Predvčerajšnjim je bil objavljen tale fascinanten pogovor:
Richarda Dawkinsa kot slavnega promotorja »novega ateizma« ni treba predstavljati. Zgodba Ayaan Hirsi Ali pa je presenetljiva: zrasla je v radikalnem muslimanskem okolju Somalije in Kenije, po pobegu v Evropo se je povsem odvrnila od religije, napisala knjižno uspešnico Infidel ter postala ena glavnih akterk »novega ateizma« in tudi poslanka v nizozemskem parlamentu. Nedavno pa je postala kristjanka. Tako kot mnoge, jo je Bog »našel … v deželi puščave, v pustinji, kjer tuli samota« (5 Mz 32,10), v težki življenjski situaciji, kjer se ji je porušil svet.
V tem pogovoru se Ayaan javno sooči s svojim bivšim »mentorjem«, kot ga sama imenuje, in poda svoje osebno pričevanje, ki te težko pusti ravnodušnega. Trk dveh svetov. Richard kar ne more dojeti, da Ayaan res veruje stvari, kot npr. da je Jezus Božji Sin. Njegovi komentarji so v njegovem slogu, slon med porcelanom, ali morda bolje rečeno, robot. Sploh se ne zaveda svoje žaljivosti in destruktivnosti.
Tukaj se bom malo vmešal v debato. Richarda bi vsekakor vprašal, kaj je zanj »resnica«, s katero tako maha naokrog. Kako je prišel do nje? Prek česa? Prek človeške zavesti, ki je po njegovo produkt slepih evolucijskih procesov, ki z resnico nimajo nobene zveze? Nadalje, Richard, postavil si aksiom, da je vsa resnica znanstvena resnica. Se pravi tista, ki jo lahko dokažeš z rigorozno znanstveno metodologijo. Kako to veš? Kako lahko to dokažeš? Kako veš, da je resnico sploh mogoče spoznati na tak način? Ali ne vidiš, da je ta vnaprejšnja omejitev stvar tvoje osebne vere, nič drugega? Samovoljno si omejil resničnost in potem trmasto tuliš, da ni druge resničnosti, kot to, kar je v tvoji prostovoljni ogradi. No, in kaj bi se dalo dodati tudi glede vprašanja stvarnika, za katerega s takšno gotovostjo trdiš, da ne obstaja. Fina uglašenost temeljnih konstant vesolja vsekakor kaže na vsaj nekakšnega pametnega dizajnerja. (Vsi znanstveni poskusi obvoza okrog tega neprijetnega dejstva so patetični, da ne rečem patološki.) In da ne govorimo o statistični neverjetnosti nastanka življenja. Potem pa sploh problem zavesti, ki ga omeni tudi Ayaan. In naj dodam še tole skoraj banalno podrobnost: v našem času (+/- 50.000 let) sta, gledano z zemlje, navidezna velikost sonca in lune enaki. Noben od znanih planetov v vesolju nima tega fenomena. Kakšna je statistična verjetnost, da se to zgodi ravno na tistem planetu, kjer se je zgodilo že statistično neverjetno življenje, z bonusom zavesti? Uglašenost fizikalnih konstant je nujna za obstoj vesolja, tukaj pa gre za čisto estetsko »uglašenost«! Povsem nepotreben detajl. Podpis: »Mimogrede, bil sem tukaj.«
In še z drugega vidika: kako veš, da določenih razsežnosti resničnosti (kot je za začetek npr. tvoje ganotje ob Bachovem Matejevem pasijonu) ne dosegamo prek empirično-racionalne metode (ki jo je človeška zavest seveda sposobna), ampak prek povsem drugih sposobnosti te iste zavesti? Morda celo tako: prek drugih delov možganov, ki ob primerni vadbi razvijejo »orodja« in »čute« za dostopanje do teh drugih razsežnosti realnosti? Oprosti, Richard, ampak tvoje pojasnilo lastnega estetskega užitka ob umetnosti z »nevrologijo« je, če uporabim tvoj izraz, »bulls**t«. Nezvest si samemu sebi. Nepošten. Če lepota res ni nič drugega kot poljuben slep odziv naključno razvitih nevronov, potem enako velja tudi za dobroto in pravičnost in za vse ostale razsežnosti človeške etike. Gre samo za iluzijo, ki v sebi nima nobene inherentne resnice ali splošne veljavnosti. Od tod moralni vakuum v naših družbah, ki ti ga očita Ayaan. Zato je tvoj projekt »sekularne morale« povsem brez osnove.
Na nekaterih točkah pa se moram z Richardom vseeno tudi strinjati. Nastanek zahodne civilizacije, ki jo Ayaan (razumljivo) tako ceni, je bolj kompleksen in sporen, kot se zdi. Humanost in svoboda in pravičnost, ki jih ti, Ayaan, tako spoštuješ v naši družbi (za razliko od npr. kakšne Somalije, ki je po mojem pravi pekel na zemlji), so resda nastale iz določenih krščanskih predpostavk, osnov in senzibilnosti, vendar so večinoma prevladale šele tam, kjer se je končala »krščanska prevlada«. Skozi srednji vek in tudi še precej dolgo v novi vek so razna »krščanska kraljestva« in imperiji kazali kaj malo tolerance za vse, kar se ni skladalo z »blagovno znamko« lokalne cerkve (katoliške, pravoslavne, protestantske) in njene hierarhije. V srednjem veku si kot oporečnik po hitrem postopku končal na grmadi, še dosti pozneje pa si bil marginaliziran in zasramovan kot nekakšen družben odpadnik. (Tu bi opozoril npr. na bridko izkušnjo češkega evangelijskega misijonarja Antona Chráska v prvih desetletjih 20. stoletja v Sloveniji.) Imaš prav, Ayaan, ateizem je res napravil moralni vakuum, v katerega zdaj vdirajo razni woke in islamski radikalizmi. In zelo cenim tvoje javno opravičilo za tvoj ateistični aktivizem. Poklon. Sprejeto in odpuščeno. Strinjam se tudi, da je smiselno v izobraževanje vključiti več krščanskih vsebin. Vendar pa je treba po mojem zelo paziti, kako to storimo. Vsekakor dobro premišljeno. Menim, da tega ne moremo storiti s piedestala: »To je naša civilizacija, zato morate to vedeti. In se tako obnašati.« Tako kot sama govoriš o osebni ponižnosti, naj bi veljalo tudi tu, v javni sferi: da, krščansko sporočilo lahko pomembno prispeva k blagostanju družbe, ne more pa biti vsiljeno s pozicije moči. To je namreč v nasprotju s samim jedrom tega sporočila, če se lahko tako izrazim: z Jezusom. Sploh moram priznati svojo precejšnjo skepso glede takega pozunanjenega družbenega projekta. Jezusovo sporočilo je kvas, ki družbo prekvasi predvsem na drugačen način: prek takšnih ponižno-pogumnih javnih pričevanj, kot je tvoje, Ayaan, in nato prek skupnosti, ki na konkreten način udejanjajo Jezusov radikalno nov način življenja in gledanja na Boga in na bližnjega in na svet. Tam, v teh preprostih in na videz nepomembnih Jezusovih skupnostih, je zametek nove družbe, če si upam reči, novega človeštva, ki operira pod novo oblastjo, zdravilno, osvobajajočo, oživljajočo. In da, takšno, ki daje Smisel, lahko tudi z veliko začetnico. Takšna majhna občestva, gorčična zrna, so pravo jedro krščanske »politične« angažiranosti v svetu. Glede ostalega, v splošni javni sferi, pa lahko ponižno-pogumno svetujemo tam, kjer kdo želi kaj vprašati in poslušati. Dejansko mislim, da se zaradi anomalije »imperialnega krščanstva«, ki je vladalo Evropi dobro tisočletje in pol, v resnici sploh še ni zgodil premislek, kakšen naj bi bil pristen krščanski prispevek k širši (nekrščanski) družbi. Če se ozremo v prva stoletja, vidimo tole: še bolj kot krščansko sporočilo je bila pomembna krščanska praksa, skrb za revne, bolne, tako ali drugače marginalizirane. In pa molitev za vso državo, vključno z vsemi na oblasti. Tu bi torej morali začeti.
Vsekakor bom še naprej molil zate, Ayaan, pa tudi za Richarda in za Freddija, ki je odlično vodil takšno neverjetno javno soočenje.
Matjaž Črnivec 