kristusu, jemlje v poštev vse te razlike.

Religija te ne more rešiti

Obreza, operativni obred, ki te označuje za Juda, je čudovita, če živiš v skladu z Božjo postavo. Če pa ne, je to slabše, kakor če ne bi bil obrezan. Tudi nasprotno je res. Neobrezani ljudje, ki se držijo Božjih poti, so prav tako dobri kakor obrezani – pravzaprav še boljši. Bolje se je neobrezan držati Božje postave, kakor jo obrezan kršiti. Ali ne vidiš: ni rez z nožem to, kar dela Juda. Jud postaneš s tem, kdo si. Znamenje Boga na tvojem srcu, ne znamenje noža na tvoji koži je to, kar dela Juda. In priznanje prihaja od Boga, ne od legalističnih kritikov.

‡

Najprej je tu dejstvo, da so bili Judje zadolženi za zapisovanje in za skrb za Božje razodetje, za Sveto pismo. In kaj potem, če je medtem, ko so to delali, nekaj Judov zapustilo mesto, na katero so bili postavljeni? Bog jih ni zapustil. Mislite, da njihova nezvestoba izniči Božjo zvestobo? Nikoli! Glede tega ste lahko gotovi: Bog drži svojo besedo, tudi če se cel svet laže v obraz. Sveto pismo pravi enako:

Naravnost izprijeno je govoriti: »Če moje laži pokažejo Božjo resnico v še večji slavi, kaj sem sploh kriv? Bogu delam uslugo.« Nekateri ljudje dejansko poskušajo položiti takšne besede nam v usta ter trdijo, da hodimo naokrog in govorimo: »Čim več zla naredimo, tem več dobrega naredi Bog, torej – kar delajmo!« To je čisto ogovarjanje – prepričan sem, da se strinjate.

Vsi smo v isti potapljajoči se ladji

Bog je uredil stvari

Bog je žrtvoval Jezusa na oltarju sveta, da bi očistil ta svet greha. To, da imamo vero vanj, nas postavlja na čisto. Bog se je odločil za tako postopanje pred očmi vse javnosti – postaviti svet na čisto s sabo s pomočjo žrtve Jezusa in končno poskrbeti za grehe, ki jih je tako potrpežljivo prenašal. To ni samo jasno, ampak je zdaj – to je današnja zgodovina. Bog ureja stvari. On nam tudi omogoča, da živimo v njegovi pravosti.

Kam torej to postavi naše ponosne judovske trditve in nasprotne trditve? So ukinjene? Da, ukinjene. Kar smo se naučili, je tole: Bog se ne odziva na to, kar mi delamo; mi se odzivamo na to, kar dela Bog. Končno razumemo. Naša življenja gredo v korak z Bogom in z vsemi drugimi tako, da pustimo, da on dirigira tempo, in ne tako, da mi ponosno ali živčno poskušamo voditi parado.

In kam to postavi našo ponosno judovsko trditev, da imamo posebno mesto pri Bogu? Prav tako je ukinjena. Bog je Bog tako »zunanjih« Nejudov kakor »notranjih« Judov. Kako naj bi bilo drugače, saj je samo en Bog? Bog postavlja v pravo stanje vse, ki sprejemajo njegovo delovanje in vstopijo vanj, tako te, ki sledijo našemu religioznemu sistemu, kakor tiste, ki niso nikoli slišali za našo religijo.

Toda če obrnemo svojo naravnanost proč od tega, kar mi delamo, k temu, kar Bog dela, ali ne ukinjamo vsega našega pazljivega spoštovanja pravil in ravnanj, ki jih je Bog zapovedal? Sploh ne. Kar se zgodi je, da ves ta način življenja, če ga postavimo na njegovo pravo mesto, pravzaprav potrdimo.

Zaupati Bogu

Če trdo delaš in dobro opraviš delo, si zaslužiš svoje plačilo; tvojemu zaslužku ne rečemo dar. Če pa vidiš, da je delo zate pretežko, da je to nekaj, kar samo Bog lahko stori in mu zaupaš, da bo storil – ti sam nikoli ne bi mogel tega storiti, ne glede na to, kako prizadevno in dolgo bi delal –, no, potem te to zaupanje-njemu-da-bo-on-storil privede v pravi položaj pred Bogom – s pomočjo Boga. Čisti dar.

David potrjuje ta način gledanja na stvari, ko pravi, da je tisti človek, ki zaupa, da bo postavljanje-vsega-na-pravo-mesto opravil Bog, ne da bi vztrajal na tem, da bi pri tem hotel imeti besedo, res srečen človek:

Sedaj pa pomislite: Je bila ta oznaka razglašena pred ali po tem, ko je bil zaznamovan z zaveznim obredom obreze? Tako je, pred tem, ko je bil zaznamovan. To pomeni, da je sprejel obrezo kot dokaz in potrditev nečesa, kar je Bog storil že dolgo prej, da bi ga pripeljal v to sprejemljivo stanje s sabo, potrditev Božjega dejanja, ki ga je sprejel popolnoma, z vsem svojim življenjem.

To nadalje pomeni, da je Abraham oče vseh ljudi, ki v celoti sprejemajo to, kar Bog dela za njih, takrat ko so še na »zunaj« z Bogom, ko še niso označeni za Božje, ko so v »neobrezanem« stanju. In prav ti ljudje so tisti, ki so imenovani »postavljeni v pravi položaj od Boga in pred Bogom«! Abraham je seveda tudi oče tistih, ki so sprejeli religiozni obred obreze, ne samo zaradi obreda, ampak zaradi tega, ker so bili pripravljeni živeti v tveganem sprejetju-v-veri Božjega delovanja za njih, enako kakor je dolgo preden je bil obrezan živel Abraham.

Tista čudovita obljuba, ki jo je Bog dal Abrahamu – da bodo on in njegovi potomci dobili v last celo zemljo – ni bila dana zaradi nečesa, kar je Abraham storil ali kar naj bi storil. Bila je postavljena na Božji odločitvi, da bo vse skupaj uredil za njega, in Abraham je potem v to vstopil, ko je veroval. Če tisti, ki dobivajo, kar jim Bog daje, to dobivajo le zato, ker delajo, kar jim je naročeno, in izpolnijo vse pravilne, prav podpisane obrazce, potem to izključuje osebno zaupanje in popolnoma sprevrže obljubo v jekleno-hladno pogodbo. To ni več sveta obljuba, to je poslovni sporazum. Pogodba ki jo sklene srepogledi pravnik in je polna drobnega tiska samo zagotavlja, da je nikoli ne boš mogel izpolniti. Če pa na prvem mestu ni pogodbe, ampak preprosto obljuba – in v tem primeru Božja obljuba – tega ni mogoče prekršiti.

Zato je izpolnitev Božje obljube povsem odvisna od zaupanja v Boga in v njegov način ter potem od sprejemanja Njega in tega, kar dela. Božja obljuba prihaja kot čisti dar. To je edini način, na katerega so vsi lahko gotovi, da lahko vstopijo vanjo, tisti, ki se držijo religioznih izročil in tisti, ki nikdar niso slišali za njih. Kajti Abraham je oče nas vseh. On ni naš oče po rasi – to bi pomenilo brati zgodbo nazaj. On je naš oče po veri.

Abrahama ne imenujemo »oče«, ker bi si pridobil Božjo pozornost s tem, da bi živel kakor svetnik, ampak ker je Bog iz Abrahama naredil nekaj, ko je bil on še nihče. Ali ni to to, kar smo vedno brali v Svetem pismu – Bog govori Abrahamu: »Postavljam te za očeta mnogim ljudstvom.«? Abraham je bil najprej imenovan »oče« in je potem postal oče, zato ker si je drznil zaupati Bogu, da bo storil to, kar samo Bog lahko stori: obudi mrtve v življenje in z besedo iz nič naredi nekaj. Ko je bilo vse brezupno, je Abraham vseeno veroval, ker se je odločil, da ne bo živel na osnovi tega, česar je videl, da ne more storiti, ampak na osnovi tega, kar je Bog rekel, da bo storil. In tako je bil narejen za očeta množice ljudstev. Bog sam mu je rekel: »Imel boš veliko družino, Abraham!«

Abraham ni gledal na svojo nezmožnost in rekel: »Brezupno je. To sto let staro telo nikoli ne more spočeti otroka.« Prav tako se tudi ni oziral na desetletja Sarine neplodnosti in tako obupal. Ni potihoma stopical okrog Božje obljube in spraševal previdno skeptičnih vprašanj. Potopil se je v obljubo in prišel ven močan, pripravljen za Boga, prepričan, da bo Bog dobro opravil to, kar je obljubil. Zato je rečeno: »Abraham je bil označen kot primeren za Boga, ker mu je zaupal, da ga bo postavil v pravo stanje.« Toda tu ne gre le za Abrahama, gre tudi za nas! Ista stvar postane rečena tudi o nas, ko mi globoko sprejmemo in verujemo v Njega, ki je pripeljal Jezusa v življenje, ko se bile okoliščine enako brezupne. Žrtvovani Jezus nas je naredil primerne za Boga, postavil nas je v pravi položaj pred Bogom.

Razvijanje potrpežljivosti

In še več od tega: Še naprej vpijemo svojo hvalnico, tudi ko smo obkroženi s težavami, saj namreč vemo, da težave v nas lahko razvijejo strastno potrpežljivost in da nadalje ta potrpežljivost kuje prekaljeno jeklo vrline ter nad ohranja čuječe za vsako naslednjo stvar, ki jo Bog namerava storiti. V budnem pričakovanju, kakor je to, pa se nikoli ne čutimo opeharjeni. Ravno nasprotno – ne zmoremo si nagrmaditi dovolj posod, da bi sprejele vse, kar Bog velikodušno izliva v naša življenja po Svetem Duhu.

Kristus prihaja v ravno pravem trenutku, da bi omogočil, da se to zgodi. On ni čakal in ne čaka na nas, da bi bili pripravljeni. On je predložil sebe za to daritveno smrt, ko smo bili mi še mnogo preslabotni in preuporni, da bi storili kar koli za to, da bi se pripravili. In tudi če ne bi bili tako slabotni, tako ali drugače ne bi vedeli kaj storiti. Lahko razumemo nekoga, ki umre za človeka, ki je vreden, da bi umrli zanj, in lahko razumemo, da nas nekdo, ki je dober in plemenit, spodbudi k nesebični žrtvi. Bog pa je do skrajnosti izpostavil svojo ljubezen do nas s tem, da je daroval svojega Sina v daritveni smrti, ko mu mi nismo bili še v prav nobeno korist.

Sedaj, ko smo postavljeni v pravi položaj pred Bogom s pomočjo te daritvene smrti, te dokončne krvave žrtve, se ne vzpostavlja več vprašanje naše sprtosti z Bogom na kakršen koli način. Če smo bili takrat, ko smo bili na najslabšem, postavljeni v prijateljski odnos z Bogom s pomočjo daritvene smrti njegovega Sina, samo pomislite, kako se bodo zdaj, ko smo na najboljšem, naša življenja razširila in poglobila s pomočjo njegovega vstajenjskega življenja! Sedaj, ko smo dejansko sprejeli to čudovito prijateljstvo z Bogom, nam več ne zadošča, da bi to izražali v okorni prozi. Pojemo in vpijemo svojo hvalo Bogu, po Jezusu, Mesiju!

Greh, ki zadaje smrt; dar, ki daje življenje

Vendar pa rešilni dar ni povsem vzporeden grehu, ki zadaje smrt. Če je greh enega človeka postavil množice ljudi na konec brezizhodnega brezna ločenosti od Boga, samo pomislite, kaj bo storil Božji dar, izlit skozi enega človeka, Jezusa Kristusa! Ne, nobene primerjave ni med onim grehom, ki zadaje smrt, in tem velikodušnim darom, ki daje življenje. Sklep, ki je bil izrečen nad tistim enim grehom, je bila smrtna obsodba; sklep, ki je bil izrečen nad mnogimi grehi, ki so sledili, je bila ta čudovita življenjska razsodba. Če je smrt lahko povzdignila svojo roko zaradi napačnega dejanja enega človeka, ali si lahko zamislite – da ti zapre sapo! – kakšno ozdravitev povzroči življenje, vladajoče življenje, v tistih, ki z obema rokama zgrabijo ta divje razsipni življenjski dar, za to veliko postavljanje-vsega-prav, ki ga daje en človek Jezus Kristus?

Torej na kratko: Prav kakor je en človek storil narobe in nas spravil v vse te težave z grehom in smrtjo, tako je drug človek storil prav in nas spravil ven iz tega. In še več, kot samo to, da nas je spravil ven iz težav, spravil nas je v življenje! En človek je rekel Bogu ne in postavil mnoge ljudi v to, kar je narobe; en človek je rekel Bogu da in postavil mnoge v to, kar je prav.

Vse, kar je navrženje zakonov proti grehu storilo, je bilo, da je nastalo več kršilcev zakona. Toda greh ni imel in nima nobene možnosti v tekmovanju z agresivnim odpuščanjem, ki mu pravimo milost. Ko gre za greh proti milosti, milost zmaga brez vsakega napora. Vse kar greh lahko stori je, da nam grozi s smrtjo – in tu se konča. Milost, zato ker Bog po Mesiju spet vse ureja, nas vabi v življenje – življenje, ki se nadaljuje in nadaljuje in nadaljuje, svet brez konca.

Ko smrt postane življenje

To je pomen krsta v Jezusovo življenje. Ko smo spuščeni v vodo, je to kakor Jezusov pokop; ko smo dvignjeni ven iz vode, je to kakor Jezusovo vstajenje. Vsakega od nas Oče dvigne v svet poln svetlobe, da bi lahko videli, kam gremo v naši novi pokrajini, kjer vlada milost.

Ali bi to sploh lahko bilo bolj jasno? Naš stari način življenja je bil pribit na Križ s Kristusom; odločen konec tistega grešno-bednega življenja – nič več nismo na razpolago vsakemu migljaju ali ukazu greha. Kar verujemo je tole: Če postanemo vključeni v Kristusovo smrt, ki premaga greh, postanemo vključeni tudi v njegovo vstajenje, ki rešuje življenje. Vemo, da je bil, ko je bil Jezus obujen od mrtvih, to znak, da je konec smrti-v-vlogi-konca. Smrt nikoli več ne bo imela zadnje besede. Ko je Jezus umrl, je odnesel dol s seboj greh, ko pa živi, prinaša dol k nam Boga. Od sedaj naprej o tem mislite takole: Greh govori mrtvi jezik, ki vam ne pomeni nič; Bog govori vaš materni jezik in vi pozorno poslušate vsako besedo. Vi ste mrtvi grehu in živi Bogu. To je to, kar je Jezus storil.

To pomeni, da ne smete dati grehu niti najmanjše odobritve pri usmerjanju vaših življenj. Ne dajte mu niti trenutka. Ne tekajte po opravkih, ki so povezani s tistim starim načinom življenja – tudi po najmanjših ne. Z vsem srcem in s polnim časom se vrzite – védite, obujeni ste bili od mrtvih! – v Božji način opravljanja stvari. Greh vam ne more govoriti, kako naj živite. Konec koncev ne živite več pod tisto staro tiranijo. Vi živite v svobodi od Boga.

Kaj je resnična svoboda?

Ta jezik svobode uporabljam, ker si je to lahko predstavljati. Prav dobro se lahko spomnite, ali ne, kako je nekoč vaše življenje bolj ko ste počeli kar koli se vam je zdelo – ni vam bilo mar za druge, ni vam bilo mar za Boga – postajalo tem slabše ter kako ste imeli manj in manj svobode? In kako zelo drugače je zdaj, ko živite v Božji svobodi – vaša življenja so ozdravljena in se širijo v svetosti?

Dokler ste počeli kar koli se vam je zdelo in se niste menili za Boga, se vam ni bilo treba ukvarjati s pravim mišljenjem in s pravim življenjem, s pravim čimer koli pravzaprav. Toda ali lahko temu rečete svobodno življenje? Kaj ste dobili iz njega? Nič, na kar bi bili zdaj ponosni. Kam vas je pripeljalo? Na konec slepe ulice.

Toda sedaj, ko ste odkrili, da vam ni treba poslušati greha, da bi vam pravil kaj naj počnete, in ko ste našli veselje v poslušanju Boga, ki vam sedaj pravi – kakšno presenečenje! Celo, ozdravljeno, sestavljeno življenje zdaj, z vedno več in več življenja na poti! Trdo delajte za greh vse svoje življenje in vaša pokojnina bo smrt. Toda Božji dar je pravo življenje, večno življenje, ki je poslano po Jezusu, našemu Gospodarju.

Razpet med enim in drugim

Torej, moji prijatelji, to je nekaj podobnega temu, kar se je zgodilo v vas. Ko je Kristus umrl, je vzel dol s seboj ves tisti s pravili obvladovan način življenja in ga pustil v grobu, vam pa dal svobodo, da se »poročite« z vstajenjskim življenjem in Bogu rodite »potomstvo« vere. Kajti dokler smo živeli v skladu s tem starim načinom življenja, in smo počeli toliko, kolikor se nam je zdelo potrebno, da bomo lahko opravili, nam je greh, ob tem ko nas je pritiskal zakonik postave, zadajal največ svojih udarcev. Na koncu so bili vse, kar smo lahko pokazali, samo splavi in mrtva rojstva. Toda zdaj, ko nismo več v verigah tistega oblastnega zakonca, greha, in ko smo prišli ven izpod vseh tistih tlačiteljskih predpisov in drobnega tiska, smo svobodni, da živimo novo življenje v svobodi od Boga.

Toda slišim vas praviti: »Če je bil zakonik postave tako zelo slab, potem ni prav nič boljši od samega greha.« To vsekakor ni res. Zakonik postave je imel popolnoma upravičeno vlogo. Brez njegovih jasnih smernic o tem, kaj je prav in kaj narobe, bi bilo moralno obnašanje bolj ali manj predmet ugibanja. Brez zgoščene, kirurške zapovedi: »Ne poželi,« bi lahko preoblekel poželjivost, da bi izgledala kakor vrlina, in si tako porušil življenje.

Ali se ne spominjate, kako je bilo? Jaz se, prav dobro. Zakonik postave je bil na začetku nekaj čudovitega. Kar pa se je zgodilo, je bilo to, da je greh našel način, kako sprevreči zapoved v skušnjavo in tako iz nje naredil primerek »prepovedanega sadeža«. Namesto da bi bil uporabljen za to, da bi me vodil, je bil zakonik postave uporabljen za to, da bi me zavajal. Brez okrasja zakonika postave je greh izgledal precej pusto in brez življenja in jaz sem shajal, brez da bi mu posvečal kaj dosti pozornosti. Ko pa je greh enkrat položil svoje roke na zakonik postave in se okrasil z vsem svojim lišpom, sem bil prevaran in sem mu zapadel. Prav tista zapoved, ki naj bi me vodila v življenje, je bila zvito uporabljena, da bi me spodnesla in me vrgla naravnost na obraz. Tako je bil greh še kako živ, jaz pa mrtev kot kamen. Toda sam po sebi je zakonik postave Božja dobra in zdrava pamet, vsaka zapoved razumen in svet nasvet.

Že lahko slišim vaše naslednje vprašanje: »Ali naj to pomeni, da ne morem zaupati niti temu, kar je dobro (to je postavi)? Ali je dobro prav tako nevarno kakor zlo?« Že spet ne. Greh je enostavno storil to, za kar je greh splošno poznan, da počne: uporablja dobro kot kritje za to, da bi me skušal, da bi storil nekaj, kar bi me nazadnje uničilo. S tem, da se je skril v Božjo zapoved, je greh storil mnogo več škode, kakor bi jo kdaj koli lahko povzročil sam od sebe.

Kar pričakujem lahko odgovor na to: »Vem, da so Božje zapovedi duhovne, toda jaz nisem. Ali ni to tudi tvoje izkustvo?« Da. Poln sem sebe – konec koncev sem dolgo časa preživel v zaporu greha. Česar ne razumem v zvezi s sabo je, da se odločim za eno, potem pa storim drugo in počnem stvari, ki jih popolnoma zaničujem. Če mi torej ni mogoče zaupati, da bi sam ugotovil, kaj je najboljše zame, in potem to storil, postane jasno, da je potrebna Božja zapoved.

Toda jaz potrebujem nekaj več! Če namreč poznam postavo a se je še vedno ne morem držati in če moč greha v meni kar naprej sabotira moje najboljše namere, očitno potrebujem pomoč! Ugotavljam, da nimam tistega, kar je potrebno. Lahko nekaj hočem, ne morem pa tega narediti. Odločim se, da bom delal dobro, zares pa tega ne naredim; odločim se, da ne bom delal slabega, potem pa to vseeno naredim. Moje odločitve, kakršne so, ne povzročijo dejanj. Nekaj je šlo narobe globoko v meni in to nekaj vedno dobi moj najboljši del.

To se dogaja tako pogosto, da je skoraj predvidljivo. Tisti hip, ko se odločim, da bom delal dobro, je tukaj greh, da me spodnese. Zares se veselim Božjih zapovedi, toda dokaj očitno je, da se vse, kar jaz sem, ne pridružuje temu veselju. Deli mene se prikrito upirajo in ravno ko to najmanj pričakujem, prevzamejo oblast nad mano.

Poskusil sem vse in nič ne pomaga. Na koncu vrvi sem. Ali ni nobenega, ki bi lahko kar koli storil zame? Ali ni to tisto pravo vprašanje?

Odgovor, hvala Bogu, je, da Jezus Kristus lahko stori in da on tudi stori. On je s svojim delovanjem uredil stvari v tem življenju protislovij, kjer si želim služiti Bogu z vsem svojim srcem in razumom, vendar pa me vpliv greha potegne v to, da delam nekaj popolnoma drugega.

Rešitev je življenje na Božji način

Bog je storil odločilen korak, ko je poslal svojega Sina. Ni se ukvarjal s tem problemom kot z nečim oddaljenim in nepomembnim. V svojem Sinu Jezusu je sam osebno nase prevzel položaj, v katerem je človek, in vstopil v neurejeno zmedo naprezajočega se človeštva, da bi jo enkrat za vselej uredil. Zakonik postave, oslabljen kakor vedno zaradi uničene človeške narave, tega nikoli ne bi mogel storiti.

Postava se je na koncu vedno izkazala kot pomoč grehu, namesto da bi ga v globini ozdravila. Sedaj pa je to, kar je zahteval zakonik postave, mi pa nismo mogli uresničiti, doseženo tako, da namesto da bi podvojili svoje lastne napore, preprosto na široko sprejmemo tisto, kar v nas dela Duh.

Tisti, ki mislijo, da zmorejo sami, končajo obsedeni od merjenja svoje lastne moralne moči, nikoli pa ne pridejo do tega, da bi jo v resničnem življenju spravili v dejanja. Tisti, ki zaupajo Božjemu delovanju v sebi, odkrijejo, da je v njih Božji Duh – Bog, ki živi in diha! Obsedenost s samim sabo v teh stvareh je slepa ulica; pozornost na Boga nas pelje ven, na odprto, v prostorno, svobodno življenje. Osredotočenost na samega sebe je nasprotno od osredotočenosti na Boga. Vsak, ki je popolnoma zatopljen vase, prezre Boga in na koncu premišljuje več o sebi kot o Bogu. Tak človek prezre to, kdo Bog je in kaj on dela. Bogu pa ni všeč biti prezrt.

Če pa si je sam Bog našel prebivališče v vašem življenju, boste težko razmišljali več o sebi, kot pa o njem. Tisti seveda, ki ni gostoljubno sprejel tega nevidnega, a jasno navzočega Boga, Kristusovega Duha, ne bo vedel o čem govorimo. Toda vi, ki ste ga sprejeli in ki v vas prebiva – čeprav še vedno doživljate omejitve greha –, prav vi doživljate življenje na Božji način. To je nekako razumljivo, ali ne, da bo živi-in-navzoči Bog, ki je obudil Jezusa od mrtvih, če pride v vaše življenje, naredil isto stvar pri vas, kot jo je naredil pri Jezusu – da vas bo privedel žive k sebi? Ko Bog živi in diha v vas (in on to dela, prav tako gotovo kot je to delal v Jezusu), ste osvobojeni tistega mrtvega življenja. Z njegovim Duhom, ki živi v vas, bo vaše telo prav tako živo kakor Kristusovo!

Ali torej ne vidite, da ne dolgujemo temu staremu naredi-sam načinu življenja niti prebite pare. V njem ni nič za nas, prav nič. Najboljše kar lahko storite je, da mu priredite spodoben pokop in greste naprej v svojem novem življenju. Božji Duh vam daje namige. Treba je opraviti mnogo stvari, treba je obiskati mnogo krajev!

To vstajenjsko življenje, ki ste ga prejeli od Boga, ni plaho, v grob nagnjeno življenje. To je pustolovščina, polna pričakovanja, v kateri pozdravljamo Boga z otroškim: »Kaj zdaj, očka?« Božji Duh se dotika naših duhov in potrjuje, kdo v resnici smo. Vemo, kdo je on, in vemo, kdo smo mi: Oče in otroci. In vemo, da bomo dobili, kar nam pripada – neverjetno dediščino! Skozi natančno isto stvar gremo kakor Kristus. Če gremo z njim skozi težke čase, bomo gotovo šli z njim tudi skozi dobre čase!

‡

Vse okrog nas opazujemo noseče stvarstvo. Težavni časi trpljenja okrog po svetu so enostavno porodne bolečine. Toda to ni samo okrog nas; to je znotraj nas. Božji Duh nas razvnema od znotraj. Tudi mi čutimo porodne bolečine. Ta naša sterilna in nerodovitna telesa hrepenijo po popolni osvoboditvi. To je razlog, zakaj nas čakanje ne zmanjšuje – prav tako, kakor čakanje ne zmanjšuje noseče matere. Med čakanjem se povečujemo. Mi seveda ne vidimo, kaj nas povečuje. Ampak dalj ko čakamo, večji postajamo in bolj radostni v svojem pričakovanju.

Obenem pa je v trenutku, ko postanemo utrujeni od čakanja, Božji Duh prav poleg nas in nam pomaga naprej. Če ne vemo kako ali kaj moliti, nič hudega. On opravlja našo molitev v in za nas ter dela molitev iz naših vzdihov brez besed, iz našega bolečega stokanja. On nas pozna mnogo bolje, kakor mi sami, pozna naše noseče stanje in nas ohranja v Božji prisotnosti. Zato smo lahko tako prepričani, da se vsaka podrobnost v naših življenjih ljubezni do Boga izteče v nekaj dobrega.

Bog je od samega začetka vedel kaj dela. Že ko je začenjal se je odločil, da bo oblikoval življenja teh, ki ga ljubijo, po istih smernicah kot življenje svojega Sina. Sin stoji prvi v vrsti človeštva, ki ga je obnovil. V njem vidimo izvirno in nameravano obliko naših življenj. Potem ko se je Bog odločil, kakšni naj bodo njegovi otroci, je nadaljeval s tem, da jih je poklical po imenu. Potem ko jih je poklical po imenu, jih je postavil na trdno osnovo pri sebi. In potem, ko jih je utemeljil, je ostal z njimi do konca ter slavno dokončal, kar je začel.

Torej, kaj pravite? Z Bogom, ki je tako zelo na naši strani – kako bi lahko izgubili? Če Bog ni okleval, da bi storil vse za nas – sprejel je naš položaj in se izpostavil najhujšemu, s tem da je poslal svojega Sina – ali je lahko še kaj drugega, česar ne bi z veseljem in rade volje storil za nas? In kdo bi si drznil zaplesti se v spor z Bogom, če da bi spravljal v težave Božje izvoljence? Kdo bi si drznil samo dvigniti prst? Tisti, ki je umrl za nas – ki je bil obujen v življenje za nas! – je prav ta trenutek v Božji prisotnosti in se poteguje za nas. Ali mislite, da bi kdor koli lahko postavil pregrado med nami in Kristusovo ljubeznijo do nas? To je nemogoče! Niti težave niti težki časi niti sovraštvo niti lakota niti brezdomstvo niti nasilne grožnje niti zabijanje noža v hrbet, celo najhujši grehi, ki so našteti v Svetem pismu:

Bog kliče svoje ljudstvo

Toda ne mislite, niti za trenutek, da je Božji besedi na ta ali oni način spodletelo. Problem se vleče daleč nazaj. Že od samega začetka niso bili vsi Izraelci po mesu tudi Izraelci po duhu. Tu ni bilo Abrahamovo seme tisto, ki bi dajalo identiteto, ampak Božja obljuba. Se spomnite, kako je bilo rečeno: »Tvoja družina bo določena z Izakom.«? To pomeni, da se identiteta Izraelca nikoli ni določala rasno s pomočjo spolnega prenosa, ampak je bila določena od Boga s pomočjo obljube. Se spomnite tiste obljube: »Ko se bom vrnil drugo leto ob tem času, bo Sara imela sina.«?

In to ni edinič. Rebeki je bila prav tako dana obljuba, ki je prevladala nad genetiko. Ko je zanosila z enim in istim očetom, Izakom, in sta bila njena otročička še nedolžna v maternici – nezmožna dobrega ali slabega – je prejela posebno zagotovitev od Boga. To, kar je Bog v tem primeru storil, je popolnoma jasno pokazalo, da njegov namen ni neka zadeni-ali-zgreši zadeva, ki zavisi od tega, kar mi storimo ali ne storimo, ampak trdna, gotova zadeva, ki jo določa njegova odločitev in ki jo stalno sproža njegova pobuda. Bog je povedal Rebeki: »Prvorojeni od tvojih dvojčkov bo zasedel drugo mesto.« Pozneje se je to spremenilo v oster epigram: »Ljubil sem Jakoba; sovražil sem Ezava.«

Ali je to lahko razlog za pritoževanje, da je Bog nepravičen? Počasi, prosim. Bog je povedal Mojzesu: »Jaz upravljam z usmiljenjem. Jaz upravljam s sočutnostjo.« Sočutnost ne izvira iz naših krvavečih src ali moralne prepotenosti, ampak iz Božjega usmiljenja. Ista stvar je bila poudarjena, ko je Bog rekel faraonu: »Vzel sem te za malega igralca v tej drami moje odrešilne moči.« Vse kar pravimo je, da ima Bog prvo besedo, on spodbudi dejanje, v katerem mi odigramo svoj del v dobro ali v slabo.

Ali boste ugovarjali: »Kako nas lahko potem Bog krivi za kar koli, če on upravlja z vsem? Če so velike odločitve že storjene, kako lahko mi sploh vplivamo na to?«

Kdo pa si ti pravzaprav misliš da si, da lahko postavljaš Boga pod vprašaj? Ali si lahko samo za trenutek domišljaš, da kdor koli izmed nas ve dovolj, da lahko kliče Boga na odgovor? Glina ne govori nazaj prstom, ki so jo izoblikovali, in reče: »Zakaj ste me oblikovali takole?« Ali ni povsem jasno, da ima lončar vso pravico, da izoblikuje eno gmoto gline v vazo za rože in drugo v lonec za kuhanje fižola? Če Bog potrebuje eno vrsto lončenih izdelkov, posebej načrtovanih za to, da pokažejo njegovo jezno nezadovoljstvo, in drugo vrsto, pazljivo izdelanih za to, da pokažejo njegovo veličastno dobroto, ali ni to v redu in prav? Eno ali drugo ali oboje se zgodi Judom, zgodi pa se tudi drugim ljudem. Ozej je dobro povedal:

Izrael zreduciran na religijo

Prejšnje razodetje je bilo namenjeno preprosto temu, da nas pripravi na Mesija, ki potem postavi vse stvari na svoje mesto za tiste, ki mu zaupajo, da bo to storil. Mojzes je pisal, da vsak, ki vztraja pri uporabi zakonika postave za to, da bi živel prav pred Bogom, kmalu ugotovi, da to ni tako lahko – vsaka podrobnost življenja uravnavana z drobnim tiskom! Zaupanje Bogu, da bo on izoblikoval v nas pravo življenje, pa je povsem druga zgodba – nobenega tveganega vzpona v nebesa, da bi rekrutirali Mesija, nobenega nevarnega spusta v pekel, da bi rešili Mesija. Kaj torej Mojzes pravzaprav govori?

Sveto pismo nam zagotavlja: »Kdor koli tako zaupa Bogu – z dušo in srcem –, mu ne bo nikoli žal.« Povsem enako je, ne glede na to, kakšno religiozno ozadje kdo ima: isti Bog za nas vse, ki deluje na svoj neverjetno velikodušni način za vse, ki kličejo na pomoč. »Vsakdo, ki kliče: ›Pomagaj, Bog!‹, dobi pomoč.«

Toda kako naj ljudje kličejo na pomoč, če ne vedo komu naj zaupajo? In kako naj vedo komu naj zaupajo, če niso slišali za Tega, ki mu lahko zaupamo? In kako naj slišijo, če jim nihče ne pove? In kako naj bi jim nekdo povedal, če ni bil poslan, da bi to delal? Zato Sveto pismo vzklika:

Toda ali ni bilo mnogo priložnosti za Izrael, da bi poslušal in razumel kaj se dogaja. Mnogo, bi rekel.

Zvesta manjšina

Ali se spominjate tistega časa, ko se je Elija grozno žalostil nad tem istim Izraelom in vpil v molitvi?

Kaj se je torej zgodilo? No, ko je Izrael skušal biti v pravem položaju pred Bogom sam od sebe, in je iskal svojo lastno korist, ni uspel. Božji izbranci so bili tisti, ki so pustili Bogu, da je on iskal svojo korist v njih, in kot posledico tega so prejeli njegov pečat legitimnosti. Izrael, ki je bil zagledan v svojo korist, pa je postal ves trdokožen do Boga. Mojzes in Izaija sta oba o tem pripomnila:

Obrezovanje in cepljenje vej

Toda nočem še naprej govoriti o njih. Vi, zunanježi, ste tisti, za katere se sedaj zanimam. Ker je moja osebna zadolžitev osredotočena na tako imenovane zunanježe, skušam iz tega potegniti čim več, tudi ko sem med svojimi Izraelskimi sonarodnjaki, tako imenovanimi notranježi, ker upam, da se bodo zavedli, mimo česa gredo in da bodo želeli vstopiti v to, kar dela Bog. Če je njihov izpad sprožil to svetovno zbiranje skupaj, bo njihova obnovitev začela nekaj še boljšega: masovno vrnitev domov. Če se je prva stvar, ki so jo storili Judje, čeprav je bila za njih napačna, obrnila vam v dobro, samo pomislite, kaj se bo zgodilo, ko bodo storili prav!

Pod in za vsem tem je sveta korenina, ki jo je zasadil in ki jo vzgaja Bog. Če je prvotna korenina drevesa sveta, bo moralo biti tudi nekaj svetega sadu. Nekatere veje drevesa so bile odrezane in vi, poganjki divje oljke, ste bili vcepljeni. Vendar vam dejstvo, da vas sedaj hrani ta bogata in sveta korenina, ne daje prav nobenega razloga, da bi se šopirili nad odrezanimi vejami. Vedite: ne hranite vi korenine, korenina hrani vas.

Seveda je mogoče reči: »Druge veje so bile odrezane, zato da bi bil jaz lahko vcepljen!« Prav in v redu. Toda bile so odrezane, ker so bile suhljat, ki ni nič več z vero in predanostjo povezana s korenino. Edini razlog zakaj si ti na drevesu je zato, ker je tvoja sadika »prijela«, ko si začel verovati, in zato, ker si povezan s korenino, ki vzgaja vero. Zato ne bodi domišljav in se ne šopiri s svojo vejo. Ponižno se zavedaj korenine, ki te ohranja svežega in zelenega.

Če Bog ni dvakrat pomišljal, preden je šel in odstrigel naravne veje, zakaj bi se obotavljal glede vas? Prav nič si ne bi pomišljal. Glejte, da boste pozorni na dve lastnosti: na nežno dobrotljivost in neusmiljeno strogost, ki sta v Bogu ena ob drugi – neusmiljeno s suhljatjo, nežno z vcepljenim poganjkom. Toda ne postanite predrzni zaradi te nežnosti. V trenutku ko postanete suhljat, ste zunaj.

In naj se vam ne zgodi, da bi se počutili vzvišeni nad temi odrezanimi vejami spodaj na tleh. Če ne bodo vztrajale pri tem, da ostanejo suhljat, bodo prav lahko vcepljene nazaj. Bog to lahko stori. On lahko izvaja čudežne vcepitve. No, če je lahko vcepil vas – veje, odrezane z drevesa zunaj v divjini – na drevo iz sadovnjaka, prav gotovo ne bo imel težav s ponovno vcepitvijo tistih vej, ki so iz drevesa rasle že prej. Samo veseli bodite, da ste na drevesu, in upajte na najboljše za druge.

Cel Izrael

Bilo je ne prav dolgo nazaj, ko ste bili zunaj glede Boga. Potem pa so mu Judje zaloputnili vrata in stvari so se odprle za vas. Zdaj so oni zunaj. Toda ker so vrata na stežaj odprta za vas, imajo tudi oni pot nazaj. Tako ali drugače, Bog poskrbi, da vsi občutimo, kaj pomeni biti zunaj, tako da nam lahko on osebno odpre vrata in nas povabi nazaj noter.

Ali ste kdaj koli naleteli na kaj takega, kot je ta razsipna radodarnost Boga, ta globoka, globoka modrost? To je daleč nad našo pametjo. Nikoli je ne bomo dojeli.

Položite svoje življenje pred Boga

Govorim vam iz globoke hvaležnosti za vse, kar mi je Bog dal, še posebej, ker imam odgovornosti v zvezi z vami. Ko tako živite – vsakdo izmed vas – v čisti milosti, je pomembno, da si ne bi napačno razlagali, da ste vi ljudstvo, ki prinaša to dobroto Bogu. Ne, Bog vse to prinaša vam. Edini pravi način razumevanja nas samih je po tem, kar Bog je in kar on dela za nas, in ne po tem, kar smo mi in kar mi delamo za njega.

Tako smo kakor različni deli človeškega telesa. Vsak del dobi svoj pomen od telesa kot celote in ne nasprotno. Telo, o katerem govorimo, je Kristusovo telo izvoljenih ljudi. Vsak od nas dobiva svoj pomen in svojo funkcijo kot del njegovega telesa. Kot odsekan prst ali odrezana peta pa ne bi prav veliko pomenili, kajne? Ker smo se torej znašli izoblikovane v vse te izvrstno izdelane in čudovito delujoče dele v Kristusovem telesu, pojdimo in bodimo to, za kar smo bili narejeni, brez da bi se zavistno ali ponosno primerjali z drugimi ali da bi poskušali biti nekaj, kar nismo.

Če pridigaš, samo pridigaj Božje Sporočilo, nič več; če pomagaš, samo pomagaj, ne prevzemaj oblasti; če učiš, se drži svojega učenja; če daješ spodbudno vodstvo, pazi, da ne postaneš zapovedovalen; če upravljaš, ne manipuliraj; če si poklican, da daješ in pomagaš ljudem v stiski, imej odprte oči in se hitro odzovi; če delaš s tistimi, ki so v težavah, se ne pusti razdražiti ali potreti od njih. Ohrani smehljaj na svojem obrazu.

‡

Ne izgorite; bodite vedno polni goriva in plamteči. Bodite budni služabniki Gospodarja, v vedrem pričakovanju. V težkih časih ne odnehajte; tem močneje molite. Pomagajte kristjanom v potrebi; bodite iznajdljivi v gostoljubnosti.

Blagoslavljajte svoje sovražnike; nobenega pritajenega preklinjanja. Smejte se s svojimi srečnimi prijatelji, ko so srečni; delite z njimi njihove solze, ko so potrti. Shajajte drug z drugim; ne bodite napihnjeni. Bodite prijatelji z »nihčeti«; ne bodite véliki »nekdo«.

Ne vračajte udarcev; v vsakomur odkrivajte lepoto. Če je odvisno od vas, shajajte z vsemi. Ne vztrajajte pri tem, da bi povrnili drugim; to ni vaše delo. »Jaz bom opravil sojenje,« govori Bog. »Jaz bom poskrbel za to.«

Naše Sveto pismo nam pravi, da če vidiš svojega sovražnika lačnega, pojdi in mu kupi kosilo, ali če je žejen, da mu priskrbi pijačo. Tvoja radodarnost ga bo presenetila z dobroto. Ne pustite, da bi zlo dobilo najboljše od vas; dobite najboljše od zla – tako, da delate dobro.

Biti odgovoren državljan

Želiš biti v dobrih odnosih z vlado? Bodi odgovoren državljan in shajal boš prav dobro, vlada bo delala tebi v korist. Če pa levo in desno kršiš pravila, se pazi. Policaji niso samo zato, da bi jih občudovali v njihovih uniformah. Tudi Bog je zainteresiran za ohranjanje reda, in on uporablja njih v ta namen. Zato morate živeti odgovorno – ne le zato, da se izognete kazni, ampak tudi zato, ker je to pravi način življenja.

Zato tudi plačujete davke – da se lahko vzdržuje urejeni način življenja. Izpolnite svoje državljanske dolžnosti. Plačujte svoje davke, plačujte svoje račune, spoštujte svoje voditelje.

‡

Bodite pa pozorni, da ne postanete tako zelo zatopljeni in izčrpani od vseh svojih vsakdanjih obveznosti, da bi izgubili občutek za čas in zadremali ter pozabili na Boga. Noči bo pravkar konec, zora bo pravkar napočila. Bodite pokonci in budni za to, kar dela Bog! Bog vleče zadnje poteze v delu odrešenja, ki ga je začel, ko smo začeli verovati. Ne moremo si privoščiti, da bi izgubili niti minuto, ne smemo zapravljati teh dragocenih dnevnih ur v lahkomiselnosti in razvadah, v poležavanju in zapravljanju, v pričkanju in grabljenju po vsem, kar nam pride pred oči. Ven iz postelje in oblecite se! Ne vlecite se in se ne obotavljajte, ne čakajte ravno na zadnjo minuto. Oblecite se v Kristusa, bodite pokonci in na delu!

Gojenje dobrih odnosov

Naprimer: nekdo, ki je že dalj časa pri stvari, bo povsem prepričan, da lahko jé vse, kar je na mizi, medtem ko si bo nekdo drug, z drugačnim ozadjem, predstavljal, da morajo biti vsi kristjani vegetarijanci in jesti temu ustrezno. Ker pa sta oba gosta pri Kristusovi mizi, bi bilo skrajno neotesano, če bi zapadla v kritiziranje tega, kaj lahko drugi jé in česa ne sme, kajne? Bog ju je, konec koncev, oba povabil k mizi. Ali je tvoja stvar, da črtaš ljudi s spiska povabljenih ali se mešaš v Božje povabilo? Če je treba koga popraviti ali naučiti olike, lahko to Bog opravi brez tvoje pomoči.

Ali, naprimer, nekdo misli, da bi morali posebej upoštevati nekatere dni, ker so sveti, nekdo drug pa misli, da je vsak dan pravzaprav enak kateremu koli drugemu. Obstajajo dobri razlogi za oboje. Vsakdo je torej svoboden, da sledi prepričanju svoje vesti.

Kar je pri vsem tem pomembno, je tole: če spoštuješ svete dneve, jih spoštuj zaradi Boga; če ješ meso, ga jej na slavo Bogu in se zahvali Bogu za dobro pečenko; če si vegetarijanec, jej zelenjavo na slavo Bogu in se zahvali Bogu za ohrovt. V teh rečeh ne sme nihče izmed nas trmasto vztrajati pri svojem. Bogu smo odgovorni – za vse od življenja pa do smrti ter za vse, kar je vmes – in ne drug drugemu. Zato je Jezus živel in umrl in potem spet živel: da bi bil lahko naš Gospodar nad celotnim razponom življenja in smrti in da bi nas osvobodil od dlakocepskih tiranij, ki jih izvajamo drug nad drugim.

Kaj je torej s tabo, ko kritiziraš brata? In kaj je s tabo, ko popuščaš sestri? Mislim, da izgledaš precej neumno – ali pa še slabše. Prej ali slej bomo vsi končali na kolenih, drug ob drugem na kraju sodbe, pred Bogom. Tvoja kritiziranja ali tvoja popuščanja ne bodo prav nič izboljšala tvojega mesta tamkaj. Preberite si sami iz Svetega pisma:

Nehajte že premišljevati, kaj bi bilo dobro za druge. Tole naj bo vaša skrb: pazite, da ne boste komu v napoto in mu s tem ne storite življenja še bolj težavnega, kakor je že. Prepričan sem – Jezus me je prepričal! –, da je vse sveto samo po sebi, táko kot je. Seveda pa mi lahko stvari oskrunimo – glede na to kako ravnamo z njimi ali kako govorimo o njih.

Če zmedeš druge, ker delaš velik problem iz tega kaj oni jedo in česa ne, nisi več njihov družabnik v ljubezni, kajne? Spomni se, to so ljudje, za katere je Kristus umrl. Ali boš tvegal, da bodo poslani v pekel zaradi stvari v njihovem jedilniku? Si drzneš dopustiti, da bo kos hrane, ki jo je Bog blagoslovil, uporabljen za zastrupitev duše?

Božje kraljestvo ni stvar tega kaj vtakneš v usta, za Božjo voljo. Božje kraljestvo je, kar Bog stori s tvojim življenjem, ko ga naredi táko, kot je prav, in ga sestavi skupaj ter izpopolni z veseljem. Tvoja naloga je, da vso svojo pozornost usmeriš v služenje Kristusu. Stôri to, in ubil boš dve muhi na en mah: ugajal boš Bogu nad sabo in dokazal svojo vrednost ljudem okrog sebe.

Dogovorimo se torej, da bomo uporabili vso svojo energijo za to, da bomo shajali drug z drugim. Pomagajte drugim s spodbudnimi besedami; ne zbijajte jih na tla s tem, da iščete krivdo. Gotovo ne boste dovolili prepira o tem, kaj se lahko oziroma česa se ne sme postreči za večerjo, in tako uničili Božje delo med vami, kajne? Povedal sem že prej in povedal bom še enkrat: Vsa hrana je dobra, toda lahko postane slaba, če jo slabo uporabiš; če jo uporabiš za to, da spotakneš druge in jih zrušiš na tla. Ko se usedeš k obedu, naj tvoja glavna skrb ne bi bila da nahraniš sebe, ampak da podeliš Jezusovo življenje. Bodi torej občutljiv in spoštljiv do drugih, ki jedo. Ne jej ali ne govori ali ne delaj nobenih stvari, ki bi lahko zmotile svobodno izmenjavo ljubezni.

Vzgojite svoj lasten odnos z Bogom, ampak ne vsiljujte ga drugim. Lahko si srečen, če se tvoje obnašanje in tvoje verovanje skladata. Če pa si negotov, če opaziš, da ravnaš drugače od tega, kakor veruješ – nekatere dni skušaš svoja mnenja vsiliti drugim, druge dni pa jim hočeš ugajati –, potem veš, da si zgrešil smer. Če način tvojega življenja ni skladen s tem, kar veruješ, potem je to narobe.

To je natančno to, kar je storil Jezus. Ni si napravil stvari lahkih s tem, da bi se izognil težavam drugih, ampak je zakoračil naravnost v sredo in pomagal ven. »Vzel sem težave obteženih,« pove Sveto pismo. Čeprav je bilo to zapisano v Svetem pismu pred mnogimi leti, ste lahko gotovi, da je zapisano za nas. Bog hoče, da združitev njegovega stalnega, trajnega klica in toplega, osebnega nasveta v Svetem pismu pride nad nas in nas ohranja v pripravljenosti za kar koli bo on storil nadalje. Naj naš zanesljivo stalni in toplo osebni Bog razvije v vas zrelost, da boste shajali drug z drugim, prav kakor Jezus shaja z vsemi nami. Potem bomo zbor – ne samo naši glasovi, ampak naša življenja bodo v harmoniji pela sijajno hvalnico Bogu in Očetu našega Gospodarja Jezusa.

Zato bodite odprti in sprejemajte en drugega v Božjo slavo. Jezus je to storil; sedaj vi to storite! Jezus, ki je bil zvest Božjim namenom, se je na poseben način posvetil Judom, ki so vpeljani v Božje zadeve, da bi se jim izpolnile stare obljube, dane prednikom. Kot posledica pa so lahko Nejudje, ki niso vpeljani v Božje zadeve, doživeli usmiljenje in Bogu izkazali spoštovanje. Samo pomislite na vsa mnoga mesta iz Svetega pisma, ki se bodo s tem, kar delamo, uresničila! Naprimer:

‡

Ko se oziram nazaj na vse to, kar sem uspel storiti in kar sem opazil, moram povedati, da sem nadvse zadovoljen – v kontekstu Jezusa bi celo lahko rekel, da sem ponosen, toda samo v tem kontekstu. Nočem vam govoriti klepetavih pripovedk o mojih dogodivščinah, ampak samo o čudovito močnih in preobrazujoče prisotnih besedah in delih Kristusa v meni, ki so sprožile, da so se nevpeljani odzvali z vero. Na ta način sem puščal ognjeno sled Sporočila o Jezusu vse od Jeruzalema daleč v severozahodno Grčijo. Vse to je bilo pionirsko delo, Sporočilo sem nesel samo tja, kjer Jezus še ni bil poznan in čaščen. Moj tekst je bil:

‡

Vendar pa moram prej iti še v Jeruzalem, da izročim tamkajšnjim kristjanom dar pomoči. Grki – vse od Makedoncev na severu do Ahajcev na jugu – so se odločili, da bodo zbrali nabirko za revne med verniki v Jeruzalemu. To so storili z veseljem, bila pa je tudi njihova dolžnost. Glede na to, da so postali deležni vseh duhovnih darov, ki radodarno tečejo iz jeruzalemske skupnosti, je edino pravilno, da storijo vse kar morejo, da olajšajo njihovo revščino. Takoj, ko to opravim – osebno izročim to »košaro sadežev« –, se bom odpravil na pot v Španijo, s postankom pri vas v Rimu. In upam, da bo moj obisk pri vas eden od Kristusovih bolj razsipnih blagoslovov.

Prošnjo imam za vas, dragi prijatelji: Molíte zame. Neutrudno molíte z mano in zame – k Bogu Očetu, po moči našega Gospodarja Jezusa, po ljubezni Duha –, da bom rešen levje jame nevernikov v Judeji. Molíte tudi, da bo moj dar pomoči jeruzalemskim kristjanom sprejet v duhu, v katerem je bil dan. Potem bom, če Bog da, lahkega srca in poln pričakovanja odpotoval k vam in se veselil osvežitve, ki mi jo bo prinesla vaša družba. Božji mir naj bo z vsemi vami. O, da!

‡

Recite zdravo Priski in Ákvilu, ki sta z roko v roki delala z mano in služila Jezusu. Enkrat sta postavila tudi svoji življenji na kocko zame. In jaz nisem edini, ki sem jima hvaležen. Vse nejudovske skupnosti vernikov jima prav tako mnogo dolgujejo, da sploh ne govorimo o cerkvi, ki se zbira v njuni hiši.

Zdravo mojemu dragemu prijatelju Epájnetu. On je bil prvi Kristjan v provinci Aziji.

Zdravo Mariji! Za kakšnega delavca se je izkazala!

Zdravo mojima rojakoma, Andróniku in Juniji. Ob neki priložnosti smo si delili jetniško celico. Že pred mano sta bila vernika v Kristusu. Oba sta izvrstna voditelja.

Zdravo Ampliátu, mojemu dobremu prijatelju v Božji družini.

Zdravo Urbanu, našemu družabniku v Kristusovem delu, in mojemu dobremu prijatelju Stahiju.

Zdravo Apélu, pravemu preizkušenemu veteranu v sledenju Kristusa.

Zdravo Aristóbulovi družini.

Zdravo mojemu rojaku Heródionu.

Zdravo kristjanom iz Narcísove družine.

Zdravo Trífajni in Trifózi – kako marljivi ženski v služenju Gospodarju!

Zdravo Pêrsidi, dragi prijateljici, ki trdo dela v Kristusu.

Zdravo Rufu – ki je dober izbor Gospodarja – in njegovi materi. Ona je bila tudi meni draga mati.

Zdravo Asínkritu, Flegonu, Hermesu, Patrobáju, Hermáju in tudi vsem njihovim družinam.

Zdravo Filológu in Juliji, Neréju in njegovi sestri ter Olimpáju – in vsem kristjanom, ki živijo z njimi.

Svete objeme vsem naokrog! Vse Kristusove cerkve vas najtoplejše pozdravljajo!

Še zadnji nasvet, prijatelji. Imejte izostreno oko za take, ki jemljejo drobce in kosce nauka, ki ste se ga naučili, in jih uporabljajo za to, da delajo težave. Izognite se jim na daleč! Nikakršnega namena nimajo, da bi živeli za našega Gospodarja Kristusa. V vsej stvari so samo za to, da bi kaj dobili iz nje, in si ne pomišljajo uporabljati nabožno zvenečega prilizovanja, da bi lahko opeharili nič hudega sluteče nedolžneže.

In ker vaša poštenost v teh stvareh nikoli ni bila vprašanje – ne bi mogel biti bolj ponosen na vas! – želim, da ste tudi ostroumni, in da poskrbite, da je vsaka »dobra« stvar tudi prava stvar. Ne bodite lahkoverni do prilizujočega se zla! Tako ostanite budni, in preden se boste zavedali, bo Bog miru z obema nogama prišel nad Satana in ga poteptal v blato. Uživajte najboljše od Jezusa!

In tu je še nekaj več pozdravov z naše strani. Timótej, moj družabnik pri tem delu, ter moji rojaki Lukij, Jazon in Sozípater so vsi naročili, naj vam rečem zdravo.

Jaz, Tertij, ki sem po Pavlovem nareku napisal to pismo, vam pošiljam svoje osebne pozdrave.

Gaj, ki je gostitelj meni in tudi vsej cerkvi, želi, da vas spomnim tudi nanj.

Svoje pozdrave pošiljata mestni blagajnik Erást in naš dobri prijatelj Kvart.

Vse naše slavljenje se dviguje k Njemu, ki je dovolj močan, da vas naredi močne, natanko tako, kakor se pridiga o Jezusu Kristusu, ravno tako, kakor se razodeva skrivnost, ki je bila dolgo zamolčana, zdaj pa je s pomočjo preroških spisov Svetega pisma postala kakor odprta knjiga. Vsi narodi sveta zdaj lahko spoznajo resnico in jih je mogoče privesti v poslušno verovanje ter lahko izpolnjujejo ukaze Boga, ki je vse to začel, tja vse do zadnje črke.

Vse naše slavljenje je skozi Jezusa usmerjeno k temu neprimerljivo modremu Bogu! Da!