Sveto pismo in duhovništvo vseh verujočih

Ob iznajdbi tiska in še posebej ob možnosti množičnega, poceni tiska Svetega pisma v 18. st. je svetopisemski nauk o duhovništvu vseh verujočih* pridobil na pomenu in teži. Cerkev bi takrat morala opraviti teološko refleksijo, kaj pomeni, da ima vsak verujoči lahko zdaj svoj izvod celotnega Svetega pisma, ki ga lahko sam prebira in se vanj poglablja. Njegova opremljenost z Božjo besedo in torej tudi zmožnost za njeno posredovanje drugim je zdaj bistveno večja, kot je bila kdaj koli prej. Če želi, ima, vsaj potencialno, dostop do vsega Božjega načrta in sklepa in volje. S tem se relativno zmanjša in spremeni vloga skupnosti in služb v njej, ki so prej delovale predvsem kot preprosti posredniki Božje besede, zdaj pa imajo bolj vlogo povezovalcev in mentorjev, »duhovnih očetov«, zrelejših spremljevalcev pri rasti v Božji besedi.

* Glavni odlomki: 1 Pt 2,5.9; Raz 1,6; Iz 61,6; Rim 12,1; Heb 13,15-16; Ef 4,7.11-12; Flp 3,3; 1 Kor 12,7; Mt 23,8-11; Gal 3,26-28

Markov evangelij vere

Markov evangelij je bil napisan prvi, kot prvo poročilo o Jezusu, o njegovi osebi, naukih in dejanjih. Preseneča, kako malo je v njem »učenja« v pravem smislu besede. V pogl. 4 je nekaj prilik o Božjem kraljestvu, v pogl. 13 je govor o porušenju templja in prihodu Sina človekovega, sicer pa pri Marku ni daljših Jezusovih govorov. Kaj je tista prva, glavna stvar, ki jo torej uči Učitelj Jezus? Izkaže se, da je odgovor zelo preprost: vera.

V Markovem evangeliju se vera oziroma verovanje pojavlja na dvaindvajsetih mestih, od prvega do zadnjega poglavja. Preden pregledamo ta mesta, na kratko povejmo, kaj vse obsega grška beseda pístis, ki jo prevajamo z vera. Pomeni tako osebno zaupanje, zanašanje in zvestobo, kot gotovost, prepričanje in verovanje v določena dejstva. V sodnem kontekstu lahko pomeni celo dokaz, v političnem pa lojalnost imperiju. Vse te pomenske odtenke moramo imeti pred očmi, ko beremo Markov evangelij.

Nadaljuj z branjem →

Sad Mesijevega vstajenja: svoboda

Zaradi Jezusovega vstajenja nismo več »v svojih grehih« (1 Kor 15,17). Ne samo, da je on premagal greh, premagali smo ga tudi »mi«. Kdo so ti »mi«? Tisti, ki so se združili z Mesijem v njegovi smrti in vstajenju – s krstom. Tisti, ki jim je bilo »telo greha uničeno« (Rim 6,6). Zatrto, odpravljeno, ukinjeno.

Nadaljuj z branjem →

Zmaga voditelja Jezusa

Nekaj časa že razmišljam o vlogi Jezusa kot kralja, vladarja, voditelja. Kako naravnost srhljivo in osupljivo je dejstvo, da neka voditeljska figura takšnega ranga napravi, kar je napravil on – da se pusti ujeti, po krivem obtožiti, mučiti, sleči, pribiti na križ, umreti v sramoti in psovkah, kot zločinec … Voditelji vladajo in kažejo svojo moč – ta pa napravi to!? Kako čudno, grozljivo, protislovno. Vladar, ki umre za svoje. To spremeni vse, razstreli vse, ves svet človeških voditeljev in predstav. Klofuta vladarjem tega sveta z njihovim bliščem in pompom. Redefinicija oblasti, bistva oblasti v Božji vladavini. Da, na glavo obrnjeno kraljestvo. Vendar zakaj res tako? Kot bi gledal v črno luknjo, ki nima dna in vse vleče vase …

Nadaljuj z branjem →

Umrli in vstali s Kristusom

Novozavezna etika in duhovna formacija Jezusovih učencev

Življenja zgodnjekrščanskih skupnosti v prvi vrsti ne določajo pravila oziroma zapovedi, temveč dogodek. Velikonočni dogodek – Jezusova žrtvena smrt na križu in njegova nepreklicna vrnitev v življenje, s katero je »postavljen za Božjega Sina v moči« (Rim 1,4). Ta dogodek se verujočim razkriva kot dokončno razodetje Boga in hkrati njegov odločilni poseg v svet, s katerim je v naš čas že lansirano novo stvarjenje. Prek krsta in z darom Svetega Duha se ta dogodek vpisuje v način bivanja Jezusovih učencev in usodno opredeljuje njihovo identiteto: »S krstom smo bili torej skupaj z njim pokopani v smrt, da bi prav tako, kakor je Kristus v moči Očetovega veličastva vstal od mrtvih, tudi mi stopili na pot novosti življenja.« (Rim 6,4) »Če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo.« (Jn 3,5) Gre za nič manj kot temeljno spremembo subjektivitete, se pravi, kako je »jaz« jaz v verujočih (prim. Gal 2,19–20).

Nadaljuj z branjem →

Krst

Poleg Svetega pisma nam je Jezus dal dve konkretni dejanji, prek katerih nam posreduje svojo milost in svojo oživljajočo, stvariteljsko Besedo: krst in Gospodovo večerjo. Pri obeh je človek na poseben, konkreten, otipljiv način združen s Kristusom in povezan z njegovim glavnim dejanjem: s smrtjo na križu in z vstajenjem od mrtvih. Obe delujeta po človekovi veri in torej ne sami od sebe (kot kakšna magična obreda) – po veri v Kristusa, o katerem pričuje Sveto pismo. Sta sredstvi oziroma orodji, prek katerih prejemamo Božjo milost, ne milost sáma. Moč krsta in Gospodove večerje torej ni v njiju samih, ampak v Božji Besedi, ki je za njima in ki jo posredujeta.

Jezus nikoli ni zapovedal praznih stvari, ki bi bile zgolj formalne. Krst in Gospodova večerja sta Jezusova zapoved, ukaz, zato sta »opasana« z Božjo močjo. Sta efektivni dejanji, pri katerih se nekaj zgodi, spremeni.

Pomen

Vstop v krščansko življenje

Krst je enkratno dejanje. Je svetopisemski vstop v krščansko življenje, pravi začetek naše poti z Jezusom (Mt 28,19–20; Apd 2,38.41; 8,36-38; 9,18; 18,8 itd.). Je »sprejetje Jezusa« pod njegovimi pogoji, na način, ki ga je izbral in predvidel on sam.[1] Je konec starega in začetek novega življenja. Kot konkreten dogodek, izvršen ob določen času, na določenem kraju in pred pričami, nam ponuja trdno, od Boga dano izhodišče, na katero se lahko pozneje opiramo in sklicujemo. Zgolj vero sámo po sebi namreč lahko doživljamo kot psihološko dejstvo, ki se spreminja in niha ter je pogosto precej nepopolno – zato nam je Bog priskrbel konkreten zunanji dogodek, ki se je neizpodbitno izvršil in v katerega ni mogoče dvomiti. Krst torej sloni na veri, potem, ko je izvršen, pa resnično vero tudi krepi.

Nadaljuj z branjem →

Osnovno vprašanje: Kako razlagati Sveto pismo?

Glede tega, kako beremo Sveto pismo, kako pristopamo k besedilom in kako ravnamo z odlomki, ki nam niso všeč, imamo v osnovi dve možnosti:

Določene odlomke izberemo in jih naredimo za osnovo in merilo razlaganja celote (tako nastane slavni »kanon znotraj kanona«); okrog njih razporedimo vsa druga besedila; vse druge odlomke, ki (na videz ali v resnici) govorijo drugače, upognemo pod ta »kanon«, lahko s pomočjo alegorije, eisegeze in drugih interpretativnih prijemov. Tako lahko dobimo jasno definiran, pregleden in lepo urejen sistem verovanja, kjer je vse razumljivo in določeno.
Pustimo vsem odlomkom, da govorijo z nezmanjšano močjo; ne upogibamo enega pod drugega, čeprav to lahko pusti paradokse, kontradikcije in oksimorone, ki jih ne znamo povsem razložiti, urediti, pojasniti, razvezati, razrešiti. Tako ne dobimo jasno preglednega teološkega sistema, ampak serijo močnih besed, ki nas klešejo in spodbujajo, spodbijajo in spodbadajo ter ljubeče napadajo z različnih smeri. To je eksplozivna mešanica, ki aktivno deluje v nas, da bi bili aktivni v Božjem kraljestvu.

Nadaljuj z branjem →

Jesus’ New Family

In what follows I would like to explore Jesus’ view on the subject of the family with its intimate ties and obligations, from the viewpoint of the radical newness of the kingdom of God that he is ushering in. In doing this I will have to challenge the contemporary conviction which is prevalent among Evangelical and also Catholic Christians and is even unquestionably held as “biblical”.

I want to approach this as a study of relevant sayings of Jesus on this matter as found in the Gospels, and then supplement it with passages from Pauline corpus and from other New Testament letters. This latter evidence is obviously secondary, but as we can safely assume, the apostolic writings maintain and echo many of the “Jesus traditions”, so their testimony can be used as an auxiliary source and a means of clarification of what Jesus taught on the subject, as well as evidence how the first generations of Christians put his teachings into practice in the early communities.

Nadaljuj z branjem →

Krst v Svetem Duhu

Pomen

Krst v Svetem Duhu je bistvo krščanskega življenja. Je krščanstvo sámo. »Jaz [Janez Krstnik] sem vas krstil v vodi, on [Jezus] pa vas bo krstil v Svetem Duhu« (Mr 1,8). To je velika Božja obljuba za »mesijanski konec časov«, izpričana že v Stari zavezi (4 Mz 11,29; Iz 4,4; 11,2; 32,15; 44,3; Ezk 11,19; 36,26–27; 37,14; Jl 3,1–2). Zato je to končni sad Jezusovega učlovečenja, njegovega učenja, trpljenja, smrti in vstajenja – da smo mi, navadni ljudje, lahko deležni Božjega Duha: Božje lastne svetosti, Božjega notranjega življenja (1 Kor 2,11), Kristusovega uma (1 Kor 2,16), Božje narave (2 Pt 1,4), Božje moči (Lk 24,49). To je bil cilj vsega Jezusovega prizadevanja in njegova goreča želja (Lk 12,49). Krst v Svetem Duhu je ponovitev Učlovečenja Božjega Sina, saj se prek tega dogodka Jezus dejansko naseli v človeku, ki veruje. Še enkrat se zgodi nemogoče – tudi ta človek postane »goreči grm« (prim. 2 Mz 3), saj v sebi združuje dve naravi, ki sta si povsem različni. Krst v Svetem Duhu je nepojmljiva skrivnost, ki pa je namenjena vsakomur, ki veruje. Nadaljuj z branjem “Krst v Svetem Duhu” →