Naj pride na nas tvoj Sveti Duh in nas očisti. (Lk 11,2, tekstna različica)
Ko prosimo Boga, naj nam da Svetega Duha, se moramo zavedati, za kaj prosimo. Pogosto namreč to prosimo nekako samoumevno in z nekakšno slepo lahkotnostjo in lahkomiselnostjo, ki je lahko nevarna. Molitev za Svetega Duha ima vsaj naslednje lastnosti:
Nadaljuj z branjem “Molitev za Svetega Duha”
Razmišljajte kakor Mesija Jezus in bodite drug do drugega kakor on!
Jezus je bil povsem božanski, enak Bogu,
pa se je izpraznil, se odrekel svojim pravicam.
Odložil je vso svojo čast
in sprejel vlogo sužnja.
Kako se je ponižal!
Živel je kot navaden človek
in bil kot tak do konca poslušen Bogu,
vse do grozljive, sramotne smrti na križu.
Zato ga je Bog poveličal nad vse
in mu podaril častno mesto in naziv,
ki presega tudi najbolj vzvišena bitja.
Da, prav vsi v vesolju
mu bodo padli pred noge in priznali:
»Jezus je Mesija in božanski Vladar!«
in s tem počastili Boga Očeta.(Pismo Filipljanom 2,5–11, poskusni prevod)
Če se je Jezus tako izpraznil, koliko bolj se moram jaz? Božji Sin se je izpraznil sebe, on, ki je bil poln vsega dobrega, samo dobrega. Koliko bolj se moram izprazniti jaz, ki sem v najboljšem primeru poln neke mešanice? Kakšna osvoboditev, da se lahko izpraznim vsega, kar je v meni, da bo v meni nastal prostor za Boga! In za ponovitev Jezusovega rojstva, Jezusove zgodbe. Ko sem jaz razlaščen, dobi nad mano oblast on, ki se je razlastil, da bi lahko prejel v oblast vse. In da bi s takšno oblastjo vse poslal, da še vse druge napravijo za njegove učence.
Nadaljuj z branjem “Božič, praznik ponižnosti”Antični človek, in tudi še srednjeveški, je vedel, da ni avtonomen, last samega sebe, ampak da ima nad sabo nekaj ali nekoga, Boga ali bogove. Ni mislil, da je sam v univerzumu ali da je sam univerzum. Ta človek se je vsaj v določeni meri zavedal, da je odvisen, da ima Gospoda, gospodarja nad sabo. Bil je pod nekom ali nečem – v temelju, bivanjsko.
Nadaljuj z branjem “Samosvojost”
Zaradi Jezusovega vstajenja nismo več »v svojih grehih« (1 Kor 15,17). Ne samo, da je on premagal greh, premagali smo ga tudi »mi«. Kdo so ti »mi«? Tisti, ki so se združili z Mesijem v njegovi smrti in vstajenju – s krstom. Tisti, ki jim je bilo »telo greha uničeno« (Rim 6,6). Zatrto, odpravljeno, ukinjeno.
Nadaljuj z branjem “Sad Mesijevega vstajenja: svoboda”
Nekaj časa že razmišljam o vlogi Jezusa kot kralja, vladarja, voditelja. Kako naravnost srhljivo in osupljivo je dejstvo, da neka voditeljska figura takšnega ranga napravi, kar je napravil on – da se pusti ujeti, po krivem obtožiti, mučiti, sleči, pribiti na križ, umreti v sramoti in psovkah, kot zločinec … Voditelji vladajo in kažejo svojo moč – ta pa napravi to!? Kako čudno, grozljivo, protislovno. Vladar, ki umre za svoje. To spremeni vse, razstreli vse, ves svet človeških voditeljev in predstav. Klofuta vladarjem tega sveta z njihovim bliščem in pompom. Redefinicija oblasti, bistva oblasti v Božji vladavini. Da, na glavo obrnjeno kraljestvo. Vendar zakaj res tako? Kot bi gledal v črno luknjo, ki nima dna in vse vleče vase …
Nadaljuj z branjem “Zmaga voditelja Jezusa”
Življenja zgodnjekrščanskih skupnosti v prvi vrsti ne določajo pravila oziroma zapovedi, temveč dogodek. Velikonočni dogodek – Jezusova žrtvena smrt na križu in njegova nepreklicna vrnitev v življenje, s katero je »postavljen za Božjega Sina v moči« (Rim 1,4). Ta dogodek se verujočim razkriva kot dokončno razodetje Boga in hkrati njegov odločilni poseg v svet, s katerim je v naš čas že lansirano novo stvarjenje. Prek krsta in z darom Svetega Duha se ta dogodek vpisuje v način bivanja Jezusovih učencev in usodno opredeljuje njihovo identiteto: »S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja.« (Rim 6,4) »Če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo.« (Jn 3,5) Gre za nič manj kot temeljno spremembo subjektivitete, se pravi, kako je »jaz« jaz v verujočih (prim. Gal 2,19–20).
Nadaljuj z branjem “Umrli in vstali s Kristusom”Človek, ki se hoče rešiti svoje kletke, se mora odpovedati udobju, ki si ga je mukoma ustvaril v njej in ki ga ima lahko za svoje življenjsko delo oziroma za “svoj življenjski slog”.
Hočem prijetnega Boga, ki se lepo prilega mojemu življenju. Ki me ne vznemirja preveč, ne zamaje, ne moti, ne postavlja pod vprašaj. Razumljiv in razumevajoč.
Nadaljuj z branjem “Malik in Bog”Bog je ljubezen, in tisti, ki ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem. Ljubezen med nami je postala popolna v tem tako, da imamo zaupnost na dan sodbe, kajti kakor biva On, tako bivamo tudi mi na tem svetu. V ljubezni ni strahu, temveč popolna ljubezen prežene strah. … Mi ljubimo, ker nas je on prvi vzljubil. (1 Jn 4,16-19)
Izpostavimo lahko naslednje poudarke:
– ljubezen kot Božja narava in Božji način bivanja,
– povabljeni smo, da ostajamo/bivamo v njej,
– zaupnost/svoboda, da nad nami ni več sodbe,
– uničenje strahu,
– vse skupaj je Božja iniciativa, ne (najprej) naša.
Preberite celo poglavje: http://www.biblija.net/biblija.cgi?m=1+Jn+4
“Sicer pa naročam po milosti, ki mi je dana, vsakomur izmed vas: ne imejte visokih misli, saj je to v nasprotju s tem, kar je treba misliti, ampak mislite na to, da boste premišljeni; vsak pač po meri vere, ki mu jo je Bog dal” (Pavel v Rim 12,3).
Misliti, misliti, misliti: živeti premišljeno. Mišljenje ima odločilno vlogo v pristni krščanski duhovnosti. Nadaljuj z branjem “Misliti in biti premišljen”
Matjaž Črnivec 