Umrli in vstali s Kristusom

Novozavezna etika in duhovna formacija Jezusovih učencev

Življenja zgodnjekrščanskih skupnosti v prvi vrsti ne določajo pravila oziroma zapovedi, temveč dogodek. Velikonočni dogodek – Jezusova žrtvena smrt na križu in njegova nepreklicna vrnitev v življenje, s katero je »postavljen za Božjega Sina v moči« (Rim 1,4). Ta dogodek se verujočim razkriva kot dokončno razodetje Boga in hkrati njegov odločilni poseg v svet, s katerim je v naš čas že lansirano novo stvarjenje. Prek krsta in z darom Svetega Duha se ta dogodek vpisuje v način bivanja Jezusovih učencev in usodno opredeljuje njihovo identiteto: »S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja.« (Rim 6,4) »Če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo.« (Jn 3,5) Gre za nič manj kot temeljno spremembo subjektivitete, se pravi, kako je »jaz« jaz v verujočih (prim. Gal 2,19–20).

Krščanska etika torej ni utemeljena v novem moralnem idealu, ki bi se kazal v novih, strožjih zahtevah, temveč v novem bivanju, novi resničnosti, novem stvarstvu, ki je sad Jezusovega odrešenjskega dejanja in ki se uresničuje prek njegovega Duha. Lahko bi rekli, da je specifika zgodnjekrščanske etike, ki jo ločuje od etičnih naprezanj vseh svetovnih verstev, ta, da se za udejanjanje pravega, dobrega življenja ni treba (ali se celo ne sme) ozirati na seznam pravil, prepovedi, zahtev ali smernic, temveč se je treba s popolnim zaupanjem ozirati na osebo Mesija Jezusa in na milostni dar novega, ki se daje v Svetem Duhu.

Ta pogled verujočega vedno vrača k realnosti, ki se je vzpostavila pri krstu; zato bi ga lahko označili kot posebno vrsto spominjanja. To ubija in obuja od mrtvih, saj z močjo Svetega Duha uresničuje Jezusovo križanje in vstajenje v njegovem učencu (prim. Rim 8,13; 2 Kor 3,18). To preobražajoče morjenje in oživljanje pa se, paradoksno, daje izkusiti kot popolna osvoboditev (prim. 2 Kor 3,17; Rim 8,2; Gal 5,1).

Vsa novozavezna etika torej sloni na »kirurški operaciji« jaza, ki jo na osnovi poistovetenja z Božjim Sinom izvršuje Božja roka, Sveti Duh. Zato je vsak govor o tem, kako naj bi Jezusovi učenci živeli, zaznamovan z govorico svobode (prim. Jn 8,36; Gal 5,13; Jak 1,25; 2,12(!); 1 Pt 2,16) in je v nasprotju z usužnjenostjo zunanjim zapovedim in predpisom (prim. Gal 5,1; Kol 2,14; Ef 2,15).

Ko novozavezni pisci spodbujajo svoje skupnosti k pristnemu krščanskemu življenju, jih predvsem opozarjajo in spominjajo na to izvršeno dejstvo. »Mar ne veste …?« (Rim 6,3; 1 Kor 3,16; 6,19) Pisec 1 Jn 2,27 gre celo tako daleč, da svojim naslovnikom naroča, naj se popolnoma naslonijo na vodstvo Svetega Duha in tako ne bodo potrebovali nobenih drugih navodil ali smernic ali učiteljev. Prava krščanska pareneza (spodbujanje in opominjanje) se torej kaže kot spominjanje na veliki in bogati dar odrešenja v Mesiju Jezusu in njegovem Duhu; kot potrjevanje tega, kar Jezusovi učenci že vedo, že imajo in že so, in kot spodbuda, naj v tem še bolj napredujejo (prim. 1 Tes 4,9–10!).

Mnoga Pavlova pisma to »spominjanje na evangelij« odražajo že s svojo zunanjo zgradbo: prvi del pisma govori o Jezusovem delu odrešenja, drugi del pa iz tega izvaja praktične posledice: prim. Rim 1–8 in Rim 12–15; Gal 1,1–5,12 in Gal 5,13–6,18; Ef 1–3 in Ef 4–6; Kol 1,1–2,15 in Kol 2,16–4,18.

Ti drugi deli Pavlovih pisem seveda kažejo, da je o pravem krščanskem življenju vsekakor mogoče in treba povedati še kaj več kot samo to, da gre za nadaljevanje Jezusovega vstalega življenja v njegovem telesu – cerkvi, življenja z istimi kvalitetami in z isto močjo Duha. Če pogledamo od daleč, gre v teh odlomkih predvsem za dvoje: po eni strani za obsodbo poželenja, torej izkrivljene človeške želje kot tiste globinske vezi in sile, ki vzpostavlja in notranje opredeljuje »starega človeka«, »stari jaz«, ki se kaže v sebičnosti, samoljubju, pohlepu, napuhu, neurejeni spolni sli, prilaščanju Božjega (malikovanju) ipd. Po drugi strani gre za spodbujanje k ljubezni kot tisti temeljni lastnosti Boga, ki se je razkrila v Mesiju in se obilno »razlila« po Svetem Duhu (prim. Rim 5,5; 1 Kor 13). Ta ljubezen ima seveda Jezusov značaj, ki se kaže tako v moči, veselju, miru in hvaležnosti kakor v žrtvovanju za druge, razdajanju svoje lastnine, ponižnosti, služenju vsem in potrpežljivem »nošenju« krivic in zla, ki jih prinaša bivanje v sedanjem svetu. Tako izgleda smrt starega »jaza« in rojstvo novega v praksi.

Še vedno pa Pavel tudi te praktične dele praviloma začenja s spominjanjem na tisto prvo, na razliko med »starim« in »novim človekom«, se pravi jih izrecno utemeljuje v novem načinu bivanja in subjektivitete, ki se je odprl v Kristusu. (Prim. Ef 4,17–24; 5,8; Kol 2,20; 3,1.5.9–12, sploh pa Gal 5,16.24; na Kristusov »žrtveni« način bivanja v verujočih napotuje Rim 12,1–2; na načelo »kakor v Kristusu, tako v vas« kaže Flp 2,1–18; na temeljno dejstvo »novega rojstva« pa se naslanjajo tudi spodbude v 1 Pt 1,17–2,3 in celo v Jak 1,18.23!)

V enakem ključu moramo brati tudi Jezusov Govor na gori (Mt 5–7; Lk 6,20–49). Sam zase lahko namreč deluje kot postavljanje radikalnih življenjskih zahtev, ki jih je v praksi nemogoče uresničiti (npr. ljubezen do sovražnikov ipd.). Toda pozorno branje v tem besedilu odkrije, da že predpostavlja novo antropologijo oziroma subjektiviteto, utemeljeno v milostnem daru Duha. Naslovniki so neprestano napoteni na svojega nebeškega Očeta (Mt 5,48; 6,9.14.26.32), se pravi, da že delujejo iz nove eksistence, ki je mogoča le v Kristusu. »Vi ste luč sveta« (Mt 6,14) nadalje nakazuje táko stopnjo identifikacije z Njim, ki se drugje sam imenuje »Luč sveta« (Jn 8,12), kot je človeško gledano nemogoča in je skorajda bogokletna, z vidika Duha pa je samoumevni izraz nove narave Božjih otrok (prim. Ef 5,8; Flp 2,15).

Obstajata vsaj dva razloga, zakaj je vseeno treba opozarjati na še kaj več od dejstva, da kristjani bivajo na nov način, podobno Kristusu: naslovniki se ne zavedajo, kaj vse v praksi pomeni »živeti Kristusa« oziroma ga »posnemati« (Ef 5,1–2.25), saj to v novih okoliščinah zahteva vedno nov razmislek; poleg tega je za staro, padlo človeško naravo, ki jo v biblični govorici označuje izraz »meso«, značilna samoprevara, zato Jezusovi učenci potrebujejo tudi redno zunanje spominjanje na to, kako živi in deluje meso in kako Duh (prim. Gal 5,16–25). Tako v Novi zavezi naletimo na več seznamov (prim. tudi Rim 12,9–21; Ef 4,25–5,20; Kol 3,5–17; Jak 3,15–17), ki na prvi pogled spominjajo na zbirke prepovedi in zapovedi, kakor jih poznamo iz judovstva in drugih svetovnih verstev. Vendar pozorno branje celote jasno pokaže, da njihova funkcija ni v tem, da bi ljudi neposredno pozivali k trudu, da bi to izpolnjevali sami od sebe, temveč Jezusove učence napotujejo nazaj k izviru novega obstoja in s tem pravega, večnega življenja, ki že deluje v njih in ki se naravno, samodejno izraža v določenih sadovih (prim. Mt 7,16–20; 15,13; Mr 4,26–28; Lk 6,43; Jn 15,1–8).

Ta razlika je bistvena in je odločilnega pomena za krščansko duhovno formacijo tudi danes.