Uro začni s slavljenjem Gospoda. Slavi ga za to, kar je. Zahvali se mu za vsaj eno konkretno stvar, ki jo je naredil ta teden v tvojem življenju. Lahko tudi zapoješ kakšno slavilno pesem. (Psalm 34,2)
Te minute preživi v čakanju na Gospoda. Naj on izbere tvoje teme za premišljevanje. Razmišljaj o uri, ki je pred tabo, in o tem, kar želiš, da Bog naredi v tvojem življenju. (Psalm 27,14 CHR)
Nadaljuj z branjem “Molitvena ura”»Štejem, da trpljenja sedanjega trenutka niso vredna proti prihodnji slavi, ki se bo razodela na nas.« (Rim 8,18)
»Vsi mi, ki z odkritim obrazom odsevamo Gospodovo slavo, se preobražamo v isto podobo, iz slave v slavo, po Gospodu Duhu«. (2 Kor 3,18)
»Slavo, ki si jo dal meni, sem dal njim …« (Jn 17,22)
Pred nami je slava. Božja lastna slava. Slava vstalega Mesija. Veličastvo, luč, dobra oblast. Od znotraj navzven, na vsem stvarstvu. Čistina. Mir. Prosojnost. Odsotnost vsake nevarnosti. Izliv Boga, vse napolnjeno z Bogom, Bog vse v vsem … In nekaj tega nam daje Duh okušati že zdaj, da lahko vztrajno prinašamo težave tega časa.
Nadaljuj z branjem “Slava”
Kristusovo telo, cerkev, Božje ljudstvo, je bilo 1600 let (40 × 40) ujeto v sheme in strukture vladarstev in oblasti tega sveta. Ne samo navzven, v smislu sodelovanja z njimi, prejemanja ugodnosti, subvencij in privilegijev, širjenja evangelija s silo ipd., temveč tudi navznoter, glede notranje dinamike bogoslužja in ureditve skupnosti. Vzorci, strukture in oblike oblasti v zunanji družbi so vplivali na razumevanje avtoritete v krščanskem občestvu in posledično na njegovo notranje delovanje. Ta proces se je začel že v 2. stoletju, zapečatil in dokončno uveljavil pa se je z letom 313, ko je krščanstvo postalo favorizirana (in kmalu zatem tudi edina dovoljena) religija rimskega cesarstva. Po vzoru človeških oblasti in religij se je znotraj telesa oblikovala ločitev na klerike in laike (tudi če se tako ne poimenuje!), ki v praksi pomeni, da večino opravil Kristusovega telesa prevzame majhna skupina voditeljev, ostali udje pa so pasivni, atrofirani, odmirajoči. Voditelji pa so ponavadi pregoreli – sploh, če so vestni. Namesto telesa, kjer vsak ud prispeva (1 Kor 12,6–7; 14,26; Ef 4,16) in so-deluje, imamo nekakšno združbo, kjer je večina nedejavna in kjer vodilni pogosto prevladujejo po zgledu oblasti tega sveta (Mr 10,42). Gre za shod po vzoru imperialne javne službe, precej birokratski, ne pa za svetišče Kristusovega telesa, kjer Duh močno in učinkovito deluje po vsakem udu; telesa, ki se širi in razrašča v majhnih svetih skupnostih (Mt 18,18–20) po vsem svetu (Mt 28,18–20; Kol 1,6).
Nadaljuj z branjem “1600-letno suženjstvo cerkve”
Tretja vrsta bogoslužja, ki je v skladu s pravim evangeljskim redom, pa se ne sme dogajati tako javno, na trgu med vsemi mogočimi ljudmi. Tisti, ki si iskreno želijo biti kristjani in izpovedovati evangelij z rokami in usti, se morajo vpisati z imenom in se zbirati na samem v kakšni hiši, da bi molili, brali, krščevali in prejemali zakrament ter se vadili v ostalem krščanskem delu. V takšnem redu je mogoče človeka, ki se ne obnaša krščansko, prepoznati, kaznovati, poboljšati, zavreči ali izključiti – po Kristusovem pravilu v Mt 18. Tukaj je mogoče tudi vsem kristjanom naložiti dajanje miloščine, ki se jo daje prostovoljno in deli med revne – po zgledu svetega Pavla v 2 Kor 9. Tukaj ni potrebnega mnogo veličastnega petja. Tukaj bi lahko izvajali krst in zakrament na kratek in preprost način ter vse usmerjali k besedi in molitvi in ljubezni. Tu bi morali imeti dober kratek pouk (katekizem, katehezo) o veri (veroizpovedi), desetih zapovedih in očenašu. Skratka, če bi imeli ljudi, ki si iskreno želijo biti kristjani, bi se oblika in red hitro napravila.
Nadaljuj z branjem “Martin Luther o hišni cerkvi”
The body of Christ, the church, the people of God, has been trapped for 1600 years (40 × 40) in the schemes and structures of the powers and principalities of this world. Not only externally, in terms of cooperating with them, receiving benefits, subsidies and privileges, spreading the gospel by force, etc., but also internally, in terms of the internal dynamics of worship and community order. Patterns, structures and forms of authority in external society have influenced the understanding of authority within the Christian community and, consequently, its internal functioning. This process began as early as the 2nd century, and was sealed and finally established by 313 AD, when Christianity became the favoured (and soon afterwards the only permitted) religion of the Roman Empire. Following the pattern of human powers and religions, a separation between clergy and laity (even if it is not called that!) has developed within the body of Christ, which in practice means that most of the bodily functions are taken over by a small group of leaders, while the other members are passive, atrophied, moribund. And the leaders tend to get burned out – especially if they are conscientious in their work. Instead of a body where every member contributes (1Co 12:6–7; 14:26; Eph 4:16) and co-labours, we have a kind of association where the majority is inactive and where the leaders often dominate according to the pattern of the worldly authority and power (Mk 10:42). It is a gathering modelled by the imperial civil service, quite bureaucratic, rather than a sanctuary of the body of Christ where the Spirit works powerfully and effectively through every member; a body that spreads and grows in small holy communities (Mt 18:18–20) throughout the whole world (Mt 28:18–20; Col 1:6).
Nadaljuj z branjem “1600 Years of Church’s Slavery”Nadaljuj z branjem “Martin Luther on the House Church”But the third sort [of Divine Service], which the true type of Evangelical Order should embrace, must not be celebrated so publicly in the square amongst all and sundry. Those, however, who are desirous of being Christians in earnest, and are ready to profess the Gospel with hand and mouth, should register their names and assemble by themselves in some house to pray, to read, to baptize and to receive the sacrament and practise other Christian works. In this Order, those whose conduct was not such as befits Christians could be recognized, reproved, reformed, rejected, or excommunicated, according to the rule of Christ in Matt. xviii. Here, too, a general giving of alms could be imposed on Christians, to be willingly given and divided among the poor, after the example of St. Paul in 2 Cor. ix. Here there would not be need of much fine singing. Here we could have baptism and the sacrament in short and simple fashion: and direct everything towards the Word and prayer and love. Here we should have a good short Catechism about the Creed, the Ten Commandments, and the Lord’s Prayer. In one word, if we only had people who longed to be Christians in earnest, Form and Order would soon shape itself. But I cannot and would not order or arrange such a community or congregation at present. I have not the requisite persons for it, nor do I see many who are urgent for it. But should it come to pass that I must do it, and that such pressure is put upon me as that I find myself unable with a good conscience to leave it undone, then I will gladly do my part to secure it, and will help it on as best I can.
Martin Luther: German Mass, Wittemberg, 1526 (part of the preface)
Poskusi vstopiti v molitev z izrecno željo, da ne dobiš nazaj ničesar. Prosi Boga, naj ti ne da nobenih občutkov prebujenja v telesu, nobenih duhovnih čutov ali umske spodbude. Prosi, da v tem molitvenem času ne prejmeš nobenega razodetja. Povej Bogu, da bi želel, da v tvojo dušo ne priteče niti kapljica moči Svetega Duha.
Prosi, da ne zadosti nobeni od tvojih potreb, niti eni. Telesne, medsebojne ali delovne zahteve niso bistvene. Tvoja družina, prijatelji in bližnji ostanejo zunaj. Tu sta ti in Bog. In ti ne potrebuješ, ne želiš in ne iščeš ničesar. Iz tega molitvena časa poskušaš oditi tako, da bodo vsi tvoji problemi, vsi tvoji strahovi in težave popolnoma nedotaknjeni; prav nič se jih ne bo obravnavalo.
Zdaj začni častiti Boga.
Nadaljuj z branjem “Joe de Swardt: Tri oblike molitve”
Poslušajte! Sejalec je šel sejat. Pri sejanju je nekaj semena padlo ob pot. Priletele so ptice in ga pozobale. Drugo je padlo na kamnita tla, kjer ni imelo veliko prsti. Hitro je pognalo, ker ni imelo globoke zemlje. Ko pa je sonce vzšlo, ga je ožgalo, in ker ni imelo korenine, se je posušilo. Spet drugo je padlo med trnje, in trnje je zrastlo ter ga zadušilo, da ni obrodilo sadu. Druga semena pa so padla na dobro zemljo, rastla, se množila in dajala sad; eno je obrodilo trideseternega, drugo šestdeseternega in spet drugo stoternega.
Evangelij po Marku 4,3–8
Jezus sam je povedal, da je ta prilika ključna za razumevanje vseh ostalih prilik (Mr 4,13) – in s tem Jezusa ter Božjega kraljestva. Bistvenega pomena je tudi za učenčevstvo, ker govori o pomnoževanju. Odločilno vlogo v tej priliki ima zemlja – kakšna je, kakšna je njena kvaliteta. Ob tem se lahko spomnimo na še eno prispodobo iz evangelijev: »Nihče, kdor položi roko na plug in se ozira nazaj, ni primeren za Božje kraljestvo.« (Lk 9,62) Jezusov evangelij je predstavljen kot plug, ki orje skozi svet.
Nedavno mi je bilo rečeno: »Plug evangelija mora zarezati globoko, sicer ne boste videli sadu. Obrniti mora stvari globoko v vas.« Ko sem se sprehajal po Barju, so se mi same od sebe ponudile naslednje slike, ki ilustrirajo različne oblike tretje in četrte »zemlje« iz Jezusove prilike, oziroma natančneje, različne stopnje, koliko so zorane in s tem rodovitne.
Nadaljuj z branjem “Katera zemlja želiš biti?”
Poleg Svetega pisma nam je Jezus dal dve konkretni dejanji, prek katerih nam posreduje svojo milost in svojo oživljajočo, stvariteljsko Besedo: krst in Gospodovo večerjo. Pri obeh je človek na poseben, konkreten, otipljiv način združen s Kristusom in povezan z njegovim glavnim dejanjem: s smrtjo na križu in z vstajenjem od mrtvih. Obe delujeta po človekovi veri in torej ne sami od sebe (kot kakšna magična obreda) – po veri v Kristusa, o katerem pričuje Sveto pismo. Sta sredstvi oziroma orodji, prek katerih prejemamo Božjo milost, ne milost sáma. Moč krsta in Gospodove večerje torej ni v njiju samih, ampak v Božji Besedi, ki je za njima in ki jo posredujeta.
Jezus nikoli ni zapovedal praznih stvari, ki bi bile zgolj formalne. Krst in Gospodova večerja sta Jezusova zapoved, ukaz, zato sta »opasana« z Božjo močjo. Sta efektivni dejanji, pri katerih se nekaj zgodi, spremeni.
Krst je enkratno dejanje. Je svetopisemski vstop v krščansko življenje, pravi začetek naše poti z Jezusom (Mt 28,19–20; Apd 2,38.41; 8,36-38; 9,18; 18,8 itd.). Je »sprejetje Jezusa« pod njegovimi pogoji, na način, ki ga je izbral in predvidel on sam.[1] Je konec starega in začetek novega življenja. Kot konkreten dogodek, izvršen ob določen času, na določenem kraju in pred pričami, nam ponuja trdno, od Boga dano izhodišče, na katero se lahko pozneje opiramo in sklicujemo. Zgolj vero sámo po sebi namreč lahko doživljamo kot psihološko dejstvo, ki se spreminja in niha ter je pogosto precej nepopolno – zato nam je Bog priskrbel konkreten zunanji dogodek, ki se je neizpodbitno izvršil in v katerega ni mogoče dvomiti. Krst torej sloni na veri, potem, ko je izvršen, pa resnično vero tudi krepi.
Nadaljuj z branjem “Krst”Praviš: premožen sem, obogatel sem in ničesar ne potrebujem. Ne zavedaš se, da si siromak in bednež, ubog, slep in nag. Svetujem ti, da kupiš od mene zlata, v ognju prečiščenega, tako da obogatiš, in belih oblačil, da se pokriješ in se ne pokaže sramota tvoje golote, ter mazila, da si natreš oči in spregledaš. Jaz karam in vzgajam vse, ki jih ljubim: bodi torej goreč in se spreobrni.
Raz 3,17–19
Rak-rana cerkve na Zahodu je mlačnost, lahkomiselnost v odnosu z Bogom in zaskrbljenost ali zavzetost za stvari tega sveta, ker smo materialno bogati. Pred Bogom smo najbolj revna, uboga in bedna ljudstva, ker nimamo časa in srca zanj. Smo slepi za njegovo slavo in kraljestvo. Smo nagi, ker hodimo v mesu, ne v Duhu. Vladar Mesija nas kliče k pravemu bogastvu, k nedolžnosti novega človeka in k maziljenju Duha. In predvsem: k spreobrnjenju, da postanemo goreči.
Aba, Oče, vžgi nas, da bomo goreči za Vladarja, za Mesija Jezusa. Priznavamo ti svojo bedo in zaslepljenost. Krsti nas z ognjem, kakor si obljubil.
Matjaž Črnivec 