Sveto pismo in duhovništvo vseh verujočih

Ob iznajdbi tiska in še posebej ob možnosti množičnega, poceni tiska Svetega pisma v 18. st. je svetopisemski nauk o duhovništvu vseh verujočih* pridobil na pomenu in teži. Cerkev bi takrat morala opraviti teološko refleksijo, kaj pomeni, da ima vsak verujoči lahko zdaj svoj izvod celotnega Svetega pisma, ki ga lahko sam prebira in se vanj poglablja. Njegova opremljenost z Božjo besedo in torej tudi zmožnost za njeno posredovanje drugim je zdaj bistveno večja, kot je bila kdaj koli prej. Če želi, ima, vsaj potencialno, dostop do vsega Božjega načrta in sklepa in volje. S tem se relativno zmanjša in spremeni vloga skupnosti in služb v njej, ki so prej delovale predvsem kot preprosti posredniki Božje besede, zdaj pa imajo bolj vlogo povezovalcev in mentorjev, »duhovnih očetov«, zrelejših spremljevalcev pri rasti v Božji besedi.

* Glavni odlomki: 1 Pt 2,5.9; Raz 1,6; Iz 61,6; Rim 12,1; Heb 13,15-16; Ef 4,7.11-12; Flp 3,3; 1 Kor 12,7; Mt 23,8-11; Gal 3,26-28

Božič, praznik ponižnosti

Razmišljajte kakor Mesija Jezus in bodite drug do drugega kakor on!
Jezus je bil povsem božanski, enak Bogu,
pa se je izpraznil, se odrekel svojim pravicam.
Odložil je vso svojo čast
in sprejel vlogo sužnja.
Kako se je ponižal!
Živel je kot navaden človek
in bil kot tak do konca poslušen Bogu,
vse do grozljive, sramotne smrti na križu.
Zato ga je Bog poveličal nad vse
in mu podaril častno mesto in naziv,
ki presega tudi najbolj vzvišena bitja.
Da, prav vsi v vesolju
mu bodo padli pred noge in priznali:
»Jezus je Mesija in božanski Vladar!«
in s tem počastili Boga Očeta.

(Pismo Filipljanom 2,5–11, poskusni prevod)

Če se je Jezus tako izpraznil, koliko bolj se moram jaz? Božji Sin se je izpraznil sebe, on, ki je bil poln vsega dobrega, samo dobrega. Koliko bolj se moram izprazniti jaz, ki sem v najboljšem primeru poln neke mešanice? Kakšna osvoboditev, da se lahko izpraznim vsega, kar je v meni, da bo v meni nastal prostor za Boga! In za ponovitev Jezusovega rojstva, Jezusove zgodbe. Ko sem jaz razlaščen, dobi nad mano oblast on, ki se je razlastil, da bi lahko prejel v oblast vse. In da bi s takšno oblastjo vse poslal, da še vse druge napravijo za njegove učence.

Nadaljuj z branjem →

Israel and the End Times

The modern state of Israel does not equal Israel from the Christian Bible. I have been thinking for some time that someone or even I myself should say or write something about this, but then the best living theologian does it for us – nice!

Nadaljuj z branjem →

Edina posebna praksa učencev

Edina praksa, ki Jezusove vajence loči od ostalih religioznih ljudi, je preprosto poslušanje Mojstra v tišini, čakanju, pričakovanju, podrejanju (Lk 10,42). Srce k srcu. Vse ostale discipline (molitev, branje Svetega pisma, obiskovanje verskih srečanj) opravljajo tudi drugi.

Samosvojost

Antični človek, in tudi še srednjeveški, je vedel, da ni avtonomen, last samega sebe, ampak da ima nad sabo nekaj ali nekoga, Boga ali bogove. Ni mislil, da je sam v univerzumu ali da je sam univerzum. Ta človek se je vsaj v določeni meri zavedal, da je odvisen, da ima Gospoda, gospodarja nad sabo. Bil je pod nekom ali nečem – v temelju, bivanjsko.

Nadaljuj z branjem →

Sad Mesijevega vstajenja: svoboda

Zaradi Jezusovega vstajenja nismo več »v svojih grehih« (1 Kor 15,17). Ne samo, da je on premagal greh, premagali smo ga tudi »mi«. Kdo so ti »mi«? Tisti, ki so se združili z Mesijem v njegovi smrti in vstajenju – s krstom. Tisti, ki jim je bilo »telo greha uničeno« (Rim 6,6). Zatrto, odpravljeno, ukinjeno.

Nadaljuj z branjem →

Zmaga voditelja Jezusa

Nekaj časa že razmišljam o vlogi Jezusa kot kralja, vladarja, voditelja. Kako naravnost srhljivo in osupljivo je dejstvo, da neka voditeljska figura takšnega ranga napravi, kar je napravil on – da se pusti ujeti, po krivem obtožiti, mučiti, sleči, pribiti na križ, umreti v sramoti in psovkah, kot zločinec … Voditelji vladajo in kažejo svojo moč – ta pa napravi to!? Kako čudno, grozljivo, protislovno. Vladar, ki umre za svoje. To spremeni vse, razstreli vse, ves svet človeških voditeljev in predstav. Klofuta vladarjem tega sveta z njihovim bliščem in pompom. Redefinicija oblasti, bistva oblasti v Božji vladavini. Da, na glavo obrnjeno kraljestvo. Vendar zakaj res tako? Kot bi gledal v črno luknjo, ki nima dna in vse vleče vase …

Nadaljuj z branjem →

Slava

»Štejem, da trpljenja sedanjega trenutka niso vredna proti prihodnji slavi, ki se bo razodela na nas.« (Rim 8,18)

»Vsi mi, ki z odkritim obrazom odsevamo Gospodovo slavo, se preobražamo v isto podobo, iz slave v slavo, po Gospodu Duhu«. (2 Kor 3,18)

»Slavo, ki si jo dal meni, sem dal njim …« (Jn 17,22)

Glej tudi Ef 1,18; Heb 2,10; 1 Pt 5,1.10; Raz 21,11

Pred nami je slava. Božja lastna slava. Slava vstalega Mesija. Veličastvo, luč, dobra oblast. Od znotraj navzven, na vsem stvarstvu. Čistina. Mir. Prosojnost. Odsotnost vsake nevarnosti. Izliv Boga, vse napolnjeno z Bogom, Bog vse v vsem … In nekaj tega nam daje Duh okušati že zdaj, da lahko vztrajno prinašamo težave tega časa.

Nadaljuj z branjem →

Mlačnost

Praviš: premožen sem, obogatel sem in ničesar ne potrebujem. Ne zavedaš se, da si siromak in bednež, ubog, slep in nag. Svetujem ti, da kupiš od mene zlata, v ognju prečiščenega, tako da obogatiš, in belih oblačil, da se pokriješ in se ne pokaže sramota tvoje golote, ter mazila, da si natreš oči in spregledaš. Jaz karam in vzgajam vse, ki jih ljubim: bodi torej goreč in se spreobrni.
Raz 3,17–19

Rak-rana cerkve na Zahodu je mlačnost, lahkomiselnost v odnosu z Bogom in zaskrbljenost ali zavzetost za stvari tega sveta, ker smo materialno bogati. Pred Bogom smo najbolj revna, uboga in bedna ljudstva, ker nimamo časa in srca zanj. Smo slepi za njegovo slavo in kraljestvo. Smo nagi, ker hodimo v mesu, ne v Duhu. Vladar Mesija nas kliče k pravemu bogastvu, k nedolžnosti novega človeka in k maziljenju Duha. In predvsem: k spreobrnjenju, da postanemo goreči.

Aba, Oče, vžgi nas, da bomo goreči za Vladarja, za Mesija Jezusa. Priznavamo ti svojo bedo in zaslepljenost. Krsti nas z ognjem, kakor si obljubil.

Sveti Duh, prvina Božjega kraljestva

Evangelij je mogoče oznanjati le po »Svetem Duhu, poslanem iz nebes« (1 Pt 1,12). V evangeliju se oznanja nastop Mesija, križanega in vstalega, ki je zdaj kralj, vladar vsega (pánton kýrios) in sodnik vesoljne sodbe (Apd 10,36.42). V evangeliju se učinkovito razglaša Jezusovo gospostvo, da mu morajo prisluhniti vsi in se mu podvreči. Razglaša se njegovo vladanje in s tem, da se mu ljudje podvržejo, se efektivno tudi že začenja. Ker Jezus zdaj vlada iz nebes z Očetove desnice, se ta vladavina dejansko lahko širi samo s pomočjo Svetega Duha, ki je poslan iz nebes. Zato je v absolutnem smislu samo v moči Duha mogoče reči (oznaniti, priznati), da je Jezus Gospod (kýrios Iesoûs, 1 Kor 12,3), se pravi, da je vladar on in ne cesar ali katera koli druga človeška oblast. Sveti Duh to Kristusovo gospostvo, to vladavino dejansko vzpostavlja na zemlji. Zato je Sveti Duh, poslan iz nebes, prvina, prvenec, prvi sad nebeškega kraljestva na zemlji. Zato mu moramo biti poslušni kot Gospodu, ki nas preobraža v Božjo podobo (2 Kor 3,18), se mu pustiti voditi (Rim 8,14), poslušati, kaj govori cerkvam (Raz 2,29), in ga ne žalostiti (Ef 4,30). Poslušati in podrejati se mu moramo kot točno temu: kot prvemu valu Božje oblasti, nebeške realnosti, Kristusove moči na zemlji.