Samosvojost

Antični človek, in tudi še srednjeveški, je vedel, da ni avtonomen, last samega sebe, ampak da ima nad sabo nekaj ali nekoga, Boga ali bogove. Ni mislil, da je sam v univerzumu ali da je sam univerzum. Ta človek se je vsaj v določeni meri zavedal, da je odvisen, da ima Gospoda, gospodarja nad sabo. Bil je pod nekom ali nečem – v temelju, bivanjsko.

Novi vek, še posebej razsvetljenstvo, je privedel do daljnosežne revolucije. Nastalo je nekaj nepredstavljivega: neodvisen, avtonomen človek, ki nad sabo nima nikogar, nobenega gospoda, nobenega boga. Sam svoj. Svoja last. Vržen v svet, kjer sam zasleduje in uresničuje svojo srečo, kot pravi ameriška Deklaracija neodvisnosti (ki sicer še omenja Stvarnika, vendar zgolj v čudni vlogi nekoga, ki zagotavlja določene človekove pravice). Individualizem pomeni, da je človek sam svoja last, da samega sebe dojema kot odgovornega gospodarja svojega življenja, svoje usode. Ni več Boga ali bogov, to mesto je zavzel človek sam. Znanost in tehnika naj bi mu pri tem pomagala. Gre za revolucijo v antropologiji, revolucijo v subjektiviteti. To predstavlja svojevrsten izziv za širjenje evangelija in Božjega kraljestva.

Tukaj gre za povsem drugačno vprašanje: ne kdo je pravi Bog in kako mu prav služiti, ampak ali je sploh kak drug bog in ali mu je sploh mogoče ali smiselno služiti. Evangelij se torej nujno sreča z vprašanjem: Kaj je tukaj zame? Kaj imam jaz od tega?

Situacija je težja kot včasih. Antični človek je vedel, da je nekaj nad njim, vprašanje je bilo, kako do tega in zakaj. Poslušnost in pripadnost in podrejenost kot takšna ni bila vprašljiva. »Jaz« je vedel, da mora biti na prestolu kdo drug. Vprašanje je bilo, kdo, in kaj to pomeni. Tukaj pa se je na prestol dvignilo to, kar je glavna tarča evangelija, glavni problem, ki ga naslavlja in odpravlja Jezus s svojo smrtjo: samopašna vladavina emancipiranega, individualiziranega jaza, ki je vse podredil sebi in ki vse vidi skozi prizmo sebe in svojega mišljenja.

Je pa evangelij točno ta spopad predvidel in tudi že omogočil zmago v njem. Človeško zlo, ki se skozi zgodovino bohoti, razrašča in napreduje do vse bolj diabolično čistih oblik, ima zadnjih dva tisoč let tudi svojega nasprotnika, ki mu nasprotuje v moči Mesijevega Duha in njegove zmage, ki jo je dosegel na križu.

Evangelij se zato prevaja takole: Nehaj živeti samo zase! Ni ti treba biti bog. To je pretežko. To ni pravo življenje, ampak v resnici suženjstvo. To je laž, prevara. Neskladje s tabo kot človeškim bitjem, ki obstajaš tako in zato, da pripadaš, da nisi sam svoj, ampak pod Bogom in od Boga in za Boga. Jezus te je prišel rešit te tiranije, iz te lažne »svobode«, in te vpeljat v pravo življenje, kjer si združen z Bogom, svojim izvorom, podrejen njemu, ki je dober in ki obilno daje vsega dobrega. In tako – nepričakovano – prideš do prave svobode. Ko zgubiš sebe in svojo samosvojost, se v resnici najdeš, kot pristen Božji unikat.