Čudež

Ena največjih težav, ki jih ima povprečen slovenski bralec Svetega pisma, so čudeži. Moralna načela, to bi še šlo. Napete zgodbe, ne brez nasilja in seksa, tudi to je zanimivo. Ampak čudeži – lepo vas prosim, no. Saj vendar vemo, da gre za nekakšno železnodobno vraževerje.

Sodobni kvaziznanstveni pogled na svet je čudeže preprosto ukinil kot nekakšno primitivno mentalno protezo, s katero naj bi si naivni starodavni ljudje skušali razložiti to, kar pač danes znamo znanstveno pojasniti. »Ne moremo uporabljati električne svetlobe in radia ter se v primerih bolezni posluževati modernih medicinskih in kliničnih sredstev in istočasno verjeti v duhovni in čudežni svet Nove zaveze,« je nekoč zatrdil slavni liberalni teolog Rudolf Bultmann. Toda: ali ne izreka prav ta izjava vsega, kar je narobe s takšnim pogledom na svet? Ali niso ravno dejstva, kot so radijski valovi in čudovita uporabnost elektrike, najboljši pokazatelji, da v resnici živimo v še bolj čudnem in čudežnem svetu, kot smo kdaj koli prej? Ali smo mi ustvarili radijsko valovanje? Ali ga nismo samo odkrili kot še en presenetljiv in skrajno fascinanten vidik sveta, v katerem živimo?

Tukaj smo soočeni s temeljno, suženjsko, bolestno ujetostjo sodobnega človeka. Racionalistični pogled na svet, ki nam je vsekakor pomagal pri tehničnem napredku in vsesplošni blaginji, je zaradi svoje ekonomske, politične in vojaške uspešnosti prestopil svoje naravne meje, znotraj katerih bi se bilo še kako upravičeno čuditi, kako to, da sploh obstaja nekaj takega, kot je razum, in kako to, da se kaže, da je precej sveta razumno urejenega oziroma vsaj razumno preiskljivega. Tako je razum, ki je prestopil vse bregove, postal kruta in dogmatična religija – podobna kruti in dogmatični religiji »kristijanitete«, proti kateri se je razsvetljenski racionalizem boril. V tej ječi se je znašel sodobni bralec Svetega pisma in pri tem se niti ne zaveda, kako srhljivo oropan je. Oplenjen smisla in čudenja. Ohromel v svoji predstavni zmožnosti. V končni analizi: nerazumen!

Poglejmo samo sedanjo uradno dogmatično razlago, kako naj bi nastalo vesolje: najprej je bil dolge dobe nič. Toda ta nič je na neki točki preprosto eksplodiral v nekakšni mega-hiper-jedrski eksploziji in nastale so mravlje in mravljinčarji, mavrice, metulji in granatna jabolka in še več, nastala so očesa, ki to opazujejo, in ušesa, ki to poslušajo, in smrčki, ki to vohajo, in še več, nastala je zavest, ki vse to zaznava, zajema, opazuje, razčlenjuje in ugotavlja(!) in še več, nastalo je vesolje jazov, ki je vsak zase svoje celotno vesolje, ki stopajo v odnose, ki se sovražijo, vendar tudi ljubijo, ki si škodujejo, vendar tudi pomagajo, ki so sposobni krutosti, vendar tudi izjemnih žrtev in plemenitosti. Vse to iz nič, ki je nenadoma močno eksplodiral. Če samo malo pomislimo: tole je v resnici čudež, v primerjavi s katerim so vsi čudeži, ki jih najdemo v Svetem pismu, prave malenkosti – seveda z izjemo »čudeža« stvarjenja, ki mnogo bolj smiselno tematizira prav to temeljno čudenje, v katero smo postavljeni že samo s tem, da smo.

Od kod meni jaz? Od kod meni zavest? Od kod meni življenje? Od kod meni telo, ki se odziva na moje misli – moji prsti, ki ubogajo ukaze mojega uma? Ničesar od tega nisem ustvaril, vzpostavil, poklical v bivanje sam! Nič od tega ni samoumevno ali samo od sebe razložljivo. In v kakšni obupni zablodi, nerazumski, ponoreli zablodi sem, če mislim, da imam vse to kakor koli v svoji lasti. Saj vendar vem: kljub temu, da sem vse (vse vesolje se mi daje zgolj prek sebe, prek mojega jaza, moje zavesti, mojih čutenj, mojih uvidov!), mi je s smrtjo postavljena meja, ki to vse ukinja. Glede na to temeljno evidenco, ki je v resnici dostopna prav vsakomur izmed nas: ali ni veliko bolj razumno verjeti v čudeže, ki jih čudežno razsipa čudežni Izvor obstoja, Bog?

Če bi kdo rad ugovarjal z dejstvi »trde znanosti« – ali ni sama kvantna fizika z vso svojo znanstveno rigoroznostjo že zdavnaj odžagala trhlo vejo, na kateri bi lahko rasli takšni ugovori? Sam akt opazovanja bistveno vpliva na rezultate. Kaj pa če je tudi »vera« določena vrsta opazovanja, ki prav tako na določen način preuredi/prestrukturira to, kar imenujemo »resničnost«, in ki daje določene resnične in preverljive rezultate?

In če spregovorimo še o konkretnih svetopisemskih čudežih, kot so ozdravljenja, osvoboditve od demonov, obuditve od mrtvih ipd. – ali je res intelektualno pošteno zavreči pričevanje dobesedno neštetih soljudi, ki so te stvari osebno doživeli, izkazali, opisali in izpričali v preteklosti in ki jih na mnogih koncih sveta z nezmanjšano intenziteto doživljajo in izpričujejo tudi v današnjem času? Samo zato, ker sami tega izkustva nimamo? Samo zato, ker ti pričevalci ne pristajajo na mojo intelektualno ječo – bodisi ker so namerno izstopili iz nje, bodisi ker so se rodili v kulturi, ki te »razsvetljenske« ječe ne pozna? Ali ni to višek slepe, dogmatične arogance, ki je ob svojem času prižigala grmade nedolžnim?

Osebno sem govoril s človekom, ki je bil mrtev, pa se je po molitvi kristjanov vrnil v življenje. In tudi sam sem izkusil naslednje: ob zastoju srca sem klical Jezusovo ime in moje srce je takoj začelo ponovno biti, sicer mi ne bi bilo pomoči in bi bil v nekaj minutah mrtev. Toda: koliko takšnih očitnih, neizpodbitnih pričevanj je potrebno, da bi prepričal nekoga, ki se je že vnaprej odločil, da je to nemogoče, laž, prevara? Očitno je problem drugje. Kot je nekdo lepo pokazal, je takšen kritik v resnici zavzel stališče vsevednosti, ki je sicer Božji atribut. In prav ta arogantna superiornost je bila značilna za okoreli zatiralski dogmatizem, proti kateremu se je nekoč dvignilo razumsko gibanje razsvetljenstva. Razum je tukaj požrl samega sebe in se v tej vlogi izkazal za nerazumnega, za malika, ki mu mora biti vse podrejeno in ki ga mora vse častiti.

Ali ni morda čas, da tudi v Sloveniji – ki je, kot se zdi, še posebej obremenjena z nekakšnim kvaziintelektualnim, fanatičnim, fatalističnim, depresivnim ateizmom –, na novo pogledamo na Jezusa iz Nazareta, na ta izzivalni, šokantni, spotakljivi, izmuzljivi, subverzivni, svobodni in osvobajajoči, ključni in osebni Božji čudež, o katerem pričuje Sveto pismo?

Jezus tam ni mogel storiti nobenega čudeža, samo na nekaj bolnikov je položil roke in jih ozdravil. In čudil se je njihovi neveri. (Evangelij po Marku 6,5–6)