Katera oblast?

Jezusova ali cerkvena?

Zagotovo naj torej vé vsa Izraelova hiša: tega Jezusa, ki ste ga vi križali, je Bog naredil za Gospoda in Mesija. (Apd 2,36)

Z vstajenjem od mrtvih je Bog naredil Jezusa za Mesija, Gospoda in voditelja (Apd 2,36; 5,31). Dal mu je vso oblast nad vsemi ljudstvi (Mt 28,18–19), nad vsemi živimi bitji (Jn 17,2). On je zdaj voditelj Izraela in vsega človeštva. Tako se je začelo Božje kraljestvo. Jezus že vlada. Bog zdaj naroča, da se sporočilo o tem vladarju in vladanju razglasi po vsem svetu. Vsi ljudje so pozvani, da se spreobrnejo in podredijo tej oblasti (Apd 17,30). To je evangelij, dobra novica, kajti Jezusova oblast je dobra v najglobljem pomenu besede: ozdravlja, osvobaja, preraja, preobraža, vse dela novo, vpeljuje nov način bivanja, novo življenje, ki nima konca. Vse to je povzeto v izjavi “Jezus je Gospod (Kýrios)” (1 Kor 12,3; prim. Rim 10,9; 1 Kor 8,6; Flp 2,11).

Nadaljuj z branjem →

Reaktivacija Cerkve kot gibanja

Glavni avtorji: Dave Coles, Michael Cooper, David Garrison, Evelyn Hibbert, Alan Hirsch, Victor John, Tim Martin, Aila Tasse, Wes Watkins
Z mrežo Motus Dei (https://MotusDei.Network)
Prevod: Matjaž Črnivec

Uvod

V svoji dvatisočletni zgodovini je Cerkev nadaljevala Kristusovo delovanje v svetu in pri izpolnjevanju svojega poslanstva privzela različne strukture in organizacijske oblike. Toda danes smo na prelomni točki, pred izjemnim izzivom – preseči podedovane okvire, da bi izpolnili Božjo voljo za to generacijo.

V dobi pretresov in novih možnosti se mora Cerkev utelesiti v bolj dinamični, prilagodljivi in misijonski obliki. Te okoliščine nas kličejo, da ponovno odkrijemo ekleziologijo, ki Cerkev razume kot gibanje in ki je bila značilna za prve kristjane – gre za način obstajanja, ki uspeva na obrobju, ustvarja dejavne učence, pomnožuje cerkve, zvesto in vztrajno prenaša preganjanje ter povzroča globoko družbeno preobrazbo. Gre za ponovno odkritje bistvenega DNK-ja Cerkve, Cerkve kot gibanja, za klic, da bi pogumno zaživeli in napredovali pod vodstvom Svetega Duha.

Želimo, da bi vse Božje ljudstvo delalo učence ter vodilo izgubljene k odrešilnemu spoznanju Kristusa, k viziji Božjega veličastva, ki bo napolnilo vso zemljo. Kristusovo telo po vsem svetu vabimo v to veliko doživetje – na potovanje ustvarjalnosti in poguma v moči Duha, da kot orodje Božjega kraljestva izpolnimo namen, ki ga ima z nami Bog.

Nadaljuj z branjem →

Petnajst tez za ponovno utelešenje cerkve – po četrt stoletja

Pred točno petindvajsetimi leti mi je Aleksander France, brat v Kristusu, ki zdaj že dalj časa počiva pri Njem, poslal osnutek prevoda Simsonovega udarnega besedila Petnajst tez za ponovno utelešenje Cerkve, ki je leto prej nastalo v nemščini. Imelo je naslednji pripis: »Prosim, da proučite naslednje teze in jih predložite svojemu pastorju.« Prevod sem pregledal in ga nemudoma poslal vsem svojim znancem v krščanskih krogih.

Nadaljuj z branjem →

1600-letno suženjstvo cerkve

Kristusovo telo, cerkev, Božje ljudstvo, je bilo 1600 let (40 × 40) ujeto v sheme in strukture vladarstev in oblasti tega sveta. Ne samo navzven, v smislu sodelovanja z njimi, prejemanja ugodnosti, subvencij in privilegijev, širjenja evangelija s silo ipd., temveč tudi navznoter, glede notranje dinamike bogoslužja in ureditve skupnosti. Vzorci, strukture in oblike oblasti v zunanji družbi so vplivali na razumevanje avtoritete v krščanskem občestvu in posledično na njegovo notranje delovanje. Ta proces se je začel že v 2. stoletju, zapečatil in dokončno uveljavil pa se je z letom 313, ko je krščanstvo postalo favorizirana (in kmalu zatem tudi edina dovoljena) religija rimskega cesarstva. Po vzoru človeških oblasti in religij se je znotraj telesa oblikovala ločitev na klerike in laike (tudi če se tako ne poimenuje!), ki v praksi pomeni, da večino opravil Kristusovega telesa prevzame majhna skupina voditeljev, ostali udje pa so pasivni, atrofirani, odmirajoči. Voditelji pa so ponavadi pregoreli – sploh, če so vestni. Namesto telesa, kjer vsak ud prispeva (1 Kor 12,6–7; 14,26; Ef 4,16) in so-deluje, imamo nekakšno združbo, kjer je večina nedejavna in kjer vodilni pogosto prevladujejo po zgledu oblasti tega sveta (Mr 10,42). Gre za shod po vzoru imperialne javne službe, precej birokratski, ne pa za svetišče Kristusovega telesa, kjer Duh močno in učinkovito deluje po vsakem udu; telesa, ki se širi in razrašča v majhnih svetih skupnostih (Mt 18,18–20) po vsem svetu (Mt 28,18–20; Kol 1,6).

Nadaljuj z branjem →

Martin Luther o hišni cerkvi

Tretja vrsta bogoslužja, ki je v skladu s pravim evangeljskim redom, pa se ne sme dogajati tako javno, na trgu med vsemi mogočimi ljudmi. Tisti, ki si iskreno želijo biti kristjani in izpovedovati evangelij z rokami in usti, se morajo vpisati z imenom in se zbirati na samem v kakšni hiši, da bi molili, brali, krščevali in prejemali zakrament ter se vadili v ostalem krščanskem delu. V takšnem redu je mogoče človeka, ki se ne obnaša krščansko, prepoznati, kaznovati, poboljšati, zavreči ali izključiti – po Kristusovem pravilu v Mt 18. Tukaj je mogoče tudi vsem kristjanom naložiti dajanje miloščine, ki se jo daje prostovoljno in deli med revne – po zgledu svetega Pavla v 2 Kor 9. Tukaj ni potrebnega mnogo veličastnega petja. Tukaj bi lahko izvajali krst in zakrament na kratek in preprost način ter vse usmerjali k besedi in molitvi in ljubezni. Tu bi morali imeti dober kratek pouk (katekizem, katehezo) o veri (veroizpovedi), desetih zapovedih in očenašu. Skratka, če bi imeli ljudi, ki si iskreno želijo biti kristjani, bi se oblika in red hitro napravila.
Nadaljuj z branjem “Martin Luther o hišni cerkvi” →

Osnovna oblika Cerkve

Vprašanje, kaj je Cerkev, se zdi precej samoumevno, vendar čim hočemo podati natančnejši odgovor, vidimo, da stvari niso tako preproste, kot se zdi na prvi pogled. Obstajajo različne, celo nasprotne predstave o tem, kaj naj bi bila Cerkev, kako naj bi se vzpostavljala in kaj naj bi bilo njeno bistvo oziroma njeno glavno opravilo v svetu. Od tega je odvisna celotna vizija in nato tudi konkretna organizacija krščanskega življenja in delovanja. Gre torej za bistveno vprašanje, kako naj bi kristjani obstajali in delovali v sodobnem svetu, kako naj bi se povezovali in kako naj bi izvrševali misijon »do skrajnih mej sveta«, ki nam je bil zaupan.

Nadaljuj z branjem →