O Andrewu Murrayu in njegovi Popolni predaji

Spis Popolna predaja, ki je zdaj na voljo na tej strani, je, kolikor vem, prvo besedilo Andrewa Murraya, ki je dostopno v slovenščini. Murray (1828–1917) se je rodil in večino življenja preživel v Južni Afriki. Deloval je kot potujoči pridigar, voditelj in učitelj v okviru Nizozemske reformirane cerkve. Bil je človek molitve in Bog je uslišal njegove goreče prošnje po prenovi Cerkve, saj je v 60-ih letih 19. stoletja v njegovi skupnosti izbruhnilo prebujenje, ki je prišlo tako nenadoma, da je presenetilo tudi njega samega.

Največja Murrayeva zapuščina so njegovi duhovni spisi, ki po globini ter pristnem izkustvu posvečenja in radikalnega življenja z Jezusom prekašajo večino sorodne »krščanske spodbudne literature« tedaj in zdaj. Napisal je več kot petdeset knjig. Najbolj znane med njimi so Ostani v Kristusu (Abide in Christ), ki temelji na Jezusovi prispodobi o vinski trti in njenih mladikah iz Evangelija po Janezu 15, Ponižnost (Humility), ki z neizprosno jasnostjo kliče h posnemanju ponižanega, križanega Kristusa, in tudi zbirka spisov Popolna predaja (Absolute Surrender), katere prvo, naslovno besedilo je prevedeno tukaj.

Spis Popolna predaja lahko brez pretiravanja označimo za eno klasičnih besedil krščanske duhovnosti vseh stoletij. Njegove glavne značilnosti – preprosta osredotočenost na Kristusa, nepopustljivost pri svetopisemskem klicu k popolnemu zaupanju v Boga, vztrajanje pri koreniti, do bolečine resnični, celoviti osebni odločitvi in hkrati pri popolnem objemu Božje suverene ljubezni, ki je pred to odločitvijo, ki jo vzdržuje in tudi dokončuje – kažejo na pisca z globokim duhovnim izkustvom in prakso ter obenem s trdnim bibličnim pogledom na Boga, svet in človeka.

Naj dodam nekaj še besed o dveh vidikih Murrayevega sporočila v tem spisu.

Murrayevo vztrajanje pri tem, da Bog ne more uporabiti človeka, ki se mu ne preda v celoti, lahko zmoti sodobne krščanske bralce, ki so vajeni drugačne govorice. Pojavijo se lahko ugovori, češ, saj iz Svetega pisma vemo za mnoge primere, ko Bog uporablja »nepopolne posode« in v enem primeru celo oslico (4 Mz 22,28–30); torej ni res, da Bog tega ne more. Tak ugovor morda na zunaj, formalno drži, vendar pozablja, da so v Božjem načrtu to izjeme, ne pravilo. In preprosto dejstvo je, da mnogi kristjani ne obrodijo sadu, ker se ne predajo Kristusu v celoti, brez vseh zadržkov in »avtonomnih področij«, ki bi jih ohranili zase. Če Bog včasih uporabi ljudi, ki tako živijo v kompromisu, ali nas ne bi moralo to še toliko bolj spodbuditi k celovitemu posvečenju in izročitvi Kristusu? Vztrajanje pri tem, da nas Bog lahko uporabi, tudi če ostajamo v kompromisu, je preprosto izogibanje odgovornosti in iskrenosti v odnosu do Kristusa. V tem je ost Murrayeve spodbude, ki je ni dobro prezreti.

Poleg tega se mi zdi, da vsa Murrayeva spodbuda k ostri odločitvi in neizprosni izročitvi Kristusu, ki lahko mnogim deluje pretežka, pretirana ali celo nevarna, sploh ne bi bila potrebna, če bi imeli kristjani pravilno predstavo, kaj je v resnici krst. Preprosta, a pozabljena svetopisemska resnica je namreč, da krst pomeni pokop v smrt skupaj s Kristusom. Neizprosen in nepreklicen rez. Izročitev v smrt. Smrt starega, samoljubnega, samovoljnega »jaza«, starega človeka, oblikovanega po prvem Adamu. Če bi s primerno budnostjo in poslušnostjo brali odlomke, kot sta Pismo Rimljanom 6,3–4 in Pismo Kološanom 2,6–15, bi razumeli, za kako radikalno, temeljno dejanje in odločitev gre pri krstu. Ker smo to pozabili in krstu dodelili samo nekakšno stransko vlogo zunanje, formalne potrditve vere, se nam tudi pozivi, kot je Murrayev, zdijo nenavadni in pretirani. Naj torej ponovim: popolna predaja, o kateri piše Murray, v biblični optiki najbolje ustreza krstu, ko se posameznik dokončno, brez rezerve, usodno in zavezno-zvesto izroči Kristusu na milost (in ne na nemilost).

Naj bo ta spis torej tudi spodbuda za razmislek, kako oznanjamo evangelij in kako krščujemo tiste, ki pristopajo k živemu Bogu.