Življenje iz Boga

Kratka predstavitev kreacionizma

“Kajti od stvarjenja sveta je mogoče to, kar je v njem nevidno, z umom zreti po ustvarjenih bitjih: njegovo [Božjo] večno mogočnost in božanskost.” (Rim 1,20)

Če je to res in če so znanstvene panoge, kot je denimo biologija, “umno” raziskovanje in preučevanje “ustvarjenih bitij”, zakaj neki v znanostih doživljamo prav nasprotno: trditve, da Boga ni in da je vsako razpravljanje o Bogu-Stvarniku navlaka iz preteklih zgodovinskih obdobij, ko je nerazsvetljeno človeštvo zaradi pomanjkanja naravoslovnega znanja za razlago nenavadnih pojavov v naravi potrebovalo bogove, in podobno?

Kako to, da je apostol Pavel lahko imel prav pozorno zrenje v stvarstvo za osnovni, imanentni dokaz za Boga, ki obvezuje prav vsakogar? – Današnji civilizaciji pa se zdi, da so ravno naravoslovne znanosti glavni dokaz za to, da Boga ni! Vsak iskren iskalec resnice je ob tem postavljen pred resno in pomembno dilemo: ali je bil zaradi svojega nepoznanja sodobnih naravoslovnih znanosti v globoki zmoti apostol Pavel, oseba, preko katere je krščanstvo preseglo ozki krog judovstva in se prelevilo v verstvo svetovnih razsežnosti, ali pa so sodobne naravoslovne znanosti (vsaj na nekaterih področjih) zašle v zablodo in prehitro storile določene zaključke. Odgovor na zastavljeno dilemo ima daljnosežne posledice: na eni strani se nam ponuja grobi ateizem, ki zanika vsakršno transcendeco in torej zahteva odpoved veri v Boga, na drugi pa nekakšna fanatična religioznost, ki živi zaprta med štiri zidove zatohlih cerkvenih zgradb, in ki je brez vsakršnega stika z realnostjo “zunanjega” sveta, v katerem se gibljemo. – Nič kaj privlačna izbira!

V pričujočem prispevku želim pokazati možnost, kako premostiti ta grobi razkol; želim predstaviti kreacionistično naziranje problema, ki ohranja resnico svetopisemskega razodetja osebnega Boga-Stvarnika ter (na znanstveni način in na znanstveni ravni) opozarja na napake nekaterih znanstvenih teorij in na ta način omeji njihovo kompetenco glede izrekanja sodb o obstoju svetopisemskega Boga oziroma transcendence nasploh.

V tej kratki predstavitvi se bom v glavnem opiral na kreacionizem, kakor ga razume A. E. Wilder Smith v svoji knjigi Izvor človeka in njegova usoda. Gre za oprezno in pretehtano razmišljanje znanstvenika, ki se po obliki in vsebini precej razlikuje od “populističnega” kreacionizma, ki ponavadi na bolj ali manj drastičen način bombardira osnovne trditve darwinizma.

Pri kreacionizmu gre najprej za kritiko nekaterih osnovnih postavk ateističnega evolucionizma kot znanstvene teorije; s sredstvi in z jezikom znanosti se brani verodostojnost svetopisemskih poročil o stvarjenju. Le-ta so lahko razumljena bolj ali manj dobesedno, vsekakor pa so sprejeta kot nekaj relevantnega za sedanjega človeka in njegov življenjski nazor. Poleg tega pa kreacionistični pisci opozarjajo tudi na škodljivost evolucijskega nauka zunaj meja znanosti, v njegovem vplivu na družbo, kulturo ipd. Tu se vzpostavlja problem darwinističnega evolucionizma kot totalitarne ideologije, ki v znanstvenih krogih mnogokrat povzroča “selekcijo” dejstev in apriorno zaprtost do kakršnega koli drugačnega teoretičnega sistema, ki bi razlagal nastanek življenja in razvoj živih bitij, v družbi pa se kaže v agresivnih in destruktivnih političnih oziroma narodnostnih težnjah.

Poglejmo si obe omenjeni področji kreacionizma nekoliko od bliže.

Kritika znanstvenih postavk evolucijskega nauka

Osnovna in najbolj razvita kreacionistična kritika darwinizma je v opozarjanju na problem verjetnosti spontanega, naključnega nastanka življenja iz nežive materije in na drugi stopnji tudi njegovega spontanega razvoja v vedno višje in bolj izpopolnjene oblike.

Smith opozarja na drugi zakon termodinamike, ki pravi, da se entropija zaprtega sistema neprestano povečuje – preprosto povedano to pomeni, da se v nekem zaprtem okolju neprestano povečujeta kaos in breznamenskost; zmanjšuje se stopnja urejenosti. To ima resne posledice za razlago nastanka vesolja, še mnogo bolj pa za pojasnitev nastanka življenja, saj je kompleksnost (“stopnja urejenosti”) ene same žive celice neprimerno večja od česar koli drugega v vesolju. Povsod kjer ni zunanjega posega opažamo propadanje, razkrajanje, izginjanje kompleksnih in urejenih oblik. Kako se torej lahko pojavi teorija, da se je v mnogih tisočletjih sam od sebe dogajal prav nasproten proces, ki je rezultiral v nastanku človeških možganov, katerih zgradba je neskončnokrat zapletenejša od najbolj dodelanih dosežkov človeških znanosti (npr. računalniških chipov).

Tudi matematične analize potrjujejo, da je verjetnost spontanega razvoja absurdno majhna. Nekateri (ateistični!) matematiki so izračunali, da gre za verjetnost okrog ena proti 10^1000000 (tj. število z milijonom ničel). Niti v vsakdanjem življenju, še manj pa v znanosti, ki naj bi bila resna, takšnega razmerja ne jemljemo v obzir kot nekaj tudi samo potencialno mogočega. K temu je treba dodati še to, da gre tu samo za verjetnost nastanka fizičnih elementov živega bitja, samo dejstvo življenja – vsaj v smislu organiziranega opravljanja določenih procesov in funkcij –, ki je še težje razložljivo, je puščeno povsem ob strani. Smith nadalje navaja dr. Harolda Bluma, enega redkih evolucionistov, s katerim se strinja. Blum je poskušal s pomočjo matematičnih izračunov dokazati, da je spontani nastanek življenja in njegov razvoj statistično mogoč, po dolgotrajnem raziskovanju in kombiniranju pa je bil prisiljen narediti nekako takšen sklep: Obstajati mora še nek drug zakon, ki ga še ne poznamo, ki bi razložil, kako to, da so se kaotični elementi “prajuhe” združili in se začeli obnašati kot organizirana tvorba. Kar se tiče verjetnosti, je Blum tudi ugotovil, da v tem primeru daljša časovna obdobja, na katera se sklicuje podmena o naključnem nastanku življenja, ne pripomorejo k večji verjetnosti, kakor se zdi na prvi pogled. Vmesni elementi na poti do nastanka prve celice so namreč skrajno neobstojni, če jih sistematično ne ohranja organizem živega bitja, tako da bi se ves proces moral odviti v zelo kratkem času!

Podobno problematičen kot naključen nastanek življenja je tudi njegov nadaljnji razvoj. Evolucijski nauk uči, da so se s pomočjo mutacij v dolgih časovnih obdobjih pojavile nekatere ugodne genetske spremembe, ki so povzročile nastanek novih, boljših, uspešnejših in razvitejših osebkov, vrst, rodov, družin itd. Smith opozarja, da so vse mutacije, ki so jih do sedaj laboratorijsko sprožili ali opazovali, izključno kvarnega značaja za celoto genetskega zapisa in torej povzročajo motnje ali celo propad osebka.

Vzemimo si primerjavo iz računalništva. Recimo, da bi računalniške programe (njihov datotečni zapis lahko primerjamo z genetskim kodom, le da genetski kod ene celice vsebuje mnogo več informacij, ki so prav tako medsebojno odvisne) opremili s sposobnostjo samodejnega kopiranja in na ta način razširjanja (to ustreza delitvi celice, pri kateri se genetski zapis natančno prepiše). Potem bi se – po mnenju evolucionistov – lahko zgodilo tole: Ob kopiranju bi občasno prišlo do napak. Večina napak bi bila seveda degenerativne narave, zato se taki programi med uporabniki ne bi obnesli. Tu in tam pa bi napake po naključju izboljšale določeni program, zato bi ga uporabniki tem bolj kopirali. Postopoma bi na ta način lahko nastali celi novi programski bloki, nove procedure in funkcije, novi vmesniki za komunikacijo, hitrejši in bolj dodelani algoritmi. V daljšem časovnem obdobju bi iz enega samega preprostega programa z začetka računalniške dobe lahko dobili vso bogato paleto stotisočev različnih računalniških programov in programskih paketov za najrazličnejše potrebe in najrazličnejše računalniške konfiguracije, kakor jih poznamo danes. – Še enkrat: tak razvoj je bolj verjeten v primeru software-a, kakor pa v primeru genetskega koda, saj gre tu za še večjo stopnjo povezanosti in zapletenosti ter za večjo količino informacij.

Preprost pogled v to problematiko jasno zahteva, da vpeljemo novo kategorijo: nekaj ali nekoga od zunaj, ki na vse to vpliva ter z veliko inteligenco vse projektira in nadzira. In Bog, kakor ga razodeva Sveto pismo (in kakor ga v določeni meri predstavljajo tudi spisi nekaterih drugih verstev), je prav tak: kot duhovno bitje biva zunaj materialnega sveta, vendar pa vanj posega ter ga s svojo stvariteljsko močjo obvladuje, oblikuje in usmerja. Vsakomur je jasno, da za razvojem računalniških programov lahko stoji samo živo, osebno, inteligentno bitje – človek, ki je tudi ustvaril celoten računalniški svet. Podoben odgovor zahteva tudi vprašanje razvoja živih bitij.

Kritika ideoloških implikacij evolucijskega nauka

Darwinizem je sam po sebi sicer le znanstveno vprašanje, vendar pa njegovi vplivi daleč presegajo meje eksaktnih znanosti in so – zahvaljujoč avtoritativni poziciji v izobraževalnih sistemih povsod po svetu – opazni povsod: v kulturi, v filozofiji, v politiki, v umetnosti, v medijih itd. Po svoje je to razumljivo, saj je vprašanje izvora življenja, in s tem tudi človeka, eno temeljnih vprašanj, ki si jih postavlja človek že od nekdaj.

Poleg same negacije Boga, Smith pri evolucijskem nauku opaža še nekatere druge elemente, ki so v grobem nasprotju Svetim pismom. Ti so predvsem pomembni za polemiko s kristjani, ki brez podrobnejšega premisleka pristajajo na evolucionistični nauk “skupaj z Bogom”.

Smith predvsem opozarja na pomembno mesto, ki ga darwinizem pripisuje t. i. boju za obstoj. Močnejši in sposobnejši osebki naj bi v konkurenci s slabotnejšimi le-te postopoma izrinili s površja zemlje. Na ta način naj bi se nove vrste, nastale s pomočjo “ugodnih” mutacij, hitreje razširjale in si zagotovile prednost pred starejšimi, “primitivnejšimi” oblikami.

“Boj za obstoj in njegove posledice (nasilje, bolečina, trpljenje, agonija in smrt) morajo torej biti ‘dobre’, še posebej, če jih kronajo tako čudoviti uspehi, kot so izgradnja človeških, živalskih in rastlinskih organizmov. Dr. H. C. Waddington prihaja do tega zaključka, ko piše: ‘Obstoj, ki je evolutiven v svoji biti, sam po sebi opravičuje evolucijo v smeri vse bolj kompleksnega obstoja.’ To načeloma pomeni, da mora biti evolucijski boj za obstoj dober, ker so njegove posledice dobre, tudi če se poslužuje neusmiljenega ubijanja in izkoriščanja slabih.”

Kruti boj za obstoj je torej osnovno gibalo razvoja življenja! Nemogoče je, da bi usmiljeni Bog, ki že od začetka naroča človeštvu, naj skrbi za slabotne in brezmočne, postavil točno nasprotni princip kot gibalo, ki naj bi pripeljalo od “dobrega” k “zelo dobrem”.

“Če Bog (ali narava) uporablja takšno metodo, ali je potem ‘brezbožno’ (ali protinaravno), če tudi mi uporabimo isto tehniko, da bi pospešili napredek človeške vrste ali družbe. Zato se, ko enkrat dopustimo, da evolucijska načela predstavljajo Božje (ali naravne) metode, na široko odpirajo vrata koncentracijskih taborišč, getov, planiranega prirastka in uničujočih eksperimentov.”

Darwinizem je s takšnim – s svetopisemskega stališča skrajno sprevrženim – pojmovanjem tega, kaj prinaša resnični razvoj in pravi napredek, tudi dejansko tragično vplival na svetovno zgodovino. Znano je, kako je na podlagi omenjenih postavk nacistična Nemčija začela izvajati sistematično etnično čiščenje “nižjih” ras, kot so Judje, črnci in tudi Slovani, ter hkrati “izbor” zdravih in zaželenih osebkov znotraj nemškega naroda samega. Hotela je enostavno “sodelovati” z vsesplošnim zakonom vesoljnega razvoja.

Podobno je tudi v totalitarističnih režimih komunizma evolucijski nauk veljal kot “znanstvena” podlaga in opravičilo za “radikalen” poseg v družbo. Marxovo pojmovanje zgodovine je razkrilo, da je delavski razred nosilec družbenega napredka, zadnja beseda v toku “evolucije” svetovne zgodovine. To pomeni, da je tudi z znanstvenega vidika povsem upravičeno, če delavski razred ob svojem prihodu na prestol, ki mu nedvomno pripada, neusmiljeno pokonča in zatre vse staro, drugače misleče ali preprosto vse tisto, kar mu tega primata ne pripisuje.

Dandanes pa je totalitaristični pritisk darwinizma verjetno najbolj čutiti znotraj znanosti samih, oziroma znotraj njihovega pouka v sistemih izobraževanja – tako na Zahodu kakor na Vzhodu. Dobršen del Smithovega razpravljanja je pravzaprav apologija kreacionizma iz ust znanstvenika, ki zahteva od svojih stanovskih kolegov vsaj to, da sprejmejo njegovo razmišljanje kot legitimno in vredno resnega znanstvenega dialoga namesto apriorne uvrstitve med “čudaštvo” ali “verski fanatizem”.

Zato se Smith tudi potrudi, da predstavi mnenja čim večih ateističnih znanstvenikov, posebej matematikov in fizikov, ki zgolj z znanstvenega stališča, brez vsakršne verske pretenzije oporekajo darwinizmu. Tako proti koncu svoje knjige postavi tole trditev: “Darwinisti in neodarwinisti se motijo, ko trdijo (kot to tudi sicer pogosto počnejo), da se vsi izvedenci strinjajo z njihovimi teorijami o poreklu in evoluciji življenja… O tem problemu so leta 1965 razpravljali štirje matematiki in dva biologa. Matematiki so trdili, da matematična analiza zdajšnje teorije evolucije kaže na obstoj logičnih napak in da so ‘nekatere trditve puhle’.”

S takšnimi in z mnogimi drugimi navedbami Smith oporeka poziciji “ene in edine” razlage, ki jo darwinistični evolucionizem še vedno ohranja v šolstvu, in se zavzema za to, da bi se pri podajanju le-te povsem jasno poudarilo vsaj to, da današnja teorija evolucije nikakor ne nasprotuje predstavi o Bogu-Stvarniku, kakor se je nekoč mislilo, temveč, da je povsem upravičeno trditi celo, da jo podpira.

Na ta način – če se vrnemo na izhodiščno dilemo tega kratkega razmišljanja o kreacionizmu – je znanosti vrnjeno njeno častno mesto – mesto dejavnosti, ki odkriva sledove in “prstne odtise” čudovitega, modrega in vsepresegajočega Ustvarjevalca, ki stoji za vsem, kar obstaja. Obenem pa je znanosti postavljena tudi njena meja, meja, katere ne sme prestopiti, če si ne želimo katastrofalnih posledic. Znanost, kot gledanje zgolj “od znotraj”, ne pa “od zunaj” ali “od daleč”, lahko omenjene sledove zaznava le kot prazna mesta, kot “prazne oltarje”, ki kličejo ven, k priznavanju in spoštovanju nečesa (še) nepoznanega. Prav tam pa se, po besedah Pavla, apostola tistih, ki jim je bilo dano le takšno naravno spoznanje, nahaja Bog, ki ga zdaj oznanja on: živi in ljubeči, pravični in čudoviti, predvsem pa relevantni Stvarnik, Odrešenik in Posvečevalec.

Matjaž Črnivec,
november 1999