Reaktivacija Cerkve kot gibanja

Glavni avtorji: Dave Coles, Michael Cooper, David Garrison, Evelyn Hibbert, Alan Hirsch, Victor John, Tim Martin, Aila Tasse, Wes Watkins
Z mrežo Motus Dei (https://MotusDei.Network)
Prevod: Matjaž Črnivec

Uvod

V svoji dvatisočletni zgodovini je Cerkev nadaljevala Kristusovo delovanje v svetu in pri izpolnjevanju svojega poslanstva privzela različne strukture in organizacijske oblike. Toda danes smo na prelomni točki, pred izjemnim izzivom – preseči podedovane okvire, da bi izpolnili Božjo voljo za to generacijo.

V dobi pretresov in novih možnosti se mora Cerkev utelesiti v bolj dinamični, prilagodljivi in misijonski obliki. Te okoliščine nas kličejo, da ponovno odkrijemo ekleziologijo, ki Cerkev razume kot gibanje in ki je bila značilna za prve kristjane – gre za način obstajanja, ki uspeva na obrobju, ustvarja dejavne učence, pomnožuje cerkve, zvesto in vztrajno prenaša preganjanje ter povzroča globoko družbeno preobrazbo. Gre za ponovno odkritje bistvenega DNK-ja Cerkve, Cerkve kot gibanja, za klic, da bi pogumno zaživeli in napredovali pod vodstvom Svetega Duha.

Želimo, da bi vse Božje ljudstvo delalo učence ter vodilo izgubljene k odrešilnemu spoznanju Kristusa, k viziji Božjega veličastva, ki bo napolnilo vso zemljo. Kristusovo telo po vsem svetu vabimo v to veliko doživetje – na potovanje ustvarjalnosti in poguma v moči Duha, da kot orodje Božjega kraljestva izpolnimo namen, ki ga ima z nami Bog.

Nadaljuj z branjem →

Sveto pismo in duhovništvo vseh verujočih

Ob iznajdbi tiska in še posebej ob možnosti množičnega, poceni tiska Svetega pisma v 18. st. je svetopisemski nauk o duhovništvu vseh verujočih* pridobil na pomenu in teži. Cerkev bi takrat morala opraviti teološko refleksijo, kaj pomeni, da ima vsak verujoči lahko zdaj svoj izvod celotnega Svetega pisma, ki ga lahko sam prebira in se vanj poglablja. Njegova opremljenost z Božjo besedo in torej tudi zmožnost za njeno posredovanje drugim je zdaj bistveno večja, kot je bila kdaj koli prej. Če želi, ima, vsaj potencialno, dostop do vsega Božjega načrta in sklepa in volje. S tem se relativno zmanjša in spremeni vloga skupnosti in služb v njej, ki so prej delovale predvsem kot preprosti posredniki Božje besede, zdaj pa imajo bolj vlogo povezovalcev in mentorjev, »duhovnih očetov«, zrelejših spremljevalcev pri rasti v Božji besedi.

* Glavni odlomki: 1 Pt 2,5.9; Raz 1,6; Iz 61,6; Rim 12,1; Heb 13,15-16; Ef 4,7.11-12; Flp 3,3; 1 Kor 12,7; Mt 23,8-11; Gal 3,26-28

Joe de Swardt: Duhovniško posredovanje za Slovenijo

Oče, ne prihajam kot nekdo, ki je nad svojim ljudstvom, ampak med njim – poklican po milosti, pokrit s krvjo in obdarovan z usmiljenjem.

Hvala ti, da sem po Jezusu duhovnik v tvojem kraljestvu – posvečen in ločen ne za to, da bi vladal, ampak da bi posredoval, nosil bremena in sprostil nebesa na zemljo.

Danes stopam v vrzel za Slovenijo.

Jezus, ti zdaj posreduješ na Očetovi desnici. Naj moje srce bije s tvojim.

Sveti Duh, ti vzdihuješ v meni – ne dopusti, da bi te utišal s strahom ali z mesom. Moli preko mene.

Nadaljuj z branjem →

Petnajst tez za ponovno utelešenje cerkve – po četrt stoletja

Pred točno petindvajsetimi leti mi je Aleksander France, brat v Kristusu, ki zdaj že dalj časa počiva pri Njem, poslal osnutek prevoda Simsonovega udarnega besedila Petnajst tez za ponovno utelešenje Cerkve, ki je leto prej nastalo v nemščini. Imelo je naslednji pripis: »Prosim, da proučite naslednje teze in jih predložite svojemu pastorju.« Prevod sem pregledal in ga nemudoma poslal vsem svojim znancem v krščanskih krogih.

Nadaljuj z branjem →

1600-letno suženjstvo cerkve

Kristusovo telo, cerkev, Božje ljudstvo, je bilo 1600 let (40 × 40) ujeto v sheme in strukture vladarstev in oblasti tega sveta. Ne samo navzven, v smislu sodelovanja z njimi, prejemanja ugodnosti, subvencij in privilegijev, širjenja evangelija s silo ipd., temveč tudi navznoter, glede notranje dinamike bogoslužja in ureditve skupnosti. Vzorci, strukture in oblike oblasti v zunanji družbi so vplivali na razumevanje avtoritete v krščanskem občestvu in posledično na njegovo notranje delovanje. Ta proces se je začel že v 2. stoletju, zapečatil in dokončno uveljavil pa se je z letom 313, ko je krščanstvo postalo favorizirana (in kmalu zatem tudi edina dovoljena) religija rimskega cesarstva. Po vzoru človeških oblasti in religij se je znotraj telesa oblikovala ločitev na klerike in laike (tudi če se tako ne poimenuje!), ki v praksi pomeni, da večino opravil Kristusovega telesa prevzame majhna skupina voditeljev, ostali udje pa so pasivni, atrofirani, odmirajoči. Voditelji pa so ponavadi pregoreli – sploh, če so vestni. Namesto telesa, kjer vsak ud prispeva (1 Kor 12,6–7; 14,26; Ef 4,16) in so-deluje, imamo nekakšno združbo, kjer je večina nedejavna in kjer vodilni pogosto prevladujejo po zgledu oblasti tega sveta (Mr 10,42). Gre za shod po vzoru imperialne javne službe, precej birokratski, ne pa za svetišče Kristusovega telesa, kjer Duh močno in učinkovito deluje po vsakem udu; telesa, ki se širi in razrašča v majhnih svetih skupnostih (Mt 18,18–20) po vsem svetu (Mt 28,18–20; Kol 1,6).

Nadaljuj z branjem →

Martin Luther o hišni cerkvi

Tretja vrsta bogoslužja, ki je v skladu s pravim evangeljskim redom, pa se ne sme dogajati tako javno, na trgu med vsemi mogočimi ljudmi. Tisti, ki si iskreno želijo biti kristjani in izpovedovati evangelij z rokami in usti, se morajo vpisati z imenom in se zbirati na samem v kakšni hiši, da bi molili, brali, krščevali in prejemali zakrament ter se vadili v ostalem krščanskem delu. V takšnem redu je mogoče človeka, ki se ne obnaša krščansko, prepoznati, kaznovati, poboljšati, zavreči ali izključiti – po Kristusovem pravilu v Mt 18. Tukaj je mogoče tudi vsem kristjanom naložiti dajanje miloščine, ki se jo daje prostovoljno in deli med revne – po zgledu svetega Pavla v 2 Kor 9. Tukaj ni potrebnega mnogo veličastnega petja. Tukaj bi lahko izvajali krst in zakrament na kratek in preprost način ter vse usmerjali k besedi in molitvi in ljubezni. Tu bi morali imeti dober kratek pouk (katekizem, katehezo) o veri (veroizpovedi), desetih zapovedih in očenašu. Skratka, če bi imeli ljudi, ki si iskreno želijo biti kristjani, bi se oblika in red hitro napravila.
Nadaljuj z branjem “Martin Luther o hišni cerkvi” →

Mlačnost

Praviš: premožen sem, obogatel sem in ničesar ne potrebujem. Ne zavedaš se, da si siromak in bednež, ubog, slep in nag. Svetujem ti, da kupiš od mene zlata, v ognju prečiščenega, tako da obogatiš, in belih oblačil, da se pokriješ in se ne pokaže sramota tvoje golote, ter mazila, da si natreš oči in spregledaš. Jaz karam in vzgajam vse, ki jih ljubim: bodi torej goreč in se spreobrni.
Raz 3,17–19

Rak-rana cerkve na Zahodu je mlačnost, lahkomiselnost v odnosu z Bogom in zaskrbljenost ali zavzetost za stvari tega sveta, ker smo materialno bogati. Pred Bogom smo najbolj revna, uboga in bedna ljudstva, ker nimamo časa in srca zanj. Smo slepi za njegovo slavo in kraljestvo. Smo nagi, ker hodimo v mesu, ne v Duhu. Vladar Mesija nas kliče k pravemu bogastvu, k nedolžnosti novega človeka in k maziljenju Duha. In predvsem: k spreobrnjenju, da postanemo goreči.

Aba, Oče, vžgi nas, da bomo goreči za Vladarja, za Mesija Jezusa. Priznavamo ti svojo bedo in zaslepljenost. Krsti nas z ognjem, kakor si obljubil.

Kristjani in pogoj cepljenja za udeležbo na bogoslužju

To razmišljanje je nastalo v spletni debati na Facebooku kjer so nekateri sogovorniki zastopali stališče, da morajo krščanske skupnosti dosledno upoštevati vladni odlok, v skladu s katerim se je mogoče bogoslužja udeležiti le z izpolnjevanjem pogoja PCT. V svojem razmišljanju sem se osredotočil samo na pogoj C, ki predstavlja glavni etični in praktični problem. Naj uvodoma povem: nisem a priori proti cepljenju in testiranju, spoštujem brate in sestre v Kristusu, ki so se cepili in ki v skladu s svojo vestjo sledijo večinskim smernicam reševanja covida-19. Odločno zagovarjam dolžnost vseh, da pazimo drug na drugega, da z vsemi razpoložljivimi sredstvi zavarujemo sebe in druge ter tako preprečujemo okužbe. Vendar je še nekaj bolj svetega od tega. Kot je rekel Luter: »Tu stojim, ujetnik Božje besede in svoje vesti, tako mi Bog pomagaj!«

Stališča sogovornikov v obrisih povzemam takole:

Vprašanje varnosti: kdor pride v občestvo necepljen, ogroža njegovo varnost.
Etično vprašanje: ravnanje nekoga, ki se noče cepiti, je »nekrščansko in neljubeče«, takšnemu »ni mar za blagor bližnjega in občestva«, tak je »brezbrižen ali ignorantski«. Z drugimi besedami: to je nemoralno, to je greh.
Izključitev iz občestva: takšnemu človeku je pred Bogom prav preprečiti udeležbo na bogoslužju.

Preden odgovorim po točkah, naj povem na splošno: če so ta vprašanja upravičena, so upravičena zgolj kot stvar internega razmisleka Gospodove skupnosti. Ne morejo biti preprosto kopija nekega vladnega odloka, ker se tičejo enosti Božjega ljudstva in cerkvene discipline, o katerih država seveda ne ve ničesar (in prav je tako). In sploh ne morejo biti preprosta kopija vladnega odloka v podrobnostih, kako se izvajajo, ker ima cerkev v zvezi s cerkveno disciplino svoja lastna pravila, ki jih je postavil sam Kristus, Glava cerkve (Mt 18,15–20).

V zvezi s temi vprašanji opozarjam tudi na javno izjavo angleških kristjanov (https://vaccinepassportletter.wordpress.com/), s katero se v celoti strinjam. Tam je že precej dobro formuliranih odgovorov in stališč, ki se jim preprosto pridružujem.

Nadaljuj z branjem →

Osnovna oblika Cerkve

Vprašanje, kaj je Cerkev, se zdi precej samoumevno, vendar čim hočemo podati natančnejši odgovor, vidimo, da stvari niso tako preproste, kot se zdi na prvi pogled. Obstajajo različne, celo nasprotne predstave o tem, kaj naj bi bila Cerkev, kako naj bi se vzpostavljala in kaj naj bi bilo njeno bistvo oziroma njeno glavno opravilo v svetu. Od tega je odvisna celotna vizija in nato tudi konkretna organizacija krščanskega življenja in delovanja. Gre torej za bistveno vprašanje, kako naj bi kristjani obstajali in delovali v sodobnem svetu, kako naj bi se povezovali in kako naj bi izvrševali misijon »do skrajnih mej sveta«, ki nam je bil zaupan.

Nadaljuj z branjem →

Kristusova vizija Cerkve

Kristus je ustanovil Cerkev, da bi bila ustanova vere sredi sveta, ki se vzpostavlja drugače, kot vse ostalo na svetu. Njeno bivanje v svetu je bistveno označeno z zunanjo negotovostjo in z notranjo močjo, ki prihaja »od zgoraj«. V tem zaupanju v Nevidnega je temeljno pričevanje Cerkve v svetu. Nadaljuj z branjem “Kristusova vizija Cerkve” →