Tretja vrsta bogoslužja, ki je v skladu s pravim evangeljskim redom, pa se ne sme dogajati tako javno, na trgu med vsemi mogočimi ljudmi. Tisti, ki si iskreno želijo biti kristjani in izpovedovati evangelij z rokami in usti, se morajo vpisati z imenom in se zbirati na samem v kakšni hiši, da bi molili, brali, krščevali in prejemali zakrament ter se vadili v ostalem krščanskem delu. V takšnem redu je mogoče človeka, ki se ne obnaša krščansko, prepoznati, kaznovati, poboljšati, zavreči ali izključiti – po Kristusovem pravilu v Mt 18. Tukaj je mogoče tudi vsem kristjanom naložiti dajanje miloščine, ki se jo daje prostovoljno in deli med revne – po zgledu svetega Pavla v 2 Kor 9. Tukaj ni potrebnega mnogo veličastnega petja. Tukaj bi lahko izvajali krst in zakrament na kratek in preprost način ter vse usmerjali k besedi in molitvi in ljubezni. Tu bi morali imeti dober kratek pouk (katekizem, katehezo) o veri (veroizpovedi), desetih zapovedih in očenašu. Skratka, če bi imeli ljudi, ki si iskreno želijo biti kristjani, bi se oblika in red hitro napravila. Toda jaz zaenkrat ne morem in nočem urediti ali vzpostaviti takšne skupnosti oziroma shoda. Nimam namreč primernih ljudi za to, niti ne vidim, da bi si mnogi tega močno želeli. Če pa se bo zgodilo, da moram to storiti, da bodo tako pritiskali name s prošnjami, da z dobro vestjo tega ne bom mogel zavrniti, bom rade volje opravil svoje delo in pomagal najbolj, kar morem. Zaenkrat pa bom ostal pri prej omenjenih dveh vrstah bogoslužja in pomagal spodbujati javno bogoslužje med ljudstvom, ki uri mlade ter druge kliče k veri in jih privablja z oznanjevanjem (pridigo), dokler tisti, ki iskreno hočejo biti kristjani, ne najdejo drug drugega in se ne povežejo med sabo – da zaradi tega ne bi prišlo do strankarstva, če bi to delal po svoji glavi. Kajti mi, Nemci, smo divji, vihravi ljudje, pri katerih ne gre lahkomiselno vpeljevati česa novega, razen kadar je to najbolj nujno.
Martin Luther: Deutsche Messe, Wittemberg, 1526 (del predgovora)
Ves predgovor k Nemški maši je pravi dragulj med Luthrovimi teksti (celotno besedilo je na voljo tukaj v angleščini ali nemščini). Luther se z izredno jasnostjo zaveda situacije: življenje po evangeliju predpostavlja in zahteva preprosto, intimno obliko cerkvene skupnosti, v kateri so vsi močno povezani in se skupaj »vadijo« v krščanskem delu. Javno bogoslužje je namenjeno nekristjanom, nespreobrnjenim! Ima vlogo proklamacije, javnega oznanjevanja evangelija, ki naj bi tiste, ki si to iskreno želijo, poklicalo k hoji tesno za Kristusom v majhnem občestvu. Luther si tu ne dela nobenih utvar. Edini razlog, zakaj ne začne s to tretjo vrsto bogoslužja, je, da za to (še?) nima ljudi. Pravzaprav upa, da jih bo z javnim oznanjevanjem Božje besede šele pridobil. In nato mu je tudi povsem jasno, da mora pobuda za takšno majhno občestvo priti od njih samih, ne od njega: se pravi »od spodaj«, ne »od zgoraj«, od cerkvene oblasti.
Žal se Luthru to ni posrečilo in je ostal pri nemški in latinski maši. Zaradi družbeno-političnih predsodkov in predstav o nujni povezavi med posvetno oblastjo in cerkvijo je tudi zavrnil gibanje, ki je v določeni meri uresničevalo prav to tretjo vrsto cerkvenosti: anabaptiste (oziroma po naše prekrščevalce, gre za zmerljivko, ki so jim jo nadeli nasprotniki). O tem govori npr. tale članek, ki pa je do Luthra verjetno preveč kritičen: znano je, da je Luther sicer zahteval, naj oblasti anabaptiste preganjajo in kaznujejo, nasprotoval pa je temu, da bi jih pobijali, kot so to počenjali cvinglijanci, kalvinisti in rimokatoličani. Luthrov odnos do anabaptistov je bil torej vsaj do neke mere ambivalenten.
Poleg tega velja opozoriti na naslednje: anabaptisti so se srečevali v majhnih hišnih skupnostih predvsem zato, ker so bili preganjani. Kolikor vem, niso nikjer izrecno razvili načelne zahteve po »hišni cerkvi« kot pravi ali vsaj boljši obliki srečevanja kristjanov. In kjer je anabaptistom uspelo preživeti vsestransko preganjanje in doživeti bolj tolerantne družbene razmere, so se vrnili na »šolski« način srečevanja, kjer je v ospredju pridiga oziroma učenje. Odločitev anabaptistov za hišno cerkev je bila torej pragmatična, medtem ko je Luther v zgornjem spisu spoznal, da se je zanjo treba odločiti načelno, ker bolje ustreza Božji besedi.
O Luthrovih dilemah lepo spregovori prispevek Ecclesiola in Ecclesia izpred petdesetih let. Pisec, ki najde še precej podobnih primerov v cerkveni zgodovini, z neizprosno jasnostjo uzre: če imamo reformacijo za nekaj dobrega, potem moramo ugrizniti v vprašanje cerkve in cerkvenosti, kot jo predpostavlja Nova zaveza. Edina druga možnost je, da se utopimo v povprečnosti »splošne cerkve«, v kateri večina sploh ni kristjanov. Jaz bi dodal samo še tole: to mrtvilo je posledica 1600-letnega suženjstva »cesarski cerkvi«.
Dragi Martin Luther, ali se ti ne zdi, da bi po pol tisočletja lahko pripeljali reformacijo do konca in spodbudili iskrene kristjane, da se začnejo zbirati tako, kot se morajo – če res želijo slediti Kristusu, biti odgovorni drug drugemu in rasti v veri?
Matjaž Črnivec 
Več o preprosti krščanski skupnosti sem napisal v prispevku Osnovna oblika Cerkve
Všeč mi jeVšeč mi je