U2: Trije akordi in Resnica

»Vse, kar imam, je rdeča kitara, trije akordi in resnica« (Bono v skladbi All Along the Watchtower)

Irska skupina U2 je ena najuspešnejših v zgodovini popularne glasbe. V svoji tridesetletni karieri so prodali več kot 145 milijonov plošč in prejeli več Grammy nagrad kot kateri koli drug izvajalec. Govorimo o enem glavnih imen rock glasbe.

Rock’n’ roll – hudičeva glasba?

Manj znano je, da bi ta skupina na začetku svoje poti, po izidu prvega albuma, skoraj razpadla. Razlog? Trije od štirih članov, pevec Bono, kitarist The Edge in bobnar Larry Mullen Jr. so se pridružili majhni binkoštno-karizmatični skupnosti v Dublinu, ki se je imenovala Shalom. Na njihovih molitvenih srečanjih so očitno doživeli iskreno, korenito krščansko spreobrnjenje in zastavljalo se jim je vprašanje, ali lahko nadaljujejo s kariero rockovskega zvezdništva, ki se jim je obetala po dobrem sprejemu prvega albuma. Tudi skupnost Shalom jih je, kot kaže, spodbujala, naj skupino razpustijo. Po premisleku so se vendarle odločili drugače: šli so proti toku ustaljenih krščanskih predstav in predsodkov, prepričani, da rockovska glasba ni (nujno) nasprotna njihovemu osebnemu krščanskemu prepričanju. Tako je ostalo do danes: omenjeni trije člani se jasno izrekajo za kristjane, medtem ko se jim četrti, basist Adam Clayton, pri tem ni pridružil.

Predrzno? Morda, vendar ne brez predhodnikov. Johnny Cash, eden izmed pionirjev rock’n’rolla, je kljub občasnim padcem vedno ohranjal in izpovedoval globoko krščansko prepričanje. In ali ni tudi Elvis posnel kakšne krščanske plošče? Lahko bi šli še nazaj in se spomnili, kako je rock’n’roll nastal kot glasbena zvrst: gre za zlitje bluesa in gospela. Ali ni prav v menjavi rockovskih kitic in refrenov zaznati solo petja in zborskih odpevov v cerkveni glasbi – seveda še posebej v njeni črnski različici? In tudi rockovska neposrednost, izzivalnost in angažiranost – ali ne moremo za njo slišati udarne, zavzete, ognjevite pridige črnskih pridigarjev? Če kdo glede tega ni povsem prepričan, mu v poslušanje predlagam zbirko zgodnjega gospela Goodbye Babilon; iz nje je razvidno, da je rock’n’roll milejša različica glasne, ekstatične in sporočilno nabite glasbe črnskih cerkvenih shodov z začetka 20. stoletja. Odločitev treh članov U2 lahko razumemo tudi takole: rock’n’roll ni hudičeva glasba, in tudi če se je vmes marsikaj izrodilo, ga hočemo znova zavzeti in oblikovati v skladu z njegovo izvorno možnostjo.

Gospod, odpri moje ustnice!

Omenjeno duhovno izkustvo je globoko vplivalo na nadaljnje ustvarjanje skupine. Naslednji album, October, ki je izšel leta 1981, glede tega ni puščal nikakršnih dvomov. Uvodna skladba Gloria ni nič drugega kakor slavilna pesem: »Samo v tebi sem popoln … Vrata so odprta, tam stojiš in me sprejemaš … Gospod, če bi imel kar koli, bi ti dal.« Z napevom, ki je delno v latinščini(!): »Gloria in te Domine! … Gospod, odpri moje ustnice« (Ps 51,17). In to je le začetek. V vseh nadaljnjih skladbah te plošče najdemo odkrite namige na Sveto pismo oziroma na odnos z Bogom. »Odprite, odprite se Božji ljubezni, / ljubezni njega, ki je storil, da slepi vidijo, / on pride spet, / verujem mu, / Jezus prihaja« (Tomorrow). »Kraljestva vstajajo in kraljestva padajo, / ti pa ostajaš / brez konca« (October; prim. Heb 1,11). In tu je vzklik: »Veselite se!« (Flp 4,4), ki se ponavlja v sicer instrumentalni skladbi Scarlet.

Na naslednjih albumih so »religiozno eksplicitne« teme manj v ospredju, čeprav lahko v mnogih besedilih odkrijemo biblične namige (na spletni strani atu2.com obstaja celo njihov seznam). U2 se posvetijo kritiki družbenih krivic, ki jo dopolnjujejo s karitativno angažiranostjo. Odkrito krščanska je odslej praviloma po ena pesem, najpogosteje zadnja. Pri tem gre za nekakšno »desetinjenje«, ki ga prvič srečamo že pri Johnnyju Cashu. Cash se je dobri dve desetletji prej soočal s podobno dilemo in našel rešitev v tem, da je po eno skladbo na plošči neposredno posvetil Bogu.

Oglejmo si nekaj tipičnih primerkov krščanskih besedil v U2-jevskem katalogu. Tretja plošča, War, iz leta 1983, se zaključi s skladbo z naslovom “40”. Besedilo te pesmi je vzeto iz 40. psalma. Pomenljivo je, da so U2 na turnejah, ki so sledile, s to skladbo ponavadi zaključili koncert. Naslednja plošča, The Unforgettable Fire (1984) je posvečena pridigarju Martinu Luthru Kingu, črnskemu borcu za svobodo. Zaključna pesem albuma MLK zveni kakor molitev. The Joshua Tree (1987) je najuspešnejši album skupine, med krščanskim poslušalstvom pa je obveljal za »klasiko«. Uspešnica I Still Haven’t Found What I’m Looking For je gospel, ki bi se lahko pel tudi v cerkvi. »Zlomil si spone / in razvezal verige, / nosil si križ / in mojo sramoto, / vso mojo sramoto. / Ti veš, da verujem.« (Ps 107,14; 1 Pt 2,24) In celo: »Govoril sem z angelskimi jeziki« (1 Kor 13,1). Vendar s pripevom: »Toda še vedno nisem našel tega, kar iščem.« Vera še ni gledanje. Krščanski tek, boj in iskanje se ne konča. Precej bibličnih aluzij je tudi v drugih skladbah te plošče. Na naslednjem albumu, Rattle and Hum (1988), najdemo skladbo God Part II, ki je odgovor na »izpoved nevere« Johna Lennona v skladbi God. Lennon pravi: »Bog je koncept, s katerim merimo svojo bolečino … ne verjamem v Hitlerja, ne verjamem v Jezusa … ne verjamem v Beatle, verjamem samo vase«. Bono mu odgovarja (v Lennonovi osebi, kot njegova impersonacija): »Toda verjamem v ljubezen.« S tem, ko verjameš v ljubezen, John, vseeno verjameš v nekaj višjega – pravzaprav vseeno veruješ v Boga (1 Jn 4,8)! Na isti plošči zasledimo prvo jedko kritiko zlaganega »krščanstva«: pridigarju, »ki krade denar bolnim in ostarelim,« Bono zabrusi: »No, gospod: Bogu, v katerega verujem, ne manjka gotovine!« (Bullet the Blue Sky)

»Si prišel, da bi igral Jezusa?«

V obdobju, ki je sledilo, so U2 zašli v krizo identitete. Prebrodili so jo z novim zvokom, novim nastopom in tudi novo držo do religioznih in družbenih vprašanj. Krščanski oboževalci so začeli objokovati stare dobre čase The Joshua Tree. Albumi Achtung Baby, Zooropa in Pop, ki so izšli v devetdesetih letih, pomenijo oster prelom s preteklostjo. V glasbi se pojavljajo plesni in celo techno elementi, besedila so večpomenska, bizarna, ironična in cinična, vse skupaj daje vtis nekakšnega postmodernega kolaža. Poleg tega se zdi, da so člani skupine začeli uživati v svojem rockovskem zvezdništvu, ki so ga prej tako ostro kritizirali. Popivanje, cigare in kletvice – kaj se je zgodilo?

Zgodilo se je, da se je skupini uprla vloga malih »kvaziodrešenikov«, ki so si jo ustvarili in ki jo je spodbujala rockovska menežerija. »Si prišel sem, da bi igral Jezusa?« se sprašuje Bono v skladbi One. Ugotovili so, da morajo subvertirati sami sebe, če hočejo ostati pristni. Omenjeni trije albumi predstavljajo umetniški vrhunec skupine, njihovo krščansko sporočilo pa je subtilnejše, iskrenejše in globlje kakor prej. Pri tem ne smemo spregledati igre, ki so jo začeli igrati: blišč, zvezdništvo in kar je temu podobnega, so namerno napihnjeni do lastnega absurda. Prav v tej satiri lahko Bono nastopi v vlogi »MacPhista«, hudiča v podobi rockovske zvezde. Ob neki priliki je pojasnil, da je navdih za to dobil v Pismih izkušenega hudiča C. S. Lewisa: hudiča onemogočimo tako, da ga razkrinkamo, da ga pokažemo v pravi luči in tudi, da ga osmešimo. »Zlo, ki ga lahko vidiš, ki je jasno pred tabo in ki hodi naokrog,« je izgubilo svojo moč, pojasni Bono v nekem poznejšem intervjuju. Postane svoje nasprotje: »povzroči, da tvoje življenje dobi nov pomen.«

Album Achtung Baby problematizira odnos med moškim in žensko. Za navidezno triumfalno in skorajda blasfemično skladbo Even Better That the Real Thing sledi One: grenko-sladka streznitev, vendar tudi svitanje zaveze: »Eno sva, vendar nisva isto, / nositi morava drug drugega, nositi drug drugega« (Ef 4,2–4; 5,31–32). Podobna usodnost in slutnja nečesa presežnega visi nad ostalimi skladbami. »Če hočeš poljubiti nebo, se raje nauči klečati … Duh se giblje po skrivnostnih poteh« (Mysterious Ways; navedek iz Hendrixove Purple Haze in Jn 3,8).

V tem obdobju dozori tudi njihova družbena kritika. Zooropa je napad na potrošništvo; naslovna skladba je sestavljena iz reklamnih sloganov. »Nimam religije in ne vem kaj je kaj,« pravi Zooropejec. Skladba The First Time izpoveduje Božjo ljubezen in jo kontrastira z osebno zatajitvijo. The Wanderer, ki zaključi album (kot gost jo zapoje nihče drug kot Johnny Cash), pa je napad na fundamentalizem: »Hodil sem naokrog z Biblijo in s pištolo« (kdo pri tem ne pomisli na Georgea Busha?), a tudi na plehko, potrošniško krščanstvo: »Ustavil sem se pred cerkvijo, / kjer radi posedajo meščani, / pravijo, da bi radi kraljestvo, / a v njem nočejo Boga.« Refren pa nas vrne na stalno temo: »Iskal sem tebe.« Še bolj presunljiv je zaključek naslednje plošče, Pop. Skrušen in zlomljen glas moli: »Jezus; Jezus, pomagaj mi. / Sam sem na tem svetu. / In to je zajeban svet.« Refren pa mu kliče: »Vstani, mrlič!« (Ef 5,14; lahko se zgražamo nad vulgarnostjo, vendar tako govorijo »tisti zunaj«, kadar so v takšnem položaju). Na isti plošči najdemo uničujočo kritiko navideznega krščanstva, ki je motivirano politično, kulturno ali kakor koli drugače, samo ne z ljubeznijo: »Tvoj katoliški blues, tvoji samostanski čevlji, / tvoje nalepke, ki so zdaj v novicah, / tvoja sveta vojna, tvoja severna zvezda / in Govor na gori iz tvojega prtljažnika. … Prosim, prosim, prosim, / vstanite s svojih kolen … Kajti ljubezen je velika, večja je od nas, / vendar ljubezen ni to, o čemer vi razmišljate.« (Please)

Bono je to »sveto vojno« izkusil na lastni koži: njegova mati je bila protestantka in njegov oče katoličan. Na Irskem to pomeni, da si bil hkrati v dveh sovražnih taborih. »Tako je moj Goljat postala sama religija; religijo sem začel dojemati kot perverzijo vere,« pove Bono. Drugje gre še dlje: »Rekel bi, da je religija pogosto ovira na poti k Bogu. … Religija je pogosto to, kar dobiš, ko Bog odide – in ljudje si potem izmislijo seznam pravil, da bi zapolnili praznino.« Provokativno? Gotovo. Umestno? Morda. Vredno razmisleka? Bojim se, da da. Vendar Bono kljub temu še vedno hodi v cerkev, v obe cerkvi, katoliško in protestantsko. Prav to nesramno vztrajanje, da je oboje njegova cerkev, trmasta drža, ki razdeljenosti preprosto ne priznava, mu je prislužila nekaj najostrejših kritik s strani kristjanov. Te kritike lahko po svoje razumemo, a se moramo hkrati vprašati, če ni to svojevrstno znamenje ter izraz poguma, ki ga ostali večinoma ne premoremo.

Edina prtljaga

V obdobju po letu 2000 so se U2 deloma vrnili k svojim koreninam. Glasba je preprostejša in besedila bolj neposredna, a še vedno pronicljiva in ne brez samokritične distance. Na albumu All That You Can’t Leave Behind je vse polno bibličnih aluzij, že v uspešnici Beautiful Day, še bolj pa v skladbi Walk On. »Ljubezen ni lahka stvar, / je edina prtljaga, ki jo lahko odneseš, / je edino, česar ne moreš pustiti za sabo.« (1 Kor 13,8sl.) A tudi kritika ni povsem prenehala. Skladba New York je bila bojda v dneh po 11. septembru prepovedana – verjetno zaradi cinične obravnave zmedenega kozmopolitanskega potrošništva, ki ga predstavlja New York, morda pa tudi zaradi apokaliptičnih tonov na koncu pesmi: »V tišini večera, / ko je sonce zašlo, / sem slišal tvoj šepet: / ‘Pojdi zdaj iz njega’.« (1 Mz 3,8 in Raz 18,4) Najbolj izrecen pa je spet zaključek albuma: skladba Grace je slavospev milosti, »ki nosi svet na svojih bokih« in »ustvarja lepoto iz grdih stvari«.

Podobno velja tudi za album How to Dismantle an Atomic Bomb (2004). Krščanska motivika je v ozadju skoraj vseh skladb, najbolj pa pride na dan v zaključni, kjer postane do konca eksplicitna: Yahweh, molitev neposredno k Imenu.

Letošnji album, No Line on the Horizon, je zopet premik v smer abstrakcije. Glasba je kompleksnejša in bolj meditativna. Eksplicitno krščanska je druga skladba, slavilna pesem Magnificent (Božje ime v nekaterih angleških svetopisemskih prevodih): »Rojen sem bil / zato, da bi bil s tabo / v tem času in prostoru, / potem in za vselej … Rojen sem bil / zato, da ti prepevam, / nisem imel druge možnosti, / kakor da te povzdigujem / in pojem katero koli pesem, ki si jo hotel.« Druga besedila niso izrazito krščanska, vendar celota deluje poglobljeno, skorajda molitveno. Zadnja skladba, Cedars of Lebanon, ima biblijski naslov (»Libanonske cedre«), a gre za osebno izpoved na ozadju mračnih svetovnih dogodkov. Tej plošči naj bi kmalu sledila naslednja, ki naj bi bila povsem meditativna. Njen delovni naslov je Songs of Ascent (»Stopniške pesmi« – prim. Ps 121–134).

Krščanstvo »od znotraj«

Pri razmisleku o skupini U2 v povezavi s krščanstvom stopa v ospredje vprašanje krščanske podobe v javnosti. Skupini je gotovo uspel preboj iz kulturnega geta, v katerem  se je znašla Cerkev v sodobni zahodni družbi. Kristjani ponavadi pridigamo samim sebi. Nekateri so ta preboj sprejeli navdušeno. V ameriški Episkopalni cerkvi so oblikovali bogoslužje z imenom U2charist (»U2-haristija«): gre za anglikansko evharistično liturgijo, pri kateri so tradicionalne himne zamenjane z U2-jevskimi skladbami; menda je dobro sprejeta med mladimi, zato se je razširila tudi na druge denominacije. Nekateri kristjani pa ostajajo previdni. Ugovarjajo, da je v primeru U2 krščansko sporočilo tako nejasno in zabrisano, da o njem sploh ne moremo več govoriti. To je po svoje res, vendar U2 niso evangelizacijska ekipa. So glasbeniki. In glede svoje vere Bono pove naravnost: »Našli smo različne načine, kako jo izraziti. … Tam je za ljudi, ki se zanimajo. Ne sme je biti tam za ljudi, ki se ne.«

Vendar ne gre le za to, da je govor o Bogu do neke mere zastrt in ne-pridigarski. Menim, da je še pomembneje, kaj U2 povejo. Prav tu gredo U2 najbolj proti toku in so zato pogosto razumljeni kot »nekrščanski«, ker neprestano kršijo nenapisana pravila o tem, kako naj bi kristjani delovali navzven. Rušijo podobo, da naj bi imeli kristjani vse odgovore in da naj bi do »tistih zunaj« vedno delovali monolitno in neproblematično, kot smeli posedovalci celovite resnice. Nasprotno temu besedila U2 s samoironijo in z neizprosno iskrenostjo prikazujejo krščansko realnost »od znotraj«: polno bojev, dvomov, vprašanj, tudi jobovskega spopadanja z Bogom in pa ciničnega spoprijemanja z nasprotniki. Na ozadju tega kaosa lahko šele zares cenimo trenutke milosti, jasnine, izkušnje Božje bližine, lepote in celo smisla sveta, ki so tudi prisotni v njihovih pesmih. To vprašanje je globlje in pomembnejše, kot se nam morda zdi, in bo zahtevalo podrobnejšo obravnavo. »Tisti zunaj« kristjanom pogosto očitajo licemerstvo: oznanjamo nekaj, živimo pa drugače. Če bi bili iskreni in bi ob svoji izpovedi Njega vedno priznavali tudi svojo pomanjkljivost, grešnost, protislovnost in zmotljivost, bi premagali enega večjih vzrokov za ateizem. »Saj ne oznanjamo sebe, ampak Jezusa Kristusa« (2 Kor 4,5). To pa počenjajo tudi U2: »Jezus, nikoli me nisi zatajil« (If God Will Send His Angels).

Vprašanje, ali so U2 krščanska skupina, ki se včasih zastavlja, je napačno vprašanje. Trije od štirih izpovedujejo vero v Jezusa – in o tej lahko sodi samo Eden. Ost je pravzaprav na drugi strani: ob njih se nam zastavlja vprašanje, koliko smo zares kristjani mi, ki se samozadostno držimo varno uhojenih poti in ustaljenih tirov. U2 nas opozarjajo, da je pristno krščansko delovanje hoja po robu: pronicljivo in kreativno, vedno družbeno relevantno in socialno angažirano. Je krik proti zatiranju revnih, upor proti zlu, konkretna akcija za zmanjšanje krivic na svetu. Samo to je resnična ljubezen.

Matjaž Črnivec,
maj 2009