Umrli in vstali s Kristusom

Novozavezna etika in duhovna formacija Jezusovih učencev

Življenja zgodnjekrščanskih skupnosti v prvi vrsti ne določajo pravila oziroma zapovedi, temveč dogodek. Velikonočni dogodek – Jezusova žrtvena smrt na križu in njegova nepreklicna vrnitev v življenje, s katero je »postavljen za Božjega Sina v moči« (Rim 1,4). Ta dogodek se verujočim razkriva kot dokončno razodetje Boga in hkrati njegov odločilni poseg v svet, s katerim je v naš čas že lansirano novo stvarjenje. Prek krsta in z darom Svetega Duha se ta dogodek vpisuje v način bivanja Jezusovih učencev in usodno opredeljuje njihovo identiteto: »S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja.« (Rim 6,4) »Če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo.« (Jn 3,5) Gre za nič manj kot temeljno spremembo subjektivitete, se pravi, kako je »jaz« jaz v verujočih (prim. Gal 2,19–20).

Nadaljuj z branjem →

Krst

Poleg Svetega pisma nam je Jezus dal dve konkretni dejanji, prek katerih nam posreduje svojo milost in svojo oživljajočo, stvariteljsko Besedo: krst in Gospodovo večerjo. Pri obeh je človek na poseben, konkreten, otipljiv način združen s Kristusom in povezan z njegovim glavnim dejanjem: s smrtjo na križu in z vstajenjem od mrtvih. Obe delujeta po človekovi veri in torej ne sami od sebe (kot kakšna magična obreda) – po veri v Kristusa, o katerem pričuje Sveto pismo. Sta sredstvi oziroma orodji, prek katerih prejemamo Božjo milost, ne milost sáma. Moč krsta in Gospodove večerje torej ni v njiju samih, ampak v Božji Besedi, ki je za njima in ki jo posredujeta.

Jezus nikoli ni zapovedal praznih stvari, ki bi bile zgolj formalne. Krst in Gospodova večerja sta Jezusova zapoved, ukaz, zato sta »opasana« z Božjo močjo. Sta efektivni dejanji, pri katerih se nekaj zgodi, spremeni.

Pomen

Vstop v krščansko življenje

Krst je enkratno dejanje. Je svetopisemski vstop v krščansko življenje, pravi začetek naše poti z Jezusom (Mt 28,19–20; Apd 2,38.41; 8,36-38; 9,18; 18,8 itd.). Je »sprejetje Jezusa« pod njegovimi pogoji, na način, ki ga je izbral in predvidel on sam.[1] Je konec starega in začetek novega življenja. Kot konkreten dogodek, izvršen ob določen času, na določenem kraju in pred pričami, nam ponuja trdno, od Boga dano izhodišče, na katero se lahko pozneje opiramo in sklicujemo. Zgolj vero sámo po sebi namreč lahko doživljamo kot psihološko dejstvo, ki se spreminja in niha ter je pogosto precej nepopolno – zato nam je Bog priskrbel konkreten zunanji dogodek, ki se je neizpodbitno izvršil in v katerega ni mogoče dvomiti. Krst torej sloni na veri, potem, ko je izvršen, pa resnično vero tudi krepi.

Nadaljuj z branjem →

Zakaj križ?

Zakaj je Jezus trpel in kako sta lahko njegova smrt in vstajenje povezana z vsemi nami

Jezus je s svojim trpljenjem in vstajenjem ustvaril novo obliko človeškega jaza, novo obliko “uosebljenosti”. To je nova oblika življenja, ki je po temeljni strukturi odprta v svoj izvor, v Boga. To je storil v moči svoje božanske narave Božjega Sina in Božje Besede, ki nosi obstoj, in hkrati je storil to kot človek. To, kar je dosegel, je dosegel kot človek. Hkrati pa je to zaradi njegove stvariteljske moči Božjega Sina in Božje Besede posijano in posejano kot potencial (sejalčevo seme!) vsakemu človeku, vsaki človeški naravi.

Nadaljuj z branjem “Zakaj križ?” →